Krim, Porezen, 20.-21.02.2016

Rama je ok! V petek sem dobila potrdilo, da nisem nategnila nobenega kita, pardon, kite, tako da jo moram samo še do konca razgibati. Ker pa so mi težje športne aktivnosti odsvetovali, sva razdelila miganje na cel vikend. Padel je megleni Krim, ledeni in vetrovni Porezen pa sva prekinila par metrov pod vrhom, da naju ni odpihnilo. Zdaj pa nazaj med šravmfanje omaric... (B.)
20. februar, pa to še niti ni prvi zvonček. Začetek poti malo nad Jezerom, cca. 2 uri do vrha Krima, kljub snegu sva zmogla v 1:45.  Telohi v zadnjih izdihljajih.  Kosmati starešina.  Da ne bodo samo rožice...  Tihožitje.  Cerkvica, ki je še imela kaj sonca.  Če bi našla še kakšno vrbo z mačicami, bi lahko znano pesmico kar nabrala...  Hja, nimava karte, si morava Planico pa malce pogoljufati.  Višje ko greva, bolj je megleno. Več snega v zraku kot na tleh.  Meglena idila.  Snežna mistika. Kot uvodni prizor kakega fantazijskega filma. Ja, Jure se je kar poigraval z novim aparatom.  ... in drevo se prelevi v pravljičnega jelena ...  Zadnji žarki sonca...  ...ki ga na vrhu pač ni. A za rekreacijo je tudi to dovolj.  Zvesti prijatelj. 
Za info. Kam se vse se lahko sprehodimo z vrha.  Drugi del.  Na začetku poti je ležal sveže odtrgan zvonček, pa sem ga vzela s sabo na vrh in ga pripeljala nazaj.  Nazaj v namočeni svet.  Mljac mljac, jedilnik za jutri. Če bo dovolj snega pri kmetiji Jurež, seveda.  S sabo pa sem nesla še prazno kantico olja, ki je sicer imela oznako ECO+. Pa ja.  Poloooooo. Še sreča, da se nama palice zložijo...  Odsev. Zdaj pa po jabolka v Borovnico. Pa po kostanje v Slivnico in po slive v Kostanjevico. In kar je še ostalega izpod peresa Andreja Rozmana Roze.  Nedelja - čas za smučkanje.  Mogoče pa ni bilo tako pametno pustiti sončne kreme doma...  Prvi koraki so vedno najtežji, potem pa kar gre.  Hmm, a je normalno, da se oblaki tako hitro premikajo?  Lažji del vzpona na Porezen.  Skozi gozd. Levo gor, desno pa povratek. Se da lažje zavirati.  Še zdaleč nisva edina, sploh ker sva zjutraj malo poležala. 
Flanka z malinami, tudi lepo zalita.  Gremo gor, gremo gor.  Ko sonce še malo omehča vrhnjo plast, bo kar šlo.  Predhodniki.  Proga za treniranje slaloma.  In pa proga za super-G.  Malo pod grebenom se je skrivnost hitrega oblaka razkrila: veter je bril v sunkih in s sabo nosil ledene kristalčke. Zavetje pod smreko, pse dol in gremo.  Ja, dol gre lažje.  Kaj vse nastane, ko me Jure čaka...  Pešaka. Jaz pa tačas podiram osebni rekord v disciplini snemanja psov brez rokavic.  Watčjuken olrajt!  Jaz in ti.  Radost na snegu, nasmeh na obrazu.  Prečkanje.  Gremo gor, gremo gor... 
Take selfije bom delal tudi jaz.