V. Baba, Vrh Žlebi, Skutnik - 26. 12. 2015

Skrajšan delovni teden je imel za posledico spanje v petek in tako ni bilo težko vstati v soboto ob 5h. Cilj je bil začrtan že nekaj dni, kajti bivanje v Cerknem daje super izhodišče za cilje v Kaninskem pogorju. Zastavljen cilj je bil kar visokopotezen. Štart iz Žage (352 m), cilj pa Velika Baba (2148 m) tik nad Žago. Seveda pa sva spet v najinen tempu nanjo prispela eno uro pred pričakovanji, zato sva skočila še na adrenalinski pristop na Vrh Žlebi (2317 m; nekje 2335 m), za Kamen (2315 m) pa ni bilo časa. Pa čeprav je verjetno samo 1/2 h tja in nazaj od točke, kjer sva se obrnila. Spust na italijansko stran mimo bivaka Manzano, na Skutnik (1721 m) in spust v vas Učja. Računica s štopanjem se nama ni izšla, zato sva morala še 2 uri pešačiti po cesti do Žage. Celotna pot je dolga in zahtevna, saj sva potrebovala 10 ur + 2 uri še asfalta. Tudi višinci se naberejo in jih je zneslo okrog 2200 m, kar sva dobro čutila v svojih stegnih, čeprav je naslednji dan že vse skoraj v najlepšem redu. Zaenkrat...
Select All None
Izhodišče pri gostilni na ostrem ovinku v Žagi. Za dvig na Veliko Babo je kar prijeten klanec, ki ga ubija raznolikost podlage. Na Vrh Žlebi je potrebno kar nekaj prostega plezanja in seveda nazaj, zato je "Ta visoka rosajanska pot" (Alta Via Resiana) vsega spoštovanja vredna. Spust okoli pa bi bil veliko bolj prijeten, če bi na cesti vsaj Italijan ustavil, ki sva ga štopala. Bil je namreč edini avto v 2 urah hoje...  Brez asfaltizacije poti je poti približno 16 km, potem pa jih je bilo žal še enih 8 km. Sva pa bila vesela, da sva obrnila v tej smeri, ker obratno bi stegna veliko bolj trpela.  Jutranji pogled na gostilno in picerijo na ovinku v Žagi ob 7h.  Nekje sem prepričan, da piše tudi Velika Baba in Boka. No, s te strani ne. Zaenkrat sva sledila poti v levo proti Hlevišču.  Četudi po 10 minutah hoje nisva bila prepričana, če sva na pravi poti, se končno vse razjasne pri tej tabli. Smer za Pl. Baban je prava.  Svet se postavlja pokonci.  V 3/4 ure prispeva do Pl. Na Kolenu, kjer še nisva obsijana s soncem.  Betonska streha kljubuje vremenskim razmeram. Dimnik pa zakriva kamen.  Kar vidimo lahko temperaturno inverzijo.  26.12.2015  Evo ga! Sedaj pa bo počasi res postajalo vroče.  Lepota jutra nama daje energijo za hitro vzpenjanje.  Ja, kdaj se pot tudi položi.  Odpre se na goli Skutnik, ki ga kar topi jutranje sonce.  Ostanke velikega objekta sva za kratek čas občudovala, kajti če je le malce ravnice so izkoristili za gradnjo. 
Na Pl. Ognjenik na 1068 m sva bila po 1,5 ure hoje.  Klopco pred hiško izkoristiva za slačenje in občudovanje dneva. O hidraciji nima smisla izgubljat besed, ker imava zmeraj premalo s seboj.  Genialno...  ...sedaj pa plastični rezervoarji, pumpe... Saj teče samo.  Ko se postara človek, je gubast, ko se pa postara drevo, je pa gobasto.  Pravi balzam za podplate je prečna pot pod naslednjo planino.  Možic ali naravno delo?  Temu delu poti bi lahko rekli čista romantika.  Romantike je bilo konec ob 9:20 na Pl. Baban.  Od planine zavijemo v dolino imenovano Dolina, ki se vleče in vleče. Sam res... Gremo pa skoraj do vidnega konca doline.  Jaz brihten kolikor pač sem...v zimskih hlačah. V ozadju Krnsko pogorje, v megli pa dolina Soče v smeri Kobarida.  Tu na vrhu doline ugledamo skalovje Babe, kjer zavijemo desno pod njo.  V dolinico med Babo in Babanskim Skednjem.  Pot na kamnitem delu je bolj slabo vidna, zato je Bojana postavljala možice enega za drugim.  No...kaj sem prej napisal. Pot nas vodi med travnatim in kamnitim delom v viden usek. 
Veliki Babanski Skedenj, ki je najlažje dosegljiv s postaje B Kaninske gondole.  Zavetje v primeru dežja. Letos ne :)  Slabo markirana pot nas na Veliko Babo vodi levo, na desno pa greben v smeri Vrha Žlebi.  Pogled na del Kaninskih podov. Kačarjeva glava (2034 m) bo morda tudi kdaj v najinih mislih, vendar pa je potrebno najprej malce spoznati teren. Saj sva KSA tudi počasi predelala.  Od Babanskega Skednja do tu je kar projekt.  Ja, sva že kar visoko, zato ta naciljana Baba ni več daleč.  Bojana vedno bolj pogosto prevzema vajeti vodenja poti. Očitno moj vid že resno šepa pri markacijah, čeprav vseeno kdaj pa kdaj prevzamem pobudo, ker gre malce "po svoje".  Levo, levo...brez žmigavca.  Malce pod vrhom Velike Babe se nama odpre pogled na "šefe" Julijskih Alp. V ospredju pa Kaninski podi, kjer izstopa na desni strani Babanski Skedenj in v ozadju Rombon.  Sonce je res nizko.  Pogled na greben, ki naju preko Skutnika pelje do Učje. V ozadju pa greben Muzcev.  Bojana leti kot srnica.  Pogled nazaj na Rezijo. Žal nisva nikjer srečala zverinice iz Rezije. :)  Vrh Velike Babe (2148 m) ob 11:15. Ni slabo za 1800 višincev. Tu sva z odprtimi usti občudovala razglede na bližnjo in daljnjo okolico.  Dolina prihoda. 
Fajn je, da piše kje si, če slučajno kaj pomutiš.  Strelovod.  Panorama z vrha Velike Babe. Tu se šele zaveš, da je teh kucljev nešteto.  Po približno 1/2 ure martinčkanja, malicanja, občudovanja na vrhu Velike Babe se odpraviva v smeri sedla Med Baban (2030 m), kjer se glede na uro odločiva, da greva še v smeri Vrha Žlebi.  Kdo upa spodnesti ta kamenček?  Kaj naju čaka? Pojma nimava, zato je potrebno iti malce potipat.  Začeten del poti je sicer spet slabo sledljiv (s pogledi sva lovila blede rdeče trikotnike), vendar pa intuicija ne odpove.  Ko že misliš, da si na vrhu, se ti odpre pogled naprej v smeri Vrha Laške Planje (2448 m), vendar tudi najin cilj Vrh Žlebi še ni tu. Vendar pa pot postane prav zabavna.  Tu še nisva niti približno vedela, da morava v tej smeri.  Priznava, da bi tu morala namestiti čelado, vendar je nisva niti imela s seboj, ker pač nisva poznala razmer. Slab izgovor, veva.  Ugotoviva, da nisva ravno na taprav način prilezla na vrh, ker "bolj shojeno" je desno.  Na vrhu Vrha Žlebi (2317 m; nekje 2335 m) sva bila ob 13 h, zato je sledil ukaz, da naprej na Kamen ne greva! Ja, težka odločitev, vendar je bila povsem na pravem mestu.  Še ena skupinska in nazaj. Saj kuclji počakajo.  Iz najtežjega dela spusta sva, zato si malce oddahneva.  Navzgor je vedno lažje, spust pa je potreboval zelo veliko pazljivosti. 
Kdo poišče Dom Petra Skalarja? Se vidi! Čakava, da odprejo smučarijo in dom, ker le tako je mogoče te kuclje bolje spoznati. Drugače so predaleč ali pa prevroči.  Tudi pogled naprej ni nič boljši. Morda zelo podobno Dolgemu hrbtu v KSA.  Sedaj pa zares. Tisti greben je najin začetek poti v dolino.  Od Krna na desni, Triglava in vsega vmes v smeri leve.  Priznava, da je ta del izredno zoprn, še posebej v spodnjem delu, ker je zelo kamnit.  Pri bivaku Manzano sva ob 14:20, torej z vrha Vrha Žlebi sva rabila uro in 20 minut.  Dobro skrit pod skalo in prijetno postavljen na sonček. Žal pa nisva pokukala v notranjost. Kar pozabiš kdaj kaj pomembnega.  Edino snegu se pa bivak ne izogne povsem.  Pot od bivaka v smeri Skutnika je lepo speljana, brez hudih klancev ali izpostavljenih delov.  Bojana tu in tam šklocne tudi mene, da imam dokaz o potepanjih.  Morda izgleda Skutnik daleč, vendar si tam v 15. minutah.  Vrh Skutnika (1721 m) ob 15:00, v ozadju pa prelepi razgledi z rezijske strani. Ker je ura že zadnji čas za spust, se nisva dolgo zadrževala. Tema je ob 17h.  Greben nudi prelepe razglede na slovenske kot tudi na italijanske kuclje.  Velika Baba (z leve) in tudi Mala Baba ter Skutnik (desno). Na Malo Babo nisva šla, vendar s te perpektive ni kaj posebnega. Je pa hribček med V. Babo in Skutnikom.  Malce tujega jezika ne škodi. Učja oz. Uccea. Greva dol! 
Še zadnji pogled na rezijanske dvatisočake, kamor zagotovo še prideva.  Luštna pot nas vodi v smeri Učje.  Tu sva že tuhtala o kakšnem kolesu...  Težko rečem, vendar mislim, da se Skutnika od tu ne vidi, ampak je zadnji vrh Vrh Planje.  Pot v gozd je posejana z naravnimi blazinicami. Prav pridejo, ker so noge že utrujene.  Zip-line? Žal ne. :(  Tudi v tej temi, že zelo v dolini, naletiva na trobentice. Verjetno so čisto "zblojene".  Nekaj minut nad vasjo Učja naletiva na ostanke starejšega zaselka.  Vsaj 6 do 8 hišk je tukaj.  Je bilo tu okno?  Označbe poti v Italiji so številčne. Ta do grebena je 733, grebenska pa 731.  Ob 17h prispeva do cerkvice v vasici Učja. Za opisano pot sva rabila 10 ur, pavze vse skupaj pa recimo 1 ura. Priporočava, da v vasici Učja pustite kolo ali moped ali karkoli, samo peš ne iti. A bi zmaknila kako kolo, sva se hecala. In ob eni garaži sva res videla prislonjeno kolo ... in mešalec za beton. Če bi vedela, da naju čaka še 2 h hoje, bi se pa tudi v mešalcu vrtela. :)  Zanimivi zvonovi pri drugi cerkvici.  Napis na škarpi iz vasi Učja.  Le kaj je tu pisalo? 
Polna luna omogoča hojo skoraj brez čelke. Zakaj omenjam hojo? Iz vasi Učja sva šla na glavno cesto Žaga-whatever in doživela razočaranje. Do Žage je dobrih 8 km in sva bila 100 % prepričana, da zihr dobiva avtoštop. Pa kaj še! Edini avto, ki je v času hoje do Žage prišel mimo naju, je bil Italijan, pa še ta nama ni ustavil.  S povsem "razbeljenimi" podplati zaradi hoje po asfaltu prideva do izhodišča ob 19 h. Tam na pivce, dve takeaway pici in v Žibrše na večerjo! Vseeno pa morava priznati, da sva bila nad turo navdušena, razgledi božanski, poti so kakršne pač so, predvsem pa sva si malce zbistrila misli in umerila kompas o tistih koncih. Ja, še prideva!