Veliki Draški vrh (2243 m), 28. 11. 2015

Lučki Dedec in Mala Ojstrica nista bila zadnja najina vrha oz. športanje, ker sva vmes vseeno malce migala. Od teka do lepega sprehoda s prijatelji na Slavnik, najina rojstna dneva, druženje z najinima družinama in seveda nepozabno delo pri/na/za/v bajti. In čas beži, zima je pritisnila, navrgla nekaj snega. Napovedano lepo vreme sva izkoristila za obisk Pokljuke, kjer sva že velikokrat bila, vendar v današnji smeri pa naju noge skupaj še niso nesle. Ker so tereni tudi turnosmučarski, sva pač izkoristila obisk teh koncev še za razmislek o terenih. Za začetek je bilo določeno samo izhodišče, in to Rudno polje. Nato pa v smeri Vodnikove koče v smeri Triglava. Vmes so trije zanimivi vrhovi in noben ni markiran, kar je nama svojevrsten izziv, še posebej pozimi, kjer pride v prvi plan intuicija. Pot naju je iz Rudnega polja (1347 m) peljala v smeri Jezerc in Studorskega prevala (1892 m), tam pa sva se morala odločiti. Zaviti levo na Ablanco (2004 m), desno na Veliki Draški vrh (2243 m) ali naprej proti Vodnikovi koči in zaviti desno v smeri Tosca (2275 m). Odločila sva se za Veliki Draški vrh, ker je zanimivo, če kuclje jemlješ po vrsti. :) In sva šla, uživala v pristopu in predvsem v razgledih. Ahhh... Pa gremo...
Select All None
Začetek poti na parkirišču na Rudnem polju ob 8h. Nato pa v najinem tempu do Jezerc, Studorskega prevala in na vrhu Velikega Draškega vrha ob cca. 12 h. Nazaj pa uro hitreje. Pot je v poletnih razmerah lahka, razgledna in priporočljiva. Pozimi, v resnem snegu, pa je verjetno dostop na vrh povsem drugačen, ker sva se že midva spogledovala z direktnim pristopom, vendar se je zdelo malce malo snega. Zato sva ubrala poletno pot, ki pa je v začetku skozi ruševje izredno slabo sledljiva.  Rudno polje, pri -8 st. C ob 8h. Uf, sva se hitro zrihtala in začela hoditi.  Začetek poti v smeri smučišča Viševnik.  Za orientacijo...  S ceste zavijemo desno v gozd in pot se najprej cik-cak dviga, nato pa preči na pobočja nad pl. Konjščica.  Pogledi se počasi odpirajo in se ustaviva ter občudujeva.  Za planerja je potrebno mentalno shraniti okolico in pride zemljevid prav, da se lahko človek orientira. Kaj pa moreva, če sva tu prvič.  Pogled v smeri Močil, Ablance in VDVja. Kaj veliko snega pa ni po teh kucljih.  Planina Konjščica.  Rahel vzpon nad pl. Konjščica do Jezerc.  Za orientacijo.  Tu sva kot ovce. Namesto, da bi šla ob robu, sva sledila predhodnikom, ki so na koncu ravnice zavilo za 90 st. levo. Pitagora se v grobu drži za glavo.  Pogled nazaj na Srenjski preval med Malim Draškim vrhom in Viševnikom. Tudi že bila... :)  Malce višje v smeri Studorskega prevala pogled nazaj na Srenjski preval.  Studorski preval. Lahko bi metala kocko v katero smer naj greva, vendar sva vseeno ubrala smer proti VDVju. 
Pogled na Ablanco. V tem trenutku sva še razmišljala o njej ob povratku, vendar pa sva se nato odločila za umirjeno vrnitev, pa še celotna pot na vrh je v senci in verjetno tudi ledena. Ni prijetno, če je podlaga tanka.  Bojana išče pot skozi ruševje. Ni in ni bila izrazita.  Sledim brez pripomb.  Na enem delu, kjer se nama je zdelo, da gre pot po neizrazitem žlebu direkt navzgor, sva naletela na ogromno napihanega snega. Tudi do pasu sva šla vanj. Zato je tu Bojana predlagala tehniko s cepinoma in po vseh šestih. Ni šlo lahko, je pa šlo. :)  Na tem delu sem Bojano prehitel, ker sem se s cepinoma na skalah počutil izredno varnega, kajti zobki cepinov so dobro prijeli za robove skal. Bojana je bila drugega mnenja in je uporabila roke. No, važno je, da sva prišla varno čez te skale, ki so bile na senčni strani še povsem ledene.  Tu pa sva iz "najhujšega".  Vrh sicer še ni blizu, vendar pa se je ruševje skoraj poslovilo in postane teren tudi bolj spihan.  Na poti od doma sva najprej na Pokljuki srečala srnjo družinico, nato srnjaka z ogromnimi veličastnimi rogovi, sedaj pa še neprestrašenega gamsa.  Ta slika bi lahko bila za kakšno ozadje. Jaz in Tosc.  Kaj kmalu ga ugledava in strmiva v njegovo mogočnost. Kot na pladnju, vendar pa naju ne privlači. Sva že bila. No, pozimi še ne.  Bojana ugleda še enega! Tako polni so videti.  Tik preden zarineva v zadnji skalni skok še en pogled na Viševnik. Ja, sva kar naenkrat nad njim.  Ni bilo potrebe po derezah. Niti po tamalih. Skal je iz snega in ledu precej in samo paziti je potrebno kam stopaš.  Pravi đentelman sem. Prepustil sem Bojani prvi osvojiti vrh Velikega Draškega vrha. Čeprav je njeno navdušenje bolj na štempljem kot nad vhom. (Štempelj je samo za motivacijo, važna je pot. (B))  Kakšen masiv! Kapo dol! 
Na levi Tosc, ozadje zelo neznano, razen Kanjavca.  Verjetno Rž in Rjavina. Hm, še nikjer nisva bila. :)  Impresivno! Karavanke, Košuta, KSA, Debela Peč, Brda, Mrežce, MDV, Viševnik. Waw!  Še pogled v smeri....Snežnika!  Triglav z VDVja.  Tudi Tosc ni sameval. Celo vriskali smo si nasproti. :) Odmevi, ki so trajali in trajali.  Lep pogled na greben pristopa s Studorskega prevala.  Mesto z veliko napihanega snega je bilo ob povratku kot nalašč za dričanje po riti. (Atrac :) (B))  Fino je bilo!  Na Jezercu, kot bi kaj zastonj talali.  Še en pogled na VDV in nato spust v dolino.  Odločila sva se za isto pot kot za pristop, čeprav so bile stopinje v smeri pl. Konjščica.  Malce pred prihodom na cesto ugledava to votlino in domiišljija se vključi. Medved in take fore.  Še nekaj korakov in bova pri avtu.  Polno tekačev, ki uživajo v prelepem dnevu. Če povzameva pot. Nič napetega, nič nevarnega, lepi turno-smučarski tereni, polno kucljev za obisk, prelepi razgledi... Še prideva! 
Preoblačenje, poziranje, nato pa v avto in v savno! :)