Kokrska (2520 m) in Jezerska (2540 m) Kočna, 12.09.2015

Najprej se morava zahvaliti Pipiju za mejl, kjer je druščino vabil v soboto na Grintovec. Ker so moji možgančki takoj začeli mleti ture v njegovi bližini, sem se spomnil na (lahko bi rekli malce zapostavljeni) Kočni. Namreč, že najin prvi obisk Jezerske Kočne nekaj let nazaj je pustil močan pečat, kajti za razliko od Grintovca, Jezerska Kočna zahteva neizmerno koncentracijo; pa ni važno s ketere strani se jo lotiš. Žal se klapi ni uspelo zbrati, vendar pa sva vseeno obdržala plan in jo res ucvrla na Kočni. Izhodišče zopet Suhadolnik s Kokrske strani, saj s te strani lepo v krožni turi prečiš obe. Najbolje, da si kar ogledamo to izredno lepo, slikovito, dinamično in vsega spoštovanja vredno pot.
Select All None
Izhodišče je domačija Suhadolnik na cca. 900 m. Najprej sledimo poti v smeri Cojzove koče na Kokrskem sedlu, vendar pa jo prej uberemo levo ter napredujemo v smeri Dolc. Tam nas čaka malce meliščenja in nato sledi prava poslastica. Veliko prostega plezanja, slikovit teren, pazljivost mora biti prisotna. Najprej pridemo na Kokrsko Kočno (2520 m), po cca. 1/2 ure pa smo še na Jezerski Kočni (2540 m). Od tam sledi spust skozi slikovit usek, kjer se moramo kar kakšnih 10 m plaziti, za tem pa se lahko odločimo kam naprej. Lahko na Jezersko, lahko na Grintovec in naprej po KSA ali pa v dolino. Celotna tura nama je vzela 10 ur, hoje pa kakšne 8,5 h.  Jutro pri Suhadolniku. Ura malce čez 7, parkirišče pa skoraj polno. Večina planincev pa ima cilj Grintovec.  Najin klasičen pristop skozi Taško, povratrek pa vedno okoli. Kako že pravijo: "Navada je železna srajca!"  Kmalu se nama odpre pogled na cilj v resnično prelepem dnevu; prav malce čudno za KSA.  Na tem mestu nas table usmerijo levo.  Mala malca! :) (vendar pa sva hodila dlje - obisk bivaka in dokaj zoprn vzpon po melišču)  Najprej sva jih samo slišala, kmalu pa tudi zagledala.  Najprej se vzpenjamo po travnatem terenu. Začetek je strm, vendar je pot lepo speljana.  V dolini je slišati veliko število planincev, vendar se tu gor skoraj nihče ne obrne.  Sonček naju že čaka.  Markacija že lep čas ni bila osvežena.  Pogled v dolino.  Vedno bolj je nama pot postajala všeč.  Ob tem pogledu sva kar malce onemela, saj je ta vzpon po travi vsega spoštovanja vreden. Pot je namreč speljana pod steno nad zgornjimi drevesi.  Pogled nazaj na drugo stran glede na prejšnjo sliko. Saj ni bilo tako hudo. 
Iz skalno/gozdnega predela prideva na odprt del, kjer zopet ugledava današnji cilj.  Dolina med Grintovcem in Kočnami imenovana Dolci.  Pod to skalo pa verjetno nekaj prebiva.  Prečimo melišče v smer bivaka pod Kočnama.  Bojana je rekla, da izgleda kot bi po frišno vzhajanem testu s prstom žokal. :)  Še nekaj korakov in bova pri bivaku.  Dobro so ga upasali! Seveda ne zamudiva šanse za ogled in malico, zato se sprehodiva do njega.  Prečudovita pozicija bivaka pod Kočnama s pogledom na Kalški greben.  Izpred bivaka pogled na streho Grintavca.  Uf, že od leta 1952 je tu. Vendar je bil obnovljen nekaj let nazaj.  Vse kar rabiš.  Štiri ležišča. Ni veliko, vendar pa se da tudi kaj stisniti. :)  Po malici pred bivakom se sprijazniva z dejstvom in zagrizeva v melišče.  Tu gor je treba. Veliko kamenje je super, vendar pa višje greva, bolj je kamenje majhno in gibljivo.  Naporen vzpon. Poti ni, zato se znajdeš po svoje. 
Prečenje s peskovnika pod skale.  Tu pa se prične tretji del poti. Prvi je bil gozdno/travnat, nato meliščenje, sedaj pa še skalanje.  Pot skoraj prosto po P.  Letošnji sneg. :)  Nasmeh v tako prelepem dnevu na prelepi tudi. Vse je nekaj pre...  Še sreča, da je kakšna markacija, ker drugače greš lahko povsem po svoje. Morda pa kdaj drugič, ker tu okoli je polno nekih kucljev.  Skoraj na vrhu grape se pot usmeri na drugo stran. Tu sem mislil, da je še mnogo kucljev.  Tu se kar naenkrat narišejo zajle. Tudi prav.  Pogled na kuclje, ki so vse obhodni, saj je na marsikaterem postavljen možic.  Malce do 12 h (11:40) prispeva na vrh Kokrske Kočne. Pogled za KSA povsem nepričakovan. Povsem levo se vidi vrh Jezerske Kočne, potem je Dolgi hrbet s Štruco in Skuto ter seveda desno Grintovec.  Jezerska kočna je pa res ozka. Morda bi rabil razpored za obisk vrha, kot na upravni enoti. Dobiš listek s številko in čakaš...  Pogled v smeri Storžiča, desno je Košuta, v ozadju pa Julijci. To tu spredaj pa kdaj drugič  Dvojni "sebek".  Tudi na kucljih Košute so morali uživati.  Po slabe 1/2 ure na vrhu Kokrske Kočne se odpraviva na Jezersko Kočno. Piše 1/2 ure in nekaj takega pot tudi traja. 
Tudi ta del je vsega spoštovanja vreden.  Ta del je bil zoprn, ker je bil prvi klin jeklenice izpuljen. Morda bo kdo rekel, da zakaj pa nimava varovanja. Odločitev proti je padla dan prej, saj je število zajl dokaj majhno, čeprav je morda res slab izgovor.  Pogled na Dolce.  Bojana, klin in skala.  Pod vrhom Jezerske Kočne se nama odpre lep pogled na pot, ki naju čaka ob spustu.  Zakaj tu piše 2530 m, vrh pa je 2540 m? Ta tabla je pač postavljena 10 m nižje.  Tu sva se z Bojano čudila in čudila, kako hudiča nama je enkrat ratalo vse to prehoditi v enem dnevu. Ja, morda je bilo krivo vreme, ker se ni kaj posebej videlo in sva raje hodila?! Tokrat pa sva sva kar izkoristila čas za uživanje v razgledu.  Na vrhu Jezerske Kočne je placa samo za ene 4 ljudi, zato se nisva dolgo zadržala na vrhu. Ena slikca in greva naprej. Ura pa 12:30.  Topljenje snega je še otežilo spust, ker poleg peska je še vse vlažno.  Niso se držali pravila 4. :) Očitno se da tudi v večjem številu.  Pri spustu z Jezerske Kočne nas čaka res poseben prehod s plazenjem, ki ga nisva posebej dokumentirala, saj sva ga že pred leti.  Oba skozenj. Mene je ob plazenju v obe nogi v isto mišico kot zadnjič prijel krč. In kaj bom naredil? Ja, naprej moram. Zato pa sem tu že dodobra čutil malce natrgane mišice v obeh nogah, zato je prvoten plan obisk še Grintovca postajal vedno bolj nepriporočljiv.  Spust v smeri Dolške škrbine tudi pester.  Ali tu dol ali še na Grintovec?  Odločiva se, da bo Grintovec že počakal in raje v miru greva v dolino. Pa saj sva na Grintovcu letos že bila. 
Juhuhu..tu dol bo šlo pa kar samo.  Še zadnje skalce pred dokaj hitrem spustu po melišču Dolc.  Odločitev, da ne greva na Grintovec je podkrepila moja bolečina v nogah zaradi krča in tudi tile oblački. Saj sva vedela, da v KSA skoraj ne more biti cel dal kot "šajba".  Ob spustu občudujeva umetnije narave.  Tale X morda ne izgleda velik, vendar bi v sredinsko luknjo povsem komot zlezel; no, morda pred nekaj leti :)  Odločila sva se, da greva do Cojzove, da prehodiva še eno novo pot; morda jo kdaj še rabiva. Z Jezerske Kočne do tu sva rabila 1 uro in 30 minut (14 h).  Dopoldne sva prišla gor med temi luknjami, sedaj pa jo bova ubrala po levi potki.  Zavese.  Ta leva potka se dodobra dviga. Lepo se vidi melišče, ki sva ga s tako ali drugačno hitrostjo premagovala dopoldne in popoldne.  Modra odločitev za neobisk Grintovca. Vreme v hribih se res hitro lahko obrne.  Od odcepa do Cojza piše 1,5 h, vendar sva bila 15 minut hitrejša.  Mislim, da je še komot kakšna minutka več. Kajti melišče...  Ob poti se Bojana ne more upreti...  ... šeranju svoje soli.  A ne izgleda kot kura? 
Ja, vrh je verjetno zadelan, zato so se nama kar malce smilili tisti, ki so se šele odločili za vzpon na Grintovec.  Velika gradbena dela pred Cojzovo kočo. Če sem prav razumel, so vse izkopali na roke, nekaj je dala Kamniška občina, nekaj PZS... Veliko pa je prostovoljnega dela.  Pri Cojzovi koči se odpočijeva, posušiva noge, okrepčava in ob 15:40 štartava za dolino. Da se ne bo mudilo in v miru greva v dolini na pir.  Tu gor nekje sva se potikala.  V dolini je Bojana kolebala ali bi legla ali ne. :)  Leži kot krava! Hm...pa še res je!  Oblački so se pričeli umikati, vendar nič ne more povoziti izredno lepih vtisov z današnje poti. Priporočava jo vsakomur, ki potrpi kakšno melišče, ki uživa v prostem poplezavanju in se ne boji višine. P.S. Nekateri bi se pa itak na vrh pripeljali....