Koroška in Kranjska Rinka, 22. 08. 2015

Jezersko naju znova in znova privabi v svoje konce. Tokrat je v jezeru celo bilo nekaj vode. In še vedno sanjam o masovneku s kislim mlekom, Jure pa o avstrijskem pivu v gostišču pri damjakih. In tako sva se pridružila množici ljudi na parkirišču pod Gorniškim centrom Dava Karničarja ter jo ob 7:10 mahnila proti Rinkam. Vrhovi so bili sicer zabasani, a toliko že poznava oblake, da sva upravičeno pričakovala, da se bo vsaj malo skadilo. In sva šla. (B)
Select All None
Začetek na parkirišču ob 7:10, po Slovenski do Kranjske koče na Ledinah (Žrelo je poleti zaprto), plezalni del do Koroške Rinke (11:00), skok na Kranjsko Rinko (11:35), pa nazaj po isti poti s kratkim postankom v koči za kislo mleko in marelični štrudelj. Gojzarje sva sezuvala ob 16:25.  Gužva spodaj, gužva zgoraj. A smo se kaj kmalu razkropili.  Nekaj se nabira, a se da spihat stran.  Ostanki požgane spodnje postaje žičnice, ki jo je zadela strela.  Tukaj je stala, zdaj pa so samo še porjaveli listi.  Ledine so še jasne, višje pa se vseskozi spreminja.  Ferata proti Češki koči je imela obisk helikopterja, a baje je šlo "le" za zlom noge. Pri letošnji statistiki ni treba, da še koga prezgodaj pokopljemo.  Slovenska pot; malo zračna, dokaj poklinjena, lepo speljana in predvsem zabavna.  Ne glej dol...  Jezersko, lepo kot vedno.  Pri koči se nisva zadrževala. Jej, jej, kje je zdaj ledenik pod Skuto?  Del črede gamsov, ki so ležerno prožili kamne na melišču.  Jezersko sedlo - meja med vidnim in nevidnim delom.  Saj še nikjer nisva bila...  Močerad v gorski opremi. Ne dajo kaj veliko na modo. 
Za kak zavoj ga je pa še...  Tu se pa začne.  Kranjska Rinka, prihajava. Od koče do vrha sva sicer potrebovala 2 uri 20 min, pa nisva kaj posebej hitela, sploh pa ne s samovarovalnim kompletom.  Zadnji klic za Okrešelj.  En cik-cak in gremo v smer.  Okolice nisva imela priložnosti občudovati, pa saj je bilo bolje gledati pod noge. Vlaga iz megle, krušljive skale, ni se za hecat.  Okno. Na drugi strani gledajo isti program.  Kot vedno pravim za zavarovane poti v slovenskih gorah: lepo so speljane, oprijemki in varovala so logično postavljeni, paziti je pa treba v vsakem primeru.  Nezavarovani deli so kar široki, samo ne plesat na Gangnam Style.  Opa, meglice so nama naklonile pogled... navzdol sicer, pa vendar.  Pred sabo sva videla ravno prav.  Kaj vam izgledam kot klin?  Zanimiva formacija.  Opa, tu je pa izdrt klin, ravno nad vsekom.  Jeklenica je tako za silo prepletena, pa kar drži. Je pa preveč na ven in nimaš drugam stopiti kot v zrak. Situacijo sva rešila tako, da je šel eden čez brez nahrbtnika, nato sva si ju podala čez, potem pa je šel še drugi. Mogoče pretiravava, saj sva nazaj grede srečala skupinico, ki je šla čez brez takih manevrov, a samo malo drugačno težišče veliko pomeni. 
Aleluja! Nebo se je odprlo in nama naklonilo pogled v dolino.  Tako ene pol minute za prejšnjo sliko pa je nastala tale. Iz plezalnega dela prideš namreč direkt na vrh Koroške Rinke. Ura pa 11:00.  Selfi, protokol z žigom in vpisno knjigo in načrt za naprej. Po moje kar na Kranjsko.  Je tam spodaj Štajerska Rinka? Ziher ima žig!  Na Kranjski Rinki vidiva enega, ki se je ravno spuščal.  Pogled nazaj na Koroško R. Sonceeeeee.  Skuta v ozadju, Jure v ospredju.  Panorama s Kranjske Rinke (2433 m).  Par Bab z Ledinskim vrhom v ospredju.  Tudi Skuta je oblegana.  Mali Podi z Žmavcarji, na levi pa...  ...bivak pod Skuto.  Od najbljižje do najbolj oddaljene: Turska gora, Brana, Planjava.  Kamniško sedlo. Madona, je bila dobra čokolada...  Jezersko sedlo na levi in izhodišče zavarovane poti na desno skalco, na katero se bova vrnila. 
Hmm, enega smo spremljali, ko je šel po skalah s Koroške Rinke. Mogoče bi šla po isti, da ne izgubljava višine po melišču.  Imel je prav, saj je bila to očitno včasih markirana pot. Vse markacije so bile prebeljene.  No, po pregledu meglic in temnejših oblakov sva ocenila, da se je bolje vrniti, ker vlaga in z drobirjem posute skale niso najboljša kombinacija. Pogled nazaj na zadnjih par metrov do vrha.  Opa. Brez varovalne opreme že nekako gre, čelada je pa že kar obvezen kos opreme za Kamniško Savinjske Alpe. Počakati je bilo treba v vsakem primeru, saj je bil pod nama.  In ko čakaš, imaš čas fotkat.  Bolj previdno sva šla tudi zaradi dveh plezalcev, ki sva ju prej slišala kot videla. Ti imajo pa še bolj zahtevno delo.  "Spiderman, Spiderman, does whatever a spider can..."  A greva še kam?  High stake selfie.  O, pa so le resetiral konverter, da je boljši program.  A zdaj bo pa še sonce?  Hja, ti oblaki so pa malo drugačni od prejšnjih meglic.  Ampak Babe si pa še sončijo dekolte.  Da pa ne bo isto zelje, sva skrenila po neki stari, slabo shojeni poti.  Gams only. 
Po grebenčku proti sedlu...  Eni so postavili štango na eno skalo, pa sva šla pogledat.  Ma ne, ne greva, čeprav ste v soncu. Predaleč je okrog.  Ni bilo žiga, je bilo pa lepo. Fotograf...  ...in fotografiranec. Potem, ko je fotografiral fotografa...  Raje kot čez Babe in Jenkovo planino, kot sva enkrat že šla (in bila premočena kot cucka), sva se ustavila v Kranjski koči na skledici kislega mleka in mareličnem štrudlju. Mljask. Očitno pa se glas o moji kitki širi, saj jo je za prav tako desnim ušesom imel tudi oskrbnik koče. Hešteg trendsetter.  Žrelo, kot sem že napisala, je zaprto, čeprav je videti bistveno manj problematično kot Jalovčev Ozebnik.  Češka koča in mreža poti.  Pa po Slovenski nazaj. Komu se pa da po Lovski?  A zdaj bo pa še sonce žgalo? Počasi že zmanjkuje suhih oblek.  Počasi pa ziher. Čakava na edinem dovolj širokem delu za srečanje. In uživava v razgledu.  Škljoc.  Evo, ni se treba sekirati, ker nisva še kam šla, če sva že bila gor, ker itak ne bi veliko videla.  Srečen povratek ob 16:25. Dobrih devet ur na poti z več kot eno uro postankov, nazaj sva pa nesla več, kot sva prinesla... Mate, sva mislila na tvoje palice, pa ni bilo nikogar v Gorniškem centru Dava Karničarja. Bomo pa še kdaj prišli, saj Jezersko res nikoli ne razočara.  Kar nekaj km z Jezerskega po dolini navzdol sva že ob letošnjem vračanju z Grintovca naletela na gostišče, kjer imajo po Juretovem okusu odlično pivo. Tokrat nisva ostala samo pri pivu...