Jalovec (2645 m), 14.08.2015

Prvi dan po dopustu sva takoj zavihala rokave in okrog hiše kosila, urejala, vrtala itn. Seveda pa napoved zadnjega lepega in toplega dne letošnjega poletja ni pustila v naju miru, zato sva se odločila, da skočiva malce v hribe. Izmed mnogih, ki jih še nisva obiskala, je bil tudi kralj Julijskih Alp, Jalovec. S svojimi 2645 m in vsemi dolgimi dostopnimi potmi je v naju vzbujal vse spoštovanje, še posebej po letošnji sušni pohodniški letini. Pa vendar se nisva predala in nastavila ure ob 4 h, nato pa po hitrem postopku do Planice. Od tam z bicikli do Tamarja, nato pa pot pod noge. Priznati morava, da je izbrana pot zelo slikovita in raznovita, vendar pa niti malo podcenjevalna (1700 v.m.). Pa gremo!
Select All None
Izhodišče Planica ob 6h, z biciklom do Tamarja (35 min) nato pa skozi gozdiček in po melišču v smeri Ozebnika. Tam zavijeva v smeri Jalovške škrbine in nad Ozebnikom na vrh Jalovca. Nanj prispeva ob 11:20. Spust je potekal v smeri Kotovega sedla in mimo bivaka nazaj do Tamarja in Planice. V Tamar prispeva malce čez 15 h, spijeva dve pivi in z biciklom nazaj do avta. Naporna tura, potrebna koncentracije in tudi nekaj kondicije (mene je malce zdelovalo), sploh po jeklenicah, vendar pa slikovita, pestra in poplačana z izrednimi razgledi.  Jutro v Planici.  Vsakič, ko sva tule, izgleda bolje!  Izbereva levo pot do Tamarja; ni ta kot za turni dostop.  Po dobre 1/2 ure kolesarjenja prispeva do koče v Tamarju. V ozadju Jalovec, ki skoraj malce strašljivo štrli.  Pot pod noge!  Odcep za Ponce. Tudi te znajo biti zanimive!  Kar lep čas se nama nastavlja.  Iti ali ne iti?  Po melišču je bilo potrebno kar malce zamižati, ker korak naprej ni vedno korak naprej.  Odcep za Jalovško škrbino in Kotovo sedlo.  Mala malca...  Pogled na Tamar.  Nimava več veliko do naslednjega odcepa pod Ozebnikom.  Še drugi odcep; v obeh desnih primerih pridemo na Kotovo sedlo! 
Skozi Ozebnik pa le pozimi, ker poleti res nimam pojma, kako preživeti vse padajoče kamenje in predvsem, kako zlesti iz njega!  Začetni del poti je v smeri Ozebnika, nato pa sledi zavoj levo.  V Jalovčevem Ozebniku je še kar nekaj snega.  Po zavoju in skoku čez en majhen kuceljček, sledi spust tu notri nato pa direkt gor do Jalovčeve škrbine.  Zanimiv del poti!  Prav fina je!  Bojana uživa v razgledih.  Po 1. plezalnem delu se nama odpre prelep pogled na pobočje Kotovega sedla in Ponce.  Na drugo stran pa na Triglav.  Sledil je kratek spust in okrog riti "u varžet" po skalah nad Jalovčev Ozebnik.  Pogled na Veliko in Malo Mojstrovko.  Super speljana pot, kjer ne manjka iskanja oprijemkov in nezavarovanih delov.  Skoraj kot bi lavfal (resnica je skoraj obratna).  Nad Jalovčevim Ozebnikom in pogled skozenj v Tamar. Po tem melišču ni šans da prideš; pozimi pa b.p.  Odpre se nama pogled na vršace nad Bovcem in Trento. V ospredju verjetno Pelc nad Klonicami s svojimi 2442 m. Ni slabo, pa še markirana pot je nanj! 
Približno 1/2 ure še imava do vrha. Nekaj skalc, klinov in zajl pa sva na vrhu.  Bojana malce pod vrhom.  Nekdo si je pa vzel čas.  Ne bi omenjal števila pristopnikov, ker jih je bilo skoraj nenormalno veliko.  Aha, tu dol pa greva nazaj.  Vrh ob 11:20. Levo Mangart in desno Bojana na vrhu Jalovca.  Sedaj pa wing-suit in juhuhu v dolino; in se zbudiš v krčih - ja, imel sem jih nekaj na vrhu, ko sem po nekajminutnem sedenju hotel vstati.  Tamar, ijo, Škrlatica, Prisojnik, Bojana, Razor...  Mangart, boš še kdaj imel tako vreme, da se nama ne bo treba na glavo s tebe dol metat?  Panorama s prelepimi razgledi!  Na vrhu nisva bila več kot 1/2 ure in sledil je spust, saj sva imela v glavi, da morda pa uleti kakšna nevihta. Pot proti Kotovemu sedlu poteka nad dolino Loške Koritnice. Tam zadaj pa se vidi Log pod Mangartom.  Tudi tu je pestro.  Vreme služi, oči se pasejo, pot pa srednje zahtevna.  Odpre se nama zopet idiličen pogled nad Tamar.  Verjetno kaninsko pogorje. 
Tega "strička" sva srečala malce pod vrhom Jalovca, ko se je že spuščal. Zopet nekaj besed, ga prehitiva, vendar nenehno pogledujeva nazaj, če nama še sledi.  Zopet pogled na Loško Koritnico in levo verjetno Briceljk (2346 m). Tudi tu gor je markirano. Saj še nikjer nisva bila!  Kotovo sedlo, turnomučarska meka.  Ponekod je potrebno malce raztegniti sklepe, ker so nekateri klini zelo narazen, pa tudi na veliko mestrih je zajla oz. njen klin izpuljen.  Okno na poti.  Še malce pa sva na Kotovem sedlu (2134 m).  Freedom!  Kaj bi sedaj dala za smučke. Bi bila v 45 minutah v dolini, ne pa, da naju čaka še skoraj 3 ure hoje.  Pozdravit naju pride ovca, ki hoče kar z nama.  Jo je familija odgnala?  Strmina Kotovega sedla ni zanemarljiva, še posebej je strašljiva, če ti pozimi tu zdrsne in z glavo navzdol prosiš za trenje, da te Bojana "reši".  Pogled na skalovje, ki sva ga nekaj ur nazaj preplezala.  Za smučat pa res ni slabo tu. Poleti je pa že malce prevroče. Tu sva imela samo še kakšne 1/2 l tekočine, zato sva bila že zelo na varčevanju.  S Kotovega sedla peljeta dve poti. Izbrala nisva tiste po melišču, ampak mimo bivaka, ki naj bi bil prav impozantno postavljen.  In niso se motili! 
Tu se bi pa moralo res nekaj hudega zgoditi, da bi ga neslo.  Idila narave!  Rušje in skale.  Uf, ja. Še kaki 2 uri. In to na soncu, ki ne popušča, saj je ura 14.  Tu dol in priključiva se jutranji poti.  Od prejšnje slike do koče v Tamarju sva bila kot v transu. Čim prej v gozdiček in na pijačo, ker so že ustnice postajale kot prepečenec.  Najprej vsak po 2x pivo (tudi Bojana), nato pa po vodo v bližnje korito.  Daleč izgleda in tudi je!  Spust s Tamarja do Planice je potekal po levi poti (gledano s Planice), saj jo poznava s turne smuke in je veliko bolj na dol.  V Planici je eno samo gradbišče.  Velikanka sicer sameva, vendar pa njen iztek dobiva povsem novo podobo.  Ahonen, Prevc, Kranjc, Bojana ... :)  Center živi, kar kaže tudi ta posnetek. Turo sva zaključila ob 17h, nato pa prometni kolaps na Primorki. Kako komu rata, če se vsi peljemo v isto smer?!