Dopust Pašman, 25.7.-12.8.2015

Nobena mašina ne more delovati pravilno, če je na vsake kvarte ne pošlješ na remont. Tako sva si od leta 2015 odrezala zajeten kos pogače in jo mahnila na dopust v že dobro znani kamp Kod Jakova na Pašmanu. Ker je novih zadev bolj malo (če ne štejem novega fast food štanta, kjer ti ponudijo pomfri in sardele v pivskem testu), je letos bera slik bolj posvečena druženju s klapo, s katero se že leta srečujemo ponavadi samo enkrat na leto - na otoku fig, pa še kakšna umetniška se najde. (B)
Select All None
Se vam zdi, da gledate lanske slike? Pa ne, samo situacija je zelo podobna. Mesto, ki nam ga je šparal gazda, se je namreč prejšnjemu dopustniku tako dopadlo, da je podaljšal še za dan ali dva. Pa sva spet spala v avtu z jedilnico pred vrati.  Tako pa je izgledalo par dni kasneje, ko je bil višek sezone mimo. Pa saj ni panike, glavno da je voda v morju in da škržati žgejo na polno.  Glavno prevozno sredstvo je bil kajak, s katerim sva iskala najino priljubljeno plažo. Senca obvezna.  Mihove umetnije s kamni nama še vedno ne dajo miru. Saj sva poizkušala, a več od treh ploščatih ali dveh špičastih kamnov nisva prišla. Pa sva raje iskala druge načine... kaktus, ki cveti.  Prometa polno. Gliserji, suparji, jaz-imam-milijarde-na-kajmanskih barkače, Kornati tours, pa jadrnice - z razpetimi jadri. Enkrat jih je bilo mogoče našteti 19 naenkrat.  Kaktusi rastejo kot gobe po dežju.  Umetniška.  Giriceeeeee. Foto dokaz. Boljše kot pomfri ... razen tistega v Cankarjevem hramu, seveda.  Vzhod lune.  Prelivanje svetlobnega spektra nad močvaro.  O, ja, tudi kakšna ribica je plavala, in to trikrat, po regelcih.  Klapa Zikva nadaljuje tradicijo in tudi tokrat sem opravila kulturno dolžnost in šla poslušat moške, ženske in mešane klape na nogometno igrišče.  Škoda, da ni tudi seznama pesmi...  Pa da ga ne bomo samo žrli, sva vpregla bicikle še za kaj drugega kot po nakupih v Tkon.  Ena izmed štirih različno obarvanih katrc na otoku. 
Emm, tu pa ne bo šlo. Preveč na divje.  No, da ne bo kdo rekel, da nisva bila na Ugljanu. Resda samo čez most, pa vendar. Drugo leto bo baje osvetljen, pa pel bo...  Parkirat bicilke, se namočit v razburkano vodo pod mostom, malo poležavat ob branju knjige (letos sem pomalicala trilogijo Stiega Larssona Millenium, mljask), nato pa flikat zračnico. Ga še ni bilo leto, da ne bi kaj puščalo...  Utrinek.  Prve figeee.  Škržatov plašček.  Luskanje brancina v družbi galebov, kozic, prastare rakovice in morske zvezde.  Učne ure.  Mrhovinarji pa čakajo na zastonjsko malico.  Eni smo čistili ribe, drugi nabirali les, tretji je zakuril in pripravil žerjavico, četrti jih je spekel, pa še krompirjevo solato je bilo treba narediti, pa smo vsi jedli. Pa naj še kdo reče, da nismo družina.  Izi pa Bojana, sam ne ta prava :)  Priprava žerjavice.  Poslastica na češarkih.  In končni rezultat, prelit z odličnim oljčnim oljem.  Eh, ko je promilov preveč, se je treba malo prezračit, zato sem zvečer peljala dva navdušena gornika proti bližnjem hribu do križa. Bolje, da nisem snemala, ker bi vse piskalo od cenzure med prebijanjem skozi bodičasto floro. 
TV shop salon na poti...  Ravno smo še ujeli sončni zahod na vrhu, jeeee.  Razgled je boljši z bistrejšo glavo, ane.  Selfi (Bojana, Jure, Dejan).  Zdaj pa še nazaj. Uf...  Ni bilo štemplja, je pa pasalo.  Pa-pa, sonce. Ja, zelo astrološko smo bili navdahnjeni letos. Mogoče je kaj imelo zraven branje priloge o teleskopih.  Na poti nazaj smo le našli pravo bližnjico. Za info: tu desno se zavije.  Lunin vzhod, sončni zahod, utrinki, zvezde... pa še sončni vzhod na oljnati gladini.  En krog okrog večine bližnjih otočkov je pasal v tem mirnem jutru.  Nisva še izgubila ritma.  Kaj so pa tile imeli, pa ne vem. Nekaj so se kregali čigave so mreže. In potem se čudimo, da se še z arbitražo ne da nič zmenit...  Lepo zrihtan zasebni otoček...  ... s parkom, a žal strgano visečo mrežo.  Svet v malem. 
Še glavni motor.  Obisk celine.  ...  Pa okoli otoka Babac...  Uživanje v zadnjih trenutkih, peden začnejo hrumeti bane.  Highway to druga stran Pašmana. Na lovu s kolesom za novimi plažami.  Ikea...  Pogled na drugo stran.  O-kej? Piše 'konoba', gremo levo. Piše 'grill', ni ničesar. Nato pa samo še šuma.  Robinzonske hiške. Namestila sva se malo bolj stran na ene skale v senco. Ko pa je senca šla, sva šla še midva.  Ni slabo.  Kot bi gledal gručo avtodomov na parkirišču od City Parka...  Povratek je bil malo bolj, kako bi rekla, presušen. Saj klanci niso bili hudi, je pa žgalooooo.  Želvica z rožico. 2D.  Druženje ob Moto GP in pivu. Cel Houston. 
V čakanju na začetek dirke... no, samo da ste uživali.  A vsakega užitka je kdaj konec. Upam, da sva se vsaj naspala, če se že pretegnila nisva. Vročina pa naju je spremljala tudi ob povratku domov. Kjer čakajo skale, dvorišče, žičke, ploščice, kucli... glavno, da ni dolgčas.