Javorniški rovt-Struška-Belščica (Vajnež)-Stol

Tokrat ne bova pričela z delom na hiši oz. ob njej, kajti delo bova vkomponirala v poseben "prispevek", da bo vse bolj tematsko obarvano. No, vseeno morava zapisati, da je dela čez glavo in ne mirujeva niti minuto. Kljub temu pa najdeva čas za hribe, saj delo počaka (hribi sicer tudi), čeprav se že vidi ciljna ravnina letošnjega poletja oz. potrebnega dela do zime. Res ne veva zakaj, vendar vsako leto imava na piki vrhove v nekem posebnem okolišu. Letos so očitno padle Karavanke in izbrala sva dokaj znan zimski del; dom Pristava v Javorniškem rovtu nad Jesenicami. Ta del je bil v preteklosti izhodišče za dve turni smuki s področja imenovanem Struška. Tokrat sva na ta del stopila, ko ni bil pobeljen in priporočava, magari za eno pivo! Izhodišče lahko izkoristimo za najino planirano pot preko Struške, Belščice do Stola in po spodnji senčni poti nazaj, lahko pa gremo tudi na Krvavko in Golico, s kondicjo celo dlje. Predvidevala sva, da bova na tokratni turci imela super razglede in nisva se niti malo motila. Omeniti morava, da je bila najina pot dolga 10 ur, vendar ni nekega hudega napora in ga priporočava! Najbolje, da stopimo na pot...
Select All None
Z AC gremo iz smeri Ljubljane proti Jesenicam na prvem izvozu in v prvem semaforiziranem križišču na desno ter nato ob prvem velikem semaforiziranem križišču levo, levo in desno. Morda se zdi zagamano, pa ni tako hudo, saj so table. Nato sledi strm vzpon do Javorniškega rovta oz. doma Pristava, kjer parkiramo. Midva sva parkirala ob 6:40 in s hojo pričela 10 minut kasneje. Po dobri uri in pol sva bila pri Pl. Svečica (Belska). Od tam sva sicer malce izgubljena nadaljevala pot po uradni poti, čeprav sva že tu hotela na greben oz. Veliki vrh. Uradna pot po transverzali naju pripelje do idilične Pl. Seča (Medvedjak), nato "amfiteater" in na M. Vrh ter nato po grebenu do Vajneža (11:15). Z Vajneža do Stola sva rabila celo uro in pol. Oddih pri Prešernovi koči in ob 13:40 štart v smer Valvasorjevega doma (15:10) ter nadaljevanje do izhodišča (17:05). Pot ni prav nič zahtevna, potrebno je imeti veliko tekočine in sončne kreme.  Dom Pristava (975 m) v Javorniškem rovtu. Prijazno osebje, zelena okolica, igrala za otroke, parkirišče... Priporočava!  Kam? Najbolje, da slediva zimski varianti; kasneje sva ugotovila, da je markirana pot malce pod parkiriščem pri domu Pristava.  Po cesti do ovinka z začetkom markirane poti.  Od odcepa z gozdne ceste nas markirana pot pripelje do planine na Pustem rovtu, kjer kravice uživajo v zajtrku.  Planina na Pustem rovtu na 1296 m.  Do pl. Svečica (Belska) greva kar po cesti, čeprav naj bi bila višje markirana pot. Ja, slediva kar zimski varianti.  Počasi se nama odpirajo pričakovani razgledi. Ja, nisva se motila!  Vzhodni Julijci na dosegu roke!  Pogled na spodnjo planino na Pustem rovtu in na Golico desno.  Težko verjeti, vendar tu dol je najboljša smuka!  Idilična hiška planine Svečica oz. Belska planina pod Korenščico.  Človek bi ostal kar tule, čeprav je ura šele 8:30.  Vseeno nadaljujeva po izredno dobro vidni poti v smeri cilja; Vajnež in Stol.  To pa ni delo narave. 
Korak ni bil dirkaški, kajti pogledi so uhajali na vse strani!  Za "prvim" ovinkom ugledava špičke področja Belščica.  Ahhhh.....pl. Seča!  Jaz jo mahnem malce višje do sedla Medvedjak.  Sedlo Medvedjak (1698 m).  V prejšnjem življenju je bila očitno krava. Kaj naj bi pa drugega mislil glede na današnje slike.  Avstrijska stran z njihovimi oznakami.  Idilična planina Seča z vzhodnimi Julijci v ozadju! Medmet "uau" je bil tu velikokrat izrečen.  Valovanje trave v ritmu vetra.  Pomlad se je tu šele začela!  Medvedji dol...hm...no, medveda nisva videla, drugih živali pa polno.  Pogled nazaj.  Za ogromen pušlc jih pa je.  Skozi pas ruševja napredujeva do Belščice, kjer zapustiva uradno pot in jo mahneva na prvi kucl.  Na tega; Mali vrh (2017 m). 
Ta resna.  Na Malem vrhu se odpre pogled na avstrijsko podrtijo in naš travnat greben vse do Vajneža ter Stola.  Od Malega vrha do Vajneža je kar nekaj neimenovanih vrhov preko katerih sva šla in uživala v pogledih.  Recimo tale (fotoaparat ne zna več fokusirati na maksimalnem zumu - žal).  Sladka malica na sredi poti do Vajneža, pod nama pa prelepa Gorenjska.  Levo že vidmo Vajnež, v ozadju pa tudi cilj Stol.  Bojanine besede: "Izredno lepo urejen vrh, samo malce preveč posran." Ovčke so si pač izbrale WC z razgledom. :) Vajnež s svojimi 2104 m je malce zapostavljen s strani Stola, vendar pa ni daleč in se ga splača obiskati.  Resnico z vrha Vajneža pozna samo jadralni letalec. :) In midva.  Verjetno posvojeni ovčici.  Kaj jim manjka? Nič, so prav zadovoljne.  Po Vajnežu in ovcah nadaljujeva v smeri Stola.  Vmes obstaja še Potoški Stol.  Predvidevam, da je to Celovška planina.  Hm? Smreka na 2100 m?! Je to normalno? Meni ravno ni! In ni edina.  V dolini med Stoloma naletimo na lično urejen izvir. 
Seveda ga preizkusiva in okus je odličen. Ga ni!  Ja, tu gor se je malce vleklo, pa še to ugotovim, da sem izgubil rutko. Ah, saj greva tu tudi nazaj in bova nazaj grede pogledala, če bo še.  Še zadnjih 10 minut do vrha Stola.  Na Begunjščici sva bila 3x, na Vrtača tudi in Stolu tudi. Vsakič po drugi poti - na Stol mislim.  Vreme nama je služilo in verjetno je zato, ker je bil petek. (Oz. ker ni bila sobota (B.))  Sicer je kakšen oblaček prišel, veter je pihal, pa vendar sem krajši čas vztrajal v kratkih rokavih.  U, kaka ri... :)  Blejsko jezero verjetno ni samevalo.  Te Karavanke niso visoke, vendar pa ob lepem vremenu veliko lepše od naših Alp.  Po tej dolini sva nekaj let nazaj osvajala Vrtačo v stiliu "Uf, sm falu".  Prešernova koča pod Stolom. Malce malice, pivo in nato odhod v dolino.  Letališče v Lescah.  Ah, ta zoom.  Iiiiiiii, najdu sm jo!  Še zadnji pogled nazaj na prehojeno pot, sedaj pa v dolino. 
Pa bodo spet trpela kolena.  Valvasorjev dom je še daleč, pa še obiskala ga nisva, ker je najina pot povratka nad njim.  Tu pa je sapica popustila in peklenska vročina naju je dobesedno topila.  Do Valvasorjevega doma je od tu še 5 minut, vendar...  ...sva prej zavila v smer povratka.  Lepo pokošeno, hišna številka, idilično okolje. Sicer bajta mal mimo...  Približno uro sva hodila po taki cesti.  Potoška planina.  Sem govoril o prejšnjem življenju...  Uživancija!  Na koncu makadamske ceste se spustiva navzdol. Malce je potrebno paziti na oznake, čeprav so markacije zelo pogoste.  Slikovita pot med gozdom, travniki...  Hja, dež je bil ta teden.  Ne moremo se izgubiti.  Vsega lepega je enkrat konec in tu prečkava potok Javornik. 
In se priključiva asfaltni cesti kakšnih 10 minut pod domom Pristava.  Po cca. 10 urah prispeva do parkirišča, kjer si ohladiva podplate, preoblečeva in si privoščiva...  ...  ...sladoled in jaz pivo. Zaključek poti in polna vtisov lahko krog samo priporočava! In to skoraj vsem z vsaj malo kondicije.