Vrtača, 7. 6. 2015

Sreča je na strani pogumnih, pravijo. Bo že držalo, saj je bil ta vikend poln dokazov. Juretov projekt "zaklonišče za deževnico" se je premaknil s kopanja na zidanje, saj smo v soboto v troje zabetonirali prvo plato (yay!). Sončni dnevi, ki so nas lepo junijsko začelo greti, so sicer grozili, da se bo plata prehitro sušila, a ker direktnega sonca na tisti strani hiše ni veliko čez dan, sva šla v nedeljo pretegnit krake. No, vsaj hotela sva jih... Najbolje, da rek z začetka zapisa razloživa s slikami. (B.)
Select All None
Sobota. Zafršolana plata je čakala na pomoč iz Cerknega, da smo položili še železo, nato pa smo se postrojili po delovnih mestih in kaj kmalu je bil prvi kvadrat poravnan.  Glavni majstor za beton. Razmišljava, da bi kupila mešalec, če ga imajo že vsi sosedi. Kaj si bodo pa mislili. :)  V mešalcu je bilo materiala za dve karjoli in ko je Dane vsul prvo, sem kup poravnala, medtem pa je pripeljal drugega. On je prevzel ravnanje, jaz pa sem peljala karjolo nazaj. Optimizacija na višku.  Nekaj do druge popoldne je bil končni rezultat tak. Pogled z zasluženim pivom v roki. Razen zalivanja nisva imela kaj početi v nedeljo, pa sva spakirala nahrbtnike, zgodaj vstala...  ...in obtičala v Kranju. Zavore so nekam zoprno piskale in ker je Jure čutil, da tudi avto bolj zavira kot ponavadi, sva poizkusila srečo na lokalnem AMZS-ju. Zaprtem, seveda. Ta slika je "potem", ker je tista "prej" imela dosti več dima od hlajenja prežarjenih platišč.  Na sliki se ne vidi tako dobro, a se je še kar kadilo.  Vendar pa je asistenca v sklopu zavarovalnice (ne smem delati reklame, lahko pa povem, da ni tista, ki je na registrski tablici) poskrbela za neverjetno hiter odziv in Berli se je znašel na avtovleki. Uro in 50€ kasneje je dobil nove očiščene zadnje zavorne ploščice v najbolj čisti in organizirani delavnici, kar sem jih videla.  Torej, spet smo vozni, kam zdaj? Ja, na Ljubelj, od koder sva ob 8:30 štartala proti Vrtači. Vročinskemu valu primerno namazana, seveda. Povratek je malce bolj zapleten, pa do tam še pridemo.  Ljubelj, dosti bolj obljuden kot je razvidno s slike. Ura pa 8:30. Kar dober čas, glede na začetek.  Hajd po smučišču do Zelenice oz. po gozdni potki, ki poteka malce nad smučiščem in se začne malo nad hotelom.  Vroč začetek, a oblački se že zbirajo.  Po 50-ih minutah narediva pavzo za pijačo na Zelenici.  Triangel naju tudi še čaka. Čaka pa tudi cvetoči regrat na čebelice.  Zaenkrat kar solidno vreme.  Mogoče pa greva še naprej do Stola... 
Eh, raje ne, se hitreje oblači v puhovko. Na levem kuclju sva pa tudi že bila.  Po slikoviti in z rožcami porasli potki gor, gor in še gor.  Ja, desno bo dovolj.  Više na travnatih predelih začne pihljati.  Rož pa nešteto. Zrak je bil na mestih prav premočno meden.  Neoznačen vrh na drugi strani doline, a očitno se da priti nanj.  Fotografija fotografa. Zelo meta.  Še po grebenu pa sva na vrhu. Kako je hitro minilo.  Tudi na Begunjščici se zapira.  Razgled pa mogoče še bo.  Zagozda snega.  Proti kocki.  In cepin! Tak, da se ga celo vidi, ne pa da ga lahko samo otipaš. Od Zelenice do vrha v slabih dveh urah, pač najini švoh kondiciji primerno.  Jap, na Stol ziher ne greva, čeprav sva videla eno prečnico preko melišča, ki vodi do melišča pod Stolom.  Ta Vrtača ima ene tri vrhe. So sploh vsi na naši strani? 
Jure je šel raziskovat, če bi se dalo sestopiti po Y grapi, jaz pa sem skrbela za dobre medsosedske odnose in na vse pretege hvalila odlično pecivo s češnjami, ki ga je prinesla skupina Hrvatov.  Pogled na Zelenjak in Palec. Seveda dosegljiva po spustu po Yilonu.  Izgleda grozljivo. V živo je sicer videti boljše, a nabrano kamenje je res zoprno pri takem naklonu.  Še z leve strani.  Lobist se je vrnil in po protokolu (fotkanje, klasika) sva šla poskusit srečo v Y. Itak sva rekla, da raje obrneva, če je skalni skok prehud.  A ko še nisva naredila petih korakov, je prišel od spodaj glas, naj počakava, ker dva prihajata gor. Torej se da!  Nabran material je res zoprn, zato sva ju počakala.  Kdo bi si mislil, da je za smučanje dosti bolj primerna kot pa za hojo.  A eden izmed prišlekov je resno odsvetoval spust po Y grapi, ker sta s kolegom že pri vzponu imela kar težave, sploh pri treh skalnih skokih. Ker nisva imela vrvi in pa ker je njegov kolega zelo skrbno izbiral sočne besede (med drugim tudi, da bo tudi on rabil asistenco, ko sva povedala za težavo z zapečeno zavorno ploščico), sva se obrnila. Sploh pa sta nama povedala za grebensko pot, neoznačeno, a shojeno, ki vodi v Suho ruševje. Pa ja, saj še nisva bila.  Verjeli ali ne, tu spodaj je pot. Drži se tu desno od grebena, nižje pa se prevali v dolino in po melišču pride do poti po Suhem ruševju.  Težje sledljiva pot, a na levo itak ne moreš, na desno pa ne smeš. Nekaj možicev se pa tudi najde.  Dobra volja naju ni zapustila!  Eden izmed takih možicev naju spelje preko grebena na drugo stran...  ...pa spet nazaj na travo. Zanimivo!  Kar je fasal Stol, se je Palca ognilo. 
Zelenjak se tudi še kopa v soncu, ura pa cca 13:00.  Za neoznačeno, slabo shojeno pot je kar obljudena.  Temu delu bi lahko rekla srečališče.  Končno na drugi strani.  Košuta se tudi ne hvali s kakšnih hudim soncem.  Še malo surfanja po melišču...  Hja, lahko bi sicer še šla na kakšen vrh. Časovno bi nama zneslo, a je vreme se začelo hitro kisati, pa še beton je treba zaliti.  Ja, rožca pr' rožc.  Skozi ozek pas ruševja se priključiva glavni poti.  Ja, črna oblačila niso za na sonce, lahko fašeš sončarico. Dokaz je pred vami. Ob 14:15 sva že hladila podplate na Zelenici, nato pa sva odpeketala zalivat plato. Vse se naredi z razlogom. Hvala za pecivo, hvala za nasvet in hvala za vreme.  Še zadnji spust do Ljubelja in nazaj v gradbeništvo. Na poti sva bila 6 ur, nižje svinjsko vroče, zgoraj zaradi rahle oblačnosti in vetra prav prijetno, pa tudi grebenski spust je popestril dan.