Grintovec, 17.5.2015

Ja, pri bajti res ne zmanjka dela. Tako ping-pongava od enega zadatka do drugega, odvisno pač od prioritet in predvsem vremena. Če je vreme, sva zunaj, če pa pač znotraj. Ampak sva se morala malce prepihati, zato sva brskala med že znanimi in daljšimi turami. Za začetek sezone se je potrebno malce potipati glede kondicije, saj pri karjoli in lopati delajo druge mišice od poti v hribe. Tako sva izbrala Grintovec (2558 m), in to z izhodiščem pri kmetiji Suhadolnik (901 m) nad dolino Kokre. Priznati morava, da sva veliko lažje vstala ob 5h kot pa za službo. Hm, le zakaj...pa sva šla!
Select All None
Dan pred prepihavanjem je bil v znamenju prekopavanja dvorišča, da bomo midva in sosed lahko imeli dostop od optičnega omrežja.  50 mm cevi, obsuti s finim peskom.  Nad posteljico pa lepo zloženo kamenje in rahlo ročno obsipavanje.  Seveda se nisva pretirano mučila na roke, ampak je sosed prišel s svojim majčkenim bagerčkom in lepo zasul. Vendar sobote še ni bilo konec.  Bojana je urejala še vrtiček.  Ta kot pa se upira tudi že 10 dni. Vendar je sedaj najtežji del "mimo" in računam, da v naslednjih 10ih dneh odkopljeva, presejeva in sortirava kamenje še od drugega dela. Tu je plan imeti 3x1000 L cisterne za deževnico, zunanjo enoto toplotne črpalke, vse pa pokrito s travnato streho.  No, pa raje skočimo na nedeljsko prepihavanje. Štart ob 7:00 pri domačiji Suhadolnik (901 m) nad dolino Kokre. Sledil je vzpon do Cojzove koče (9:00) in zaradi zaprte koče direkten vzpon na Grintovec (10:50) (2558 m). Spust pa po isti poti, razen zadnjega dela, ko sva raje izbrala lovsko pot. Pri avtu sva bila ob 14:05, kar sploh ni tako slab tempo, za dva dokaj rjasta primerka :) Ja, noge pa bolijo, predvsem zaradi spusta.  Jutranji pogled v smeri Malega Grintovca in Storžiča.  Ob tej tabli človeka kar malce zmrazi od vseh teh ur. :)  Domačija Suhadolnik.  Malce za domačijo jo zagledava. Streho Grintovca.  Od deževja dva dni nazaj je še vse namočeno. Tudi midva od švica, ker se mašina ni in ni ogrela.  Za vzpon sva izbrala varianto mimo Taške, ravno tako kot 6 let nazaj. Pri tej votilini sledi srednje zahteven vzpon ob jeklenicah, skobah in klinih, pa še gladke lesene lojtre sledijo.  Hm, itak curlja od vsepovsod.  Nič zahtevnega, edino dol ne smeš preveč gledati. 
Ja, kar strm vzpon po namočenem terenu.  Pogled na Dolce, dolino med Kočnama in Grintovcem. Ta del bi bil zelo zanimiv za "pregled". Snega pa ni več videti. Bomo videli kako je kaj zgoraj.  Previdno na lesenih stopnicah.  Novo nad starim.  Bojana je bila navdušena nad floro in favno.  Tudi ta pogled na Dolce ne kaže kakšne sile snega.  Zakaj bi imela pred bajto 15 cm zemlje za travo na strehi? Očitno rabiš samo en dober kamen. :)  Ko se poti iz doline združita, sledi še rahel vzpon in zagledamo Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu.  Meni to ne deluje kot Pasja glava?! Kaj nima zašiljene brade, širok nos in frizuro iz ruševja?  Pomlad se je v hribih šele dobro pričela. Celo skledo regrata bi lahko nabrala.  ...  Še kakšna minutka in pavza.  Koča zaprta! Ja, pa ne bo nič pavze.  Ozreva se v smeri cilja, razmišljava od Velkavrhove jutranje napovedi in seveda ne gre drugače, kot da pač greva naprej. Vreme je prav super!  Pogled na Kamniško stran. 
"Klasičen" pogled v smeri Storžiča.  Za razliko od 6 let nazaj, ko je bila Bojana povsem brez železa, je bila tokrat nasmejana in vedno v vodstvu. Sicer pa je to najin 3. obisk Grintovca.  Ob poti srečaš amfiteatre.  To pa ni naravno. Oz. vsaj ne izgleda naravno.  Tudi sam nisem bil slabe volje.  Črni močerad povsem prilagojen življenju v gorah.  S poti na Grintovec pogled na Kalško goro. Tudi na tej še nisva bila...  Povsem neznana pot čaka na obisk.  Priznati morava, da se ta pot dokaj vleče. Če greva še kdaj na Grintovec, bova izbrala severno ali pa varianto po grebenu. Je bolj razgibano.  Kokrska Kočna in Jezerska Kočna imata še nekaj snega. Ker pa na prvi še nisva bila, težko rečem koliko je snega za prihod na Kokrsko.  Saj avto sploh ni daleč.  Pogled zelo podoben pogledu na vrh Krna, ki se vleče in vleče. Na vrhu je še dokaj veliko snežišče in sva se mu raje izognila, pa čeprav sva imela s seboj vso bojno zimsko opremo. Na vrhu pa so bili tudi španski Erasmus študenti. Dva v kratkih hlačah, drugi v kavbojkah ali pajkicah, čevlji malce boljši od sandal...No, vsi so srečno prišli nazaj do koče.  Slika pove vse!  Ja, Dolci imaju v zgornjem delu še kar nekaj snega in je morda malce za počakati. No, midva s tem ne bova imela težav :)  Prelom s strani Dolcev na Jezersko stran. Tudi še kar nekaj snega. 
Proti Štruci, Skuti in vse do Ojstrice je še kar nekaj snega.  Ta slika bi bila povsem odveč, vendar pa na levi strani vidimo Jezersko Babo in vmes jesenski del vzpona.  No, malce približano zgleda huje kot je bilo v resnici.  Na vrhu je rahel veter silil obiskovalce, da smo se spustili nekaj metrov nižje v zavetrje.  Ja, lepo je na Jezerskem.  Tudi polž je tu zgoraj povsem črn. Za črno fasado pa še ni imel.  Spust je minil hitreje, vendar pa na račun bolečih stegen.  Tokrat sva imela še kar srečo, saj so okoliški kucli dobili kapo.  Ob najinem vzponu sva srečala vsaj 6 planincev, na vrhu nas je bilo 6, Erasmusi so tudi tule vidni, pa še so se vzpenjali.  Utrinek s spusta po lovski poti.  Tu dol v le nekaj serpentinah?!  Aha, nekaj serpentin, nato pa kar po grapi.  Klopca. Bojana se ne strinja, sam dila je lahko klopca! A ni? B: Karkoli je lahko klopca, če si dovolj utrujen.  Malce preden se združita pot vzpona in spusta, se nama spomini vrnejo. Na ogromna mravljišča.  Hja...kaj naj rečeva. Velkavrh je imel prav, edino ure ni povedal. Ob 14h je bilo tako, vedar pa sva kasneje videla, da se je hitro zabilo in zaradi tega ni bilo prav nobene slabe vesti. 
Še izobraževalna tabla #1.  In #2. Nato pa je sledil spust z avtom v dolino, obvezno pivo in vožnja v novo bajto, kjer se ni nič samo naredilo, vendar pa vsaj vse počaka. :)