Golaki, 6. 4. 2015

Dela prost dan in zakaj bi delala doma, če pa že sanjava, da rabiva kilometre. Tako v horizontalo kot vertikalo. Pogled na letošnjo bero smučarije in pohodov je zaradi znanih razlogov zelo klavrn, vendar brez nič se še čevelj ne obuje. In zakaj ne bi kam skočila, da napolniva baterije. Napovedano poslabšanje popoldne in napovedan veter sta naju seveda odvrnila od visokogorja, pa še pojma nisva imela v kakšni kondiciji sva. Ideja je bila smučarski Snežnik, običajen pohodniški Krim, vendar sva se odločila za Golake (vse tri). Tam nisva bila od leta 2009, zato je že bil čas, da ponoviva vajo. Pa gremo...
Select All None
V primerjavi z letom 2009 sva šla v obratni smeri. Od Predmeje se zapeljemo kakšen km do večjega parkirišča v smeri Lokev. Na tem parkirišču ni prav nič označeno, zato je velikokrat prazno oz. skoraj prazno. Pa saj imamo slikce.  Na tem ogromnem parkirišču sva ob 9h samevala. V spominu sva imela, da sva leta 2009 štartala po tej gozdni cesti, vendar je spomin povsem zbledel. Šele ob prihodu domov in pregledu slik od takrat je slika postala bolj čista.  Ob 9:05 sva štartala s parkirišča po cesti naprej. Ker je najina trenutna povezava z netom še v povojih, sploh ne morem preveriti na kakšni višini je bil štart, vendar pa lahko rečemo, da tam nekje kot Predmeja. "Od oka" 800 m.  Po nekam minutah hoje po asfaltu nas kažipoti usmerijo desno v smer Golakov.  Tu se pa gre na Čaven z biciklom...enkrat pa sem res že šel.  Z asfaltne in nato gozdne ceste nas pogled usmeri v bližnjice, ki so bile ravno prav za test kondicije. Mala malca!  Sicer je vsak začetek težak, ko pa se mašina ogreje, bi pa šla in šla.  Po prečenju dveh gozdnih cest (ali samo ene?), prideva do mesta nad kočo. Pozoren pogled na sliko razkrije kočo v ozadju. Nisva se obremenjevala s tem ali je odprta ali ne, ker sva imela bolj v mislih, da se ne ohladiva. Sicer tu ni bilo kakšnega vetra, vendar pa temperature kar vztrajajo blizu 0.  Če pogledam(va) ta zemljevid, potem me je oz. naju je prav sram, ker ne poznava nič. Sicer je za splošno izobrazbo super, če poznaš tuje kraje, vendar pa je fajn, če imamo tudi doma kaj pospravljeno pod streho. No, midva nimava dovolj in to je potrebno spremeniti!  Take table so super, ker ob sopihanju izveš še kaj zanimivega!  Od koče do vrha Malega Golaka sva najprej srečala znanca (če se ne motim, se piše Kosmač), ki smo se srečali na V. Babi lansko jesen, tokrat pa je tudi on izbral bolj "normalen" kucl. Poleg njega pa še očeta in hčer, ki sta se brez derez mukoma spuščala v dolino. Midva brez malih derezic ne greva več nikamor, zato sva jih ob prvih večjih težavah nadela in pot je bila veliko bolj prijetna. No, ta oče je nama razložil, da je bil nekaj let nazaj na vrhu Malega Golaka pri 2 m snega in orkanskem vetru. Ta veter ga je odnesel in zaustavil se je šele v neki vrtači mnogo metrov pod vrhom. Pa še rečemo, da so ti kucli nedolžni, pa samo 1395 m je recimo M. Golak visok.  Na najinem zemljevidu te poti s Predmeje še od daleč ni narisane!  Do vrha je še nekaj minut, midva sva pa ravno zalavfala.  Ja, 1 ura in 20 minut od avta. Temu pa res lahko rečemo sprehod, vendar pa je prav pasalo. Za razliko do leta 2009 sva imela odličen razgled, pihalo pa tudi ni pretirano. Bojana je seveda uredila vse "štempl" in vpisne formalnosti, jaz pa sem fotografiral in "bildal" ego z odlično izbiro destinacije.  Panorama z vrha. Vedno bolj ugotavljava, da oba fotoaparata, ki ju premoreva, nista vredna za 1/4 enega en tolko normalnega. Prostovoljni prispevki ali sponzorstva dobrodošli! :) 
Pogled čez Čaven je segal do morja.  Na drugo stran pa od Z. Julijcev, čez V. Julijce do Karavank, grebena Košute, Storžiča, Kamniških Alp do Ojstrice. Pred to kuliso pa Cerkljansko-Idrijsko hribovje. Uau! Edino vreme pa so imeli bolj švoh. :) Razen Krna, ki ni pustil niti enemu oblaku, da mu pokvari sončenje.  Z Malega Golaka sva pot nadaljevala po grebenu naprej v smeri Srednjega in Velikega Golaka, v smeri markirane poti za Vojsko. Na poti naletiva na tole. Kaj hudiča pa tole je?  Firbec ne bi bil firbec, če ne bi šel do "čudesa" in vse prefotografiral. Sam kako pa to dela? Hm...  Oblaki so počasi zastirali tudi najino nebo, vendar pa sva bila mnenja, da do avta bo pa zdržalo. Butla, pa nič za preobleči v avtu. Kot dva začetnika!  Grebenska pot že en čas ni bila prehojena, vendar so markacije odlične in tudi pot ni prav nič naporna. Edino na kar je potrebno paziti, da noga ne pade v kakšno luknjo skrito pod snegom.  Zgledam kot, da bi lavfal. :)  Med S. in V. Golakom se nama zopet odpre pogled na Karavanke, Košuto, Strožič in Kamniške. Ne bi bila rada v koži tistih, ki so v tistih koncih, ker videti je, da se trgajo oblaki.  Midva pa sonček, sonček in še enkrat sonček. Čeprav vročine pa prav nobene. Še jaz sem bil v dveh "lejerjih".  Naj se tam zlije. Če sva žleht, se opravičujeva.  Z Velikega Golaka se spustiva v to dolinico, pot za Vojsko gre levo, midva bova pa mogla desno. Je to Javorški vrh (1404 m)?  Vojsko levo, midva pa desno tu dol.  Bojana mi tu čez minutko vzame vse veselje. Namreč, ravno pričnem uživati v brezpotju, ko ona zavpije. "Glej, markacija!" Brrr....  Gobe rasejo kot ... hm ... gobe po dežju. :)  Telohi naj bi oznanjali pomlad, vendar sva jih videla tudi že v decembru, zato imava raje koledar. 
Tu opaziva stare smučarske špure in res je videti super za smučat.  Klopca...  Ob prihodu na to jaso Bojana prične razlagati, da tu sva bila, da sva takrat iskala vhod v gozd in še in še. Jaz pa nič. Tema. Prazno...format Jure's brain. Dokaj čudno zame, vendar tako pač je.  Niso visoke petke, je pa cokl.  Tudi pri teh piramidah Bojano trofi spomin, jaz pa spet nič. Ajej...  Plazič...  Ob 12:30 z nasmeškom zagledava Berlija na parkirišču. Naj omeniva, da je na tej poti do tu zelo pogosto videti rdeče črte na drevesih, vendar tu in na parkirišču pa prav nič.  Cele 1/2 ure sva martinčkala pri avtu na soncu, malce pojedla in popila, nato pa sva se odločila špilati turista. V Predmeji mrgoli tabel in ob prvi parkirava. Levo nimam pojma kaj predstavlja ta skulptura, morda kaj z oknom sosednje vasi, vendar pa je desno očlitno, da veter skoraj malce nosi Bojano.  Vse lepo opisano in označeno...  ...  ... Vendar pa sva hotela do Korita (št. 1 na predprejšnji sliki), vendar po nekaj minutah hoje prideš do križišča, ko ne veš kam. Pa sva se raje obrnila in poiskala bolj zihr cilj.  Za okras je ta plug povsem primeren, njegov čas pa se je že iztekel.  Bolj ko sem razmišljal in bolj kot sva se z Bojano pogovarjala, bolj se mi je zdelo, da tega okna jaz še nisem videl. Čeprav glede na moj dandanašnji spomin ne bi bilo nič čudnega, če sem pozabil. Sva pa z Bojano tu v svojih "rosnih" letih prav rada hodila.  Bodejo, bodejo. Tudi pomlad še pride!  Ti so pa malce pokrižani. 
Privat ali državna opazovalnica ozvezdja?  Štampiljka in vpisna knjiga. Bojana pa brez blazinice in beležke. Ajaj, pa bo treba enkrat drugič pridit. Ja, prav hudo bo. :)  A so nas v šoli kaj naučili od tega?  Kot en plamenček.  Če pa gremo za drevesa, pa izgleda še bolj kot plamenček.  Ja, kako pa je to možno. Avto je kazal prej 6 st. C, tu pa sedaj sneži. To niso samo omraznice.  Nedaleč stran ga dobro trese.  Tudi na sliki se dobro vidi, da sneži. Zato sva se nehala igrati turista in jo ubrala v najin nov dom. Po dolgem času malce hoje je prav pasalo, ideje za naprej so, vendar pa bo še marsikateri vikend pripadal delu okrog bajte. Eh, pa saj kucli ostanejo, sam delo pa tudi. :)