Rovtarske Žibrše 4a, oktober 2014 - marec 2015

10 mesecev nazaj sva se ubadala z besedilnim programom Latex in Bojanino diplomo. Niti pomislila nisva o selitvi z Vrnhike, vendar ima vse svoje meje in enkrat človeku prebije ter zbeži stran od ljudi, ki nimajo drugega smisla v življenju kot greniti življenje drugim. Tako sva prodala stanovanje na Vrhniki in se podala na negotovo pot iskanja novega doma. Seveda je najprej padel najem, zanimivo zopet na Vrhniki, vendar sva bila aktivna ter iskala in iskala. Od parcele, starih hiš, novogradenj, bliže in dlje od Ljubljane. Vendar se je vse končalo pri denarju, ki ga nisva imela ravno na pretek. Seveda dovolj za nek začetek, vendar pa kakšnih 100 jurjev premalo za želje nekaterih prodajalcev. Kot pravi pregovor, da kdor čaka tudi dočaka, sva le našla hišo, ki nama je bila všeč. Predvsem pa nama je bil všeč okoliš. Sicer ni nekega hudega razgleda oz. ga sploh ni, vendar pa je mir in sosedje so prav zakon! Vendar pa hiša ni bila končana in tudi niti približno zrihtana za vselitev, zato sva pljunila v roke in si zadala cilj, da v 1/2 leta greva noter. Pa sva šla...
Select All None
Seveda se je treba z marsičem sprijazniti, če kupiš skoraj končano hišo, vendar pa sva imela upanje, da ne bo veliko kakšnega podiranja, štemanja in ostalih prašnih stvari.  Po primopredaji je sledilo nazdravljanje z domačimi, Bojana pa izza fotoaparata nazdravlja s polpraznim kozarcem.  Da pa nas ne bi čas prehitel, je bilo potrebno takoj poprijeti za delo. Lotim se vsega, no skoraj vsega. Polaganja ploščic pač ne.  Po tej cevi voda še nikoli ni tekla, zato upam, da tako tudi ostane, kajti nisem je ravno daleč speljal.  Moje prvo betoniranje. Bo že moralo držati.  To meteorno vodo je bilo potrebno speljati malce stran, zato sta pela kramp in lopata.  Ker sem se pri speljevanju meteorne vode dodobra ogrel, sem se lotil tudi iskanja električnega kabla v cevi, ki bo vir najine elektrike.  Te Žibrše...sam kamen!  Večino je bilo prekopano na roko, vendar pa je vseeno na koncu sosed malce z bagrom pohitril izkop. Še posebej hitro so iz zemlje skočile skale, ki jih ne bi mogla dvigniti na roko.  Elektrika in povezava na optiko. Ja, optiko!  Tu nekje bo treba prekopati čez cesto do štange, kjer bo priklop na optiko. Hja, kot bomo videli kasneje, sem ga kar konkretno biksnil.  Tu nekje sem končal z iskanjem električnega kabla. Upal sem, da ga bodo električarji imeli dovolj za priklop.  Da pa v hiši ni vse stalo, sva naročila banjo in vgradnjo. Prišel je dečko, ki je Smešku polagal ploščice.  Zakaj je tako težko ravno vzidati cevi? Res ne vem... Poleg tega kiksa je tudi banjo vzidal malce nizko in sifon skoraj tišči na cev od talnega gretja. Tako sem se odločil, da ta tip ne bo polagal ploščic v tej hiši!  Lepo jesensko vreme (konec oktobra) sem izkoristil za planiranje del spomladi. 
Dobro. Skozi pridemo, torej vodo znamo pripeljati v bajto.  Za delo v zimskih mesecih je najpomembnejše, da se lahko pogrejeva, zato sva po odisejadi le prišla do pečke na drva. Ravno v tem trenutku, ko to pišem, lepo greje hrbet!  Kakšen nasmeh sva fasala na faco! Juhuhu....backup gretje že imava.  Pa papeža lahko izvoliva. :)  Sledila je obdelava sten in malanje. To je predvsem prevzela Bojana, kajti jaz sem bil zadolžen za šaltarje, vtikače, nove električne žice...  Saj montaža školjke sploh ni težka.  Samo dve vtičnici na steni sta se mi zdeli premalo, zato sem eno popoldne s čelko na glavi razbijal zid in veselo gipsal še dodatne doze. Pa je pel DJ Hilti, in kot kaže je bil ravno na začetku turneje...  Uf, to pa je rebus. Sledilo je pridobivanje ponudb za glavni ogrevalni sistem. Kaj vzeti? Peleti, ki zahtevajo tedensko vzdrževanje ali dražja toplotna črpalka? Zaradi omejenih financ sva se najprej vrgla vseeno na pelete, vendar pa sva se na koncu vseeno odločila za toplotno črpalko.  Po šaltarjih in ostali elektro šari sem se vrgel na vodoinštalaterstvo. Ko pogledam nazaj, sem očitno naredil bolje kot vodovodarji, kajti nič ne pušča, za razliko od dela vodoinštalaterja.  Spodnja kopalnica s tušem je bila že opremljena s ploščicami, ki mi sicer ne pašejo, sam dol jih pa ne bom metal. Itak sem farbnblind.  Prva zidna pipa. Nekaj je škrtalo, ker sem pretiraval s prejo, vendar bolje več kot premalo.  To pa je poseben datum. Po vseh plačanih računih in potrebnih vezah, sva le prišla do dne, ko se je sveto Elektro Ljubljana odločilo priklopiti najino bajto na omrežje. Lepo božično-novoletno darilo.  Za razliko od elektra sva naredila posteljico kot je treba!  Prva pošta je bila voščilnica nepremičninske agencije.  Ne smeva pozabiti še cevi za optiko, pa tudi za bodočega soseda sva vkopala eno cev. 
Bojana poleg Pola zna zelo dobro voziti tut karjolo.  Od fizičnega priklopa do dejanskega priklopa bajte na elektriko je sicer trajalo nekaj dni, vendar pa sva vseeno dočakala!  Kaj pa kuhinja? Tudi to sva potrebovala do vselitve. Torej malce ponudb in odločitev je padla. Nato pa je sledilo štemanje. Tu imam največ prakse. Le od kje? Hm...  Škratica Bojana po umetniškem ustvarjanju. Vmes sva z vrati dala opremit dve nadstropji.  To je bilo vse v enem popoldnevu. Štemanje, gipsanje in rajhanje.  Pa tu gor tudi...  Pa tu...škoda je edino, ker je izredno težko glede na že porajhano steno narediti brez, da bi se vidlo.  Sem fasal teden štemanja, gipsanja in rajhanja.  Ah, le zakaj sem se spomnil na to, da rabim tudi na drugi strani stikalo.  Umetnica v elementu. Špohtl je zakon.  Saj je drago kot hudič, sam tut to rabiva. Lijak, pipa, omarica, ogledalo. In seveda je bilo treba malo predelat: lučka je s Kitajske, originalna luč pa bo svetila v kuhinji.  Seveda tudi tu ni šlo brez štemanja, zaradi mojih idej.  Na Bolhi, ganz nova za 90 EUR. Prov nič ji ne fali.  Kljub pomanjkanju denarja, sva vseeno odšla z druščino na smučanje v Francijo, v tem času pa je izredno dober keramičar Jani polagal keramiko v zgornji kopalnici.  Res je mojster! 
Točno taka je kot, sva jo sama narisala.  In prava zima je pobelila tudi ta naš zaselek.  Mihova umetnija. Kanta s šampanjcem.  Tina sicer poskuša, sam malce ji pa še manjka.  Miha s svojo umetnijo. Edino kar nama je povzročalo težave je, da se je najpozneje stopilo.  Ta nastavek za sifon sem iskal po celi hiši.  Za okrasje kuhinje je bil pravi dvoboj. Jaz bi dal ploščice, Bojana je vztrajala na razvoju svoje umetniške žilice.  Že slike povedo, da sem se uklonil in priznati moram, da sem bil skeptičen.  Le kje je dobila vse te cajtnge, saj imam na voljo le digitalno verzijo?!  Pustovanje pri Primožu. Sicer ni povezano z bajto, vendar pa je prav pasalo.  Tu naj bi bila dnevna soba. Sedaj sedim nekje na sredini, pišem tale blog in pojma nimam kako oz. kam kaj postaviti.  Če to ni pravi "touch"! Oranžna podlaga, nato pa rumena osnova z rjavimi poudarki. Za hladilnikom pa packe, ko je iskala pravo nianso. Motiv pa pravi za oba.  Hiša se počasi spreminja v dom.  Bajta ima tudi mansardo, ki jo je bilo potrebno tudi malce urediti. Kot prvo sva prestavila spalnico. To pa je pomenilo kaj? Ja, štemanje seveda!  Kot sem že na začetku omenil, se keramičarstva ne grem, zato je ata vskočil za kletni prostor. Saj ga načeloma ne bi bilo potrebno okeramičati, pa so ploščice ležale. 
Zidarji nikoli ne mislijo na posledice svojih mer. Glede ravnosti mislim.  Le kam bodo kosi za kuhinjo šli? Saj ni toliko prostora!  Mansarda bo pa v zelenih odtenkih.  Parket, vrata in nekaj omar in je to to, vendar do vselitve ne bo zneslo. Tako časovno, predvsem pa ne finančno. Kot bi rekel Boki: "Pačas pa z užitkam".  Kletni prostori naj bi bili bolj hladni, zato modri, Tinina slika pa kot bi se zmenila za odtenek.  Odlično položene ploščice. Sedaj pa znam sam naprej.  Ta školjka je pa kar sama padla na šravfe. :)  Tudi zadnja pipa mi je šla najbolje. Prov škoda, ker je bilo konec.  Uf, ja. Tu pa se dejanska zgodba marca 2015 prične. Začetek marca sva se spraševala naslednje: ali je mogoče v enem mesecu zrihtati vodo, vkopati čistilno napravo, zgraditi omarico za čistilno, pa še v bajti se vedno kaj najde. Hm...rekla sva si, da kar bo pa bo. In sva dala odpoved najemnine na Vrhniki, računala, da sušec (marec), drži svoje ime ter pričela odštevati od 30-ih dni.  Da bo dr... lažje odtekal sem moral malce polepšati oz. pogladiti del med cevema revizijskega jaška.  Majster med delom. Sam je v dveh dnevih zložil vse, kar je bilo postavljeno v dnevni. Midva bi v tem času šele odprla vse škatle...  Kočni nista ravno pravi, Grintovec skoraj, potem poletimo čez Storžič na Triglav. Vrstni red je stvar umetniške svobode.  Notranja enota toplotne črpalke skupaj z bojlerjem sanitarne vode. Malce prepametna je ta zadeva, zato mi trenutno ni čisto všeč. Fujitsu oz. Japonci radi stvari malce "po svoje" naredijo.  Čistilna naprava rabi krmilno enoto in kompresor. Nobenega šundra ne bo v bajti. To bo vse zunaj!  Kljub temu, da sem bil malce skeptičen, mi je zelo všeč. Rabi kdo, B ima neskončno idej. 
Kuhinja je dobila pravo podobo.  Da ne pozabiva. Kuhinja je Alplesova z lakiranimi stranicami. Sicer dražje, vendar pa se nama z lepljenimi robovi stvar ni zdela trajna.  Tej soboti (7.3.) bi lahko rekla dan D. Pričetek izkopa za čistilno napravo.  Zelo hitro se je pokazalo, da ne bo šlo po planu. Najprej je moral odstraniti štor od požagane smreke, za kar je rabil dobro uro in pol. Nato pa še naleti na skalni greben, ki so ga omenjali tudi sosedi. Kljub štemanju čistilne naprave niso postavili ravno tam, kot sva z Bojano želela. Kaj čmo...takle mamo.  Sedaj pa se burleska sploh začne. Postavimo čistilno...  ... merilci na delu...polnenje z vodo. Sosed Tone obljubi, da popoldne pride z dvema kiblama peska in jo obsujemo.  Počasi teče ta voda od sosedov, vendar kubik in pol ni ravno malo.  Ko se čistilna naprava polni, z Bojano sestaviva wc v kleti. Tu pride še Knauf stena, ki pa ni v nekem hudem časovnem planu.  Drugi dan...le zakaj je čistilna zopet "na suhem"? Hja, premalo padca. Še sreča, da se obljuba od soseda ni uresničila, da bi čistilno obsuli. Vodo smo s pomočjo fizike čez noč prečprali na brežino na drugi strani ceste, za premalo padca pa smo si sami krivi, ker smo naredili preveč posteljice. Tako smo z manj kot 1% naredili skoraj 2% padca, kar je povsem ok.  Ker je bilo posteljice manj, je bilo potrebno štemanje nekaterih delov. Zelo pomembno pa je, da čistilna naprava ne stoji postrani, zato brez "wasser" vage ne gre.  No, ponovimo vajo.  Se mi zdi, da smo malce zakomplicirali to življenje. Od pradavnine je naravni krog, sedaj pa je vmes en sod plastike in elektrika.  Da pa ne bi zopet kaj falili, smo že prej določili oporne točke s katerimi smo pomerili kakšen padec bomo imeli pa sedaj.  In zopet cev do seseda in kubik in pol vode. Z vodo je potrebno čistilno napolniti zato, ker jo drugače ob obsipanju prične dvigovati.  Naporna nedelja, veliko delo opravljeno, zato se prileže prava hrana. Vsaj za nekatere. 
Vendar z Bojano ne mirujeva. Čistilno napravo je potrebno "obzidati" s kamenjem in obsuti s finim peskom.  Ko je bila čistilna na mestu, je Tone prekopal še od bajte do nje in še naprej za priklop na vodovodno omrežje. To je bilo 11.3. enega popoldneva. Mudilo se je tudi zaradi dejstva, ker je bilo obljubljeno, da pridejo polagat asfalt čez nekaj dni. Ajej...  Zaščitna cev za vodovod je zrihtana.  Bojana je obvladala obsipavanje cevi, kar je izredno pomembno delo, da ne pride do poškodb ob kasnejšem obsipavanju z grobim materialom.  Evo jo! Vodovodna cev na sredi ceste.  Posteljica za vodomerni jašek. Prav spomnim se, da je bil to četrtek zvečer, za petek zjutraj pa sem bil domenjen za montažo vodomernega jaška.  Evo ga! Voda je že skoraj v bajti. Petek 13. gor ali dol!  Petek zvečer. Pridna sva bila.  Sobota 14.3. pa zopet zelo pomemben dan, kajti povezati je potrebno kanalizacijske cevi in seveda paziti na enakomeren padec.  We did it!  Zvečer sva z zadovoljstvom popila eno pivo.  Ja, tu je bilo včasih že zelo dobro urejeno dvorišče.  V vsaki stvari je nekaj dobrega. Tudi v skalah, ki so ob vkopu čistilne naprave hodile v napoto. Jih bom pa izkoristil za vpetje temelja za omarico čistilne naprave in zunanje elektrike.  Ni slabo.  Ponedeljek, 16.3. Ureditev ceste za asfaltacijo, vendar pa je bilo potrebno vkopati še cevi za odvodavanje meteorne vode s ceste in tudi cevi za povezavo optike na štango. Tako zame, kot za bodočega soseda. 
Levi cevi sta sicer povsmem drugje, kot sem sam predvideval, vendar bolje tu kot pa nikjer. Bo pa treba malce štukati cevi, ki so namenjene optiki in jih bomo potisnili skozi ti dve črni.  Ponedeljek, 16.3. okrog 16h. Zasipanje...  Torek, 17.3., zjutraj je bil asfalt položen. Bolj na knap ne bi moglo iti.  Sedaj pa rabiva še malce misliti o morebitnem odvodavanju, zato raje kakšna cev več.  Prvič zidam z betonskimi bloki.  Tekoča voda v bajti. 20.3. Ko pa sva to videla, je bilo pa jasno, da nama bo uspelo do konca meseca zlesti v bajto.  Ata pa se je posvetil štengam v mansardo, ki niso bile vse enako visoke.  Sosedje so to krstili od nagrobnika, spomenika, roštilja. Edino na elektro omarico ni nihče pomislil.  Premalo pirčkov sem spil tekom dela. Kot, da si jih ne bi zaslužil.  Omarica vzidana, čez dva dni komot pridejo povezati cevi s čistilno.  Še malce lišpanja in bo prav v redu omarica. Poleg kompresorja in krmilne enote sem misli še na morebitno polnenje kakšnih elektro avtov kdaj. Tako enofazni kot trifazni priključek so na voljo.  Po skoraj 7-ih letih na Vrhniki se poslavljam (va) s tega področja, kjer sva se sicer imela prav super, vendar pa greva vseeno na lepše!  Sobota, 28.3.2015. Selitev!  To je najin novi naslov. Tu naju najdete. Vsi ste dobrodošli, če pa naju ni, pa sva v hribih. Jih že zelo pogrešava!