Porezen, 08. 02. 2015

Cel teden službe in popoldanskih ur na bajti je treba vsaj na kulturni dan malce presekati. Običajno je najin dan sobota, vendar letošnje leto zna biti malce drugačno, ker velikokrat bo sobota dan za celodnevno delo na bajti, nedelja pa morda malce juhuhuja... Ker nas je malce zasulo s snegom (milo rečeno), sva s tem "pridobila" kakšen mesec časa za zunanja dela, zato pa čas izkoriščava za notranja dela. Ker je montaža kuhinje planirana za začetek marca, mora Bojana malce pohiteti z uresničitvijo svoje ideje o umetniški stvaritvi v kuhinji. Tako sva čez teden obdelovala vsak svoj prostor: Bojana predvsem kuhinjo, jaz pa jedilni del z dnevno sobo, ki sem ju pripravljal na (upam) finalno beljenje. Ker dela res ni bilo za cel dan, sva v soboto v zgodnjem popoldnevu štartala za Cerkno in imela plan v nedeljo skočiti na lokalno smučišče na furo ali dve, vendar le kot backup-up plan. Prvoten plan je bil Porezen, ki ga lansko leto nisva presmučala niti enkrat (!). Zato sva nastavila nedeljsko budnico na 7:00, vendar sem prav z veseljem budilko izklopil in sva potegnila za debelo uro. Eh, pa saj je nedelja...pa sva šla!
Select All None
Za začetek potopisa o turni smuki s Porezna nudiva pleskarski tutorial. Bojana izgleda, kot da ima že vsaj 10 let izkušenj s slikopleskarstvom. V resnici dela to prvič!  Rezultat njene umetnije je ozadje v bodoči kuhinji. Še pralna barva in bo. Seveda ne moreva iz kože in bo kuhinja hribovsko obarvana.  Pa skočimo na nedeljsko turo. Štart kot običajno izpred domačije pr' Jurežu, kjer še vedno "kraljuje" vedno bolj obilen kuža. Sicer je bila temperatura zraka okrog -5 st. C ob 9:20, vendar kuža očitno še vedno preveč švica in se hladi v snegu.  Klasična slika v smeri Porezna. Že od tu pa sva videla, da je bila sobota v teh koncih izredno pestra. Vendar to nama ni vzelo dobre volje, vreme pa itak za nedeljo ta pravo!  Prvi stik s snegom je dal vedeti, da ga je za izkoristiti, ker tako mehkega in suhega v naših koncih že dolgo ni bilo.  Tudi tokrat sva imela vsak svoj "kanon" in tako je tudi Bojana malce šklocala. Tokrat je bila na tapeti moja rit.  Špura narejena, šajba na nebu, pot znana,...  Sicer je desno-sredinsko "smučišče" izgledalo že kar sfurano, pa sva vseeno videla nekaj opcij.  Malce dol...  Čez prvi potok...  ... tudi Bojana srečno čezenj.  Glej ga, glej. Še eden...  Po kratkem gozdnem vložku prideva na smučišče. Nekaj predhodnikov pred nama, nekaj pa za nama. Skupaj nas je bilo čez 10.  Lepo speljana špura, mestoma kar strma, vendar so psi dobro držali. Velikokrat preizkusim sneg s palico in na veliko presenečenje ne duha ne sluha o skorji.  Lepo vreme drži in drži. Prav nobenega mraza ni bilo čutiti. 
Kratek izlet v gozdiček.  In še zadnji del na poti na vrh.  Razgled prelep, predvsem pa taprav zimski.  Utrinek malce preden doseževa greben pod kočo.  Julijci pa nimajo takšne sreče...  Po uri in 3/4 doseževa vrh 1632 m visokega lokalnega očaka Porezna, brez kakšnega hudega napora, predvsem pa res paše po dveh letih.  Pogled v Cerkno. Razgled je bil res dober, saj sva bila videna tudi "z balkona" s pomočjo daljnogleda.  Bojana, spomenik in Blegoš.  Juhuhu...greva dol!  Presenečena nad "malo" snega pri koči. Celo streha se vidi. Kar nekaj... :)  Bojana je v gozdičku izbrala boljšo varianto in je neizmerno vriskala. Jaz sem bil malce previsoko in povsod je bilo vejevje. Sicer se tu še ne vidi, vendar pa je žal tako bilo.  Na smučišču pa je bilo Bojaninega vriskanja še več.  Bojana je potrebovala malce počitka in je v odmoru posnela še nekaj mojih zavojev. Sicer je bil sneg že malenkostno težji od pravega puha, vendar pa še vedno najboljši od vseh dosedanjih turnih Poreznov.  Mislim, da film ne potrebuje komentarja.  Tudi ta ne. 
Ja, tudi pešadija je bila potrebna. Smuči pa niso polomljene, temveč si je aparat privoščil malce umetniške svobode. :)  Še sreča, da sva se malce podvizala, ker se je ob odhodu z vrha veter okrepil in tudi oblaki iz Julijcev so se približevali.  Bojani je bil sicer najbolj všeč zadnji raztežaj pred gozdom, jaz sem pa na tem kratkem delu tako plaval, kot še v Franciji nisem. Ahhhhh....  Kdo že rihta smučke?!  Ma ne moreš se mu upreti, on pa nam tudi ne! :) Da zaključim...tako sva le našla malce časa in skočila na eno lepo turno furco, čeprav je kratka pa je bila toliko bolj sladka! Do naslednjič pa ... pa,pa!