Na Kojco čez Porezen, 22.11.2014

Šiht, bajta, šiht, bajta, ... In menjava gum! Končno premik od "vsakdana"! Gume v Cerknem, polhn kufr vožnje, rabil sem ventilacijo. Tokrat žal sam, ker je Bojana šla delat in to je bil tudi eden izmed razlogov zakaj se nisem zapeljal v tolminske konce. Tako sem se odločil, da stopim na "domači" Porezen (1632 m), in to kar iz Cerkna (330 m). Seveda ne bi bil jaz, če ne bi dobival vmes še kakšne druge ideje...o tem in onem. Pa gremo!
Select All None
Jutranji pogled na Porezen izpred hiše v Cerknem. Štart ob 7:10. Tu mi je kapnilo, da bi ta kucl lahko imel ime tudi Cerkljanska baba ;) Eden je sicer malce povešen, pa kaj...sam da je :)  Jesen je potrgala vse liste in dodobra namočila tla. No, poletje glede moče ni bilo nič boljše.  Malce nad Cerknim lokalnega očaka poboža jutranje sonce.  Zanimiv moram biti...  Malce pod Labinjami ga uzrem s te perspektive in ugledam tudi, da ima na svojem hrbtu celo nekaj malega snega.  Priljubljena izletniška točka je Miklavžev turn v Labinjah. V srednjem veku je bila na tem mestu postavljena rudarska cerkev. Danes je na tem mestu ohranjen še zvonik, ki je že v ruševinah. Po ustnem izročilu se je ohranila pripoved, da je pod ruševinami zvonika in cerkve skrit zlat zaklad in da bo strela udarila vsakogar, ki bi ga skušal odkopati. (Vir: http://www.slovenia.info/?kul_zgod_znamenitosti=3729&lng=1)  Pogled iz Labinj v smeri Novakov.  Glede idej...ob pogledu na Kojco (1303 m) mi kapne, da če že grem skoraj mimo, da skočim ša nanjo.  Malce pred 8. uro je v Labinjah že živahno. Sicer na sliki ni nikogar, vendar se je od povsod slišalo žaganje, zlaganje, traktor,...  Spraševal sem se, kaj je ta koliba? Kdo ve?  Spomini na barje...  Sonček prijetno greje in nasmiha se res lep dan!  Desno zložen izplen žledoloma.  Malce naprej pa kruta realnost. Pridnost ljudi se skoraj ne pozna, ker je ležečega drevja še ogromno!  Ja, še vse leži. 
Eden izmed lepših delov poti so Labinjske lehe.  Spomladi, ko vse zaživi je tu še lepše.  Kjer sonce ne najde poti, je pogled turoben in hladen. Sicer je pot lepa, nič naporna, predvsem pa slikovita.  Sonce tudi turobne jesenske barve otopli.  Pogled na drugo stran, kjer se bom tudi vračal.  Stairway to Heaven ;)  Ob 9. uri sem že dokaj visoko, sonce pa tudi. Edino nizka oblačnost oz. megla vztraja. Eh, pa naj. Saj sem nad njo!  In ga ugledam od blizu. Nekaj imam še, vendar ni sile. Čeprav sem povsem zarjavel in sem že malce čutil noge. Pa šele 1000 m višincev sem naredil v 2 urah.  Zanimivo kaj naredi Baška grapa. Na eni strani belo in zasuto, na drugi pa zeleno in nič kaj zimsko.  Mislim, da res lahko preimenujemo ta kucl v ženski spol. :)  Ja kakšno sranje imajo pa na tej strani?  Še greben in nato zasluženo uživanje na soncu.  Ok. Se je vse ok, sam z biciklom po snegu s Porezna pa res še nisem šel. Očitno pa nekateri to prakticirajo.  Vrh Porezna po 1300 m višincev ob 10:45. Pa sploh nisem imel občutka, da grem hitro.  Pri sosedih imajo pa več snega. Julijci v ozadju pa še več, čeprav pa jim manjka sonca. 
Dober meter pod vrhom sta dve klopci in ena je bila kopna ter kot nalašč za uživancijo.  Panorama s klopce, kjer sem martinčkal.  Še malce naokoli...  Glede na videno sem prav izbral cilj.  Tu je padla odločitev, da na Kojco pa ja skočim. Saj je nižja :)  Nisem lagal v SMSih. Res sem bil 22.11.2014 v kratkih rokavih na vrhu Porezna in prav nič ni zeblo. Kako se že reče taki sliki? Sebek. :) Moram malce osvežiti te novodobne besede.  Bio, prav nič špricane mandarine iz Nove Gorice, in to od strica Marjana. Hvala! Odlične so!  Kljub temu, da je bila koča odprta, sem pot, po dobre 1/2 ure, nadaljeval po grebenu v smeri Otavnika. Snega do gležnjev oz. ponekod malce več. Nič posebnega. Za smučat pa še ne.  Smerokaz nas usmeri v pravo smer.  Po prihodu v gozd sem doživel šok. Gozdna cesta, ki je bila idealna za bicikl, je sedaj eno samo blatno sranje.  Ponekod sem se ugreznil do gležnjev. Ja, z biciklom je to sedaj "mišn imposibl".  Ko ni živine, se investira v prihodnost.  Lep pogled na Vogel in Žabiški Kuk.  Do prevala Vrh Ravni (825 m) priletim ob 11:30 ter se zazrem vase, če sem psihološko zmožen še Kojce. Zakaj psihološko? Fizično ni bilo problema, sam klanec me vedno psihično podre. Eh, saj je zgodnja ura. Bom že prišel.  Le kaj se je zgodilo s staro varianto poti? Včasih smo šli naravnost in kasneje levo. 
Ta točka mi vedno ostane v spominu po dogodku izpred slabih 6. let. Na Kojco sem se odpravil s strani Orehka in zaradi megle in snega povsem zabluzil. Nisem vedel kje sem, edino višino na telefon GPSu sem imel. Tako sem na cca. 1200 m raje obrnil in se v rahlo levi smeri spuščal na 1000 m. Namreč te klopce so na 1000 m in na to pot sem prišel le nekaj metrov od tu naprej. Tokrat pa sem tu srečal familjo Johna Kraglja, kar smo ugotovili šele, ko smo se ponovno srečali ob mojem povratku.  Ok. Najhujši del poti je za mano. Sedaj pa zadnja 1/3, ki tudi ni ravno "naglih".  Pogled na Porezen s poti na Kojco. Sedaj mora biti pa že vroče na vrhu :)  Malce pred ciljem, po cca. 55 minutah sopihanja, se odpre ta pogled. Kontrastno, vendar pa vseeno prelepo!  Zaščitni znak Kojce je kopa sena, sedaj pa očitno dobiva še konkurenco v obliki lesene hišice. Le čemu bo služila? Če bi mi nekdo skozi okno ponudil en pir, bi ga takoj plačal. Namreč noge sem že dobro čutil, saj po več kot 1750 m višincev in nič miganja čez teden, bi bilo čudno če jih ne bi. Na klopci ob hiški sem si privoščil čaj iz nahrbtnika, mamin štrudl in nabiranje vitamina D.  Izredno lep poged na soseda. Tudi ta pogled mi ni pokazal kakšne hude obljudenosti.  Za razliko od Porezna sem se tu vpisal.  Ne bi bil pravi, če ne bi izpostavil še Blegoša, ki pa nima prav nič snega.  Okrog 13h sem se odločil, da grem dol. Čeprav sem pogrešal še kakšen kucl, ker sem bil na "walk-mode".  Pogled na Kojco nad vasjo Jesenica. Povratek v Cerkno sem izpeljal čez "Snatno brdo" in Gorje, kjer sem se srečal še z mamo in atom. No, ni bilo čisto naključno, vendar pa se nismo prav nič čakali. Kr nekaj...  Kosmatinci ob poti.  Vedno, ma prav vedno sem šel po cesti in skozi Gorje. Tokrat pa sem šel kar direkt in verjetno je bila to podzavestna odločitev, da sem 50 m od ceste zaslišal telefon in mamin klic. No, nisem se oglasil, ker sem raje zavpil :)  Ob povratku v Cerkno srečamo še tega lepotca.  Ob 15. uri oz. po slabih 7. urah na poti prispem nazaj. Predihan, nadihan, malce zmatran, predvsem pa z veliko boljšim počutjem. Ja, to je pravo filanje baterij!