Velika Baba in Ledinski vrh, 27.09.2014

Toliko usklajevanja, planov, prelaganja in odpovedi... Eh, kaj bi jamrali. Če bi samo jamrali, potem ne bi zneslo vsega napisati. Glede na podane tri variante enodnevne ture, smo jo kar pravilno ubrali. Vreme, družba in tudi zahtevnost. Dva vrhova, malce zajl in klinov, predvsem pa dobra družba. Zgodnja jutranja ura (6h) na Vrhniki nas ni odvrnila od začrtane poti. Vsi zbrani in prisotni (Simona, Bojana, Matevž, Boštjan, Aljoša in moja malenkost) smo se vrgli v dva avtomobila in naciljali Ravensko Kočno pri Jezerskem. Pa gremo...
Select All None
Izhodišče je bila Ravenska Kočna pri Jezerksem, nato pa po slovenski do Kranjske koče na Ledinah, Ledinski vrh in Velika Baba. Povratek pa po občutku. Lahko direktno čez greben Babe (še vedno mi ne popušča slab občutek izpred 5ih let), ali pa celo v Belsko Kočno na avstrijski strani. Rekli smo si, da bomo sproti videli glede na kondicijo in razmere. Povratek v isti smeri je bil pa itak vedno varianta.  Malce po 7h na parkirišču v Ravenski Kočni.  Štart ob 7:20.  Dobra volja nas žene naprej, pogledi pa uhajajo na ciljne kucle.  Smeško, kaj si tako zagledan? ;)  Pogled nazaj v smeri Jezerksega s poti do slovenske smeri do Kranjske koče na Ledinah .  Ni dolga ta slovenska smer, je pa zabavna.  Njen začetek.  Četica...  Lepo speljana, ravno prav zahtevna za ogrevanje, predvsem pa zelo dobro varovana. Ni pa za tiste, ki jim pogled navzdol povzroči nelagodje.  Matevž, Simona in Boštjan.  Lušten prehod.  Simonin detajl.  Boštjan je skrbel iz ozadja, da se komu ne bi kaj zataknilo. Če je pa malce za rit pošlatal ;)  Še vedno v slovenski smeri. 
Sklepni del slovenske smeri.  Luštna, res!  Češka koča pod Grintavcem in obema Kočnama.  Bojana še korak ali dva do izstopa.  Aljoša tudi skoraj "ven". Drugič pa smo prepričani, da s seboj vzame čelado. Ja, težko je pasti v to "staro" družbo, če ne veš kaj pričakovati.  Matevževo poziranje ob izstopu.  Simonin detajl.  Boštjan ima vse pod kontrolo.  Časovno nimam pojma koliko časa smo rabili, ni pa bilo 2 uri.  Pogled na današnja cilja. Levo Velika Baba in desno Ledinski vrh.  Dobro je vedeti! Prevozi za planince.  Greben Košute se že greje v soncu.  Po ogrevalnem čaju v koči in prepričevanju oskrbnika, da naj gremo po ferrati, smo se vseeno ločili. Ena skupina bo že prišla :) Desno čez Jezersko sedlo na Veliko Babo, levo pa preostali trije po ferrati na isti kucl.  Najprej nas čaka položna pot, ki se nato spusti v eno grapco.  Kaj kmalu se prične dobro varovana pot. 
Sicer je zajla namenjena varovanju, vendar pa marsikje pride bolj prav kot pa iskanje oprijemkov.  Utrinek.  Malce gor...  ...malce "postrani"...  ...  ...malce dol...  Hm...a bi še kakšno napeli?  Meni osebno najbolj lušten del. Spust v grapco, ki ji nato sledi dvig po dokaj gladkem podestu do "normalne" poti na Veliko Babo.  Malce pred nami dvojica. Mateja in njen partner.  Od tu ne zgleda strmo.  Fajn je bilo, ker na tem delu skoraj ni bilo potrebno vlečenje. Roke in noge ter iskanje fajn oprijemkov.  Pogled nazaj na zadekane vršace nad Ledinami.  Kuku...  Pri tej skali se združita obe poti na Veliko Babo.  Evo nas! Eeeee...v ozadju pa ostala trojica. Ja, hitri so bili! 
Film 01  Ni dolgo trajalo, ko se srečamo in skupaj nadaljujemo na vrh.  Nadaljevanje poti ni prav nič naporno. Sicer je klanec, vendar pa lepo speljana pot. Zaradi prehoda pod stenami pa je čelada priporočljiva.  Pogled na izhodišče z Velike Babe.  Gorniški center Dava Karničarja z Velike Babe.  Na Skuti pa ni ravno razgledno. Tudi "ledenik" ni ravno ledenik. Mislim, da je več snega pod Kaninom.  Koliko šare!  Fehtar.  Rinki in Skuta na kratko izgubita megled oklep, vendar res ne traja dolgo. Na vrhu pa nismo bili sami...na sliki tudi Mateja.  Drugi vrh Babe. No, tu se pa prične zgodba. Iščemo štempelj. Na "našem" kuclu ga ni. Aha, je pa na drugem. In "ferrata" trojica se odloči, da gre štempjat vse knjige, zvezke, liste na drugo stran.  Edino kar smo na drugi strani našli je bil možic in šanso za sliko. Hitro skočimo nazaj in še preden stopimo na vrh, se Mateja prične opravičevati, da je s svojim nahrbtnikom prekrila štampiljko. Seveda smo ji opravičili...1/2 :) Se že spomnem :)  Preden pa sestopimo, pa še skupinska slika. Da pa jo dobita tudi Mateja in partner, pa smo rabili seveda kontakte. V nedeljo dopoldne je bilo že vse urejeno :) Morda se pa še kje srečamo al pa celo skupaj gremo. Edino, če ju ne moti glasna družba.  Z Velike Babe nas vodi pot nazaj v smeri Jezerskega sedla.  Pa še sonček se kaže. Luštno!  Edino to melišče je malce zoprno. 
Malce pred sedlom pogled na Ledinski vrh.  Na tej slikci bi nekje morala biti Mateja in partner.  Še malce do Ledinskega vrha. Sonce pa prav prijetno greje.  Iiiiii....  Velika Baba z Ledinskega vrha.  Slika, kjer se vidi usekana pot na Rinki. To bo treba iti!  Nadzorni.  Panoramica z Ledinskega vrha.  Nisem ravno na veliko slikah, pa naj bom vsaj na kakšni.  Table za orientacijo.  Table za orientacijo.  Table za orientacijo.  Table za orientacijo.  Table za orientacijo.  Kaj je ta palca/steber? 
Table za orientacijo.  Pogled na ledenik pod Skuto, ki kaže klavrno podobo. Je pa prov fajn za smučat. Seveda, ko je sneg.  Po martinčkanju pred kočo, odličnemu štrudlu in debati, pride tudi ura za odhod. Za spust smo že prej imeli samo varianto po lovski.  Tu nekje, od desne proti levi, poteka ferrata na Veliko Babo.  Spust mi je veliko hitreje minil, kot ga imam v spominu izpred enih dveh let nazaj.  Še malce pa smo ven.  Gremo pogledat od blizu.  Še ena kratka pavzica.  Za bralce.  Goli vrh (1787 m)  Luštno izgleda.  Ma kaj luštno, pravljično!  Samo pravljica se pri nas spremeni v tragedijo.  Še pogled nazaj in ...  ... smo pri jezercu. Ura pa tam nekje malce čez 17h. 
Imajo ga!  Zrcaljenje.  Nismo toliko glasni, da bi jih splašili.  Kosilce! Kam nam je pa pivo ušlo?  Bojanino kosilce - "Masovnk".