Dopust na Pašmanu, 26.7.-14.8.2014

Leto naokoli in komaj sva čakala malce spremembe. Sicer teh letos res ni manjkalo, vendar pa 2 km, za kolikor sva se preselila na Vrhniki, ne pomeni velike spremembe. Ker je Pašman že ustaljena destinacija in naju še nikoli ni izneverila, sva jo tako zopet mahnila na ta lep dalmatinski otok.
Select All None
Dobra volja in kurja polt okrog 7:00 nekje ob jadranski magistrali.  Že drugo leto zapored sva sama zaklukala "brakico".  Lepo vreme naju spravlja v dobro voljo. Še nekaj minut in trajekt štarta iz Biograda do Tkona.  Majske igre 2007. Kje je že to!  Ko prideva do Jakova, ima za naju dobro in slabo novico. Slaba je bila, da ni prostora, dobra pa, da bo prostor naslednji dan. Ja, kaj naj. "Parkirava" in rihtava...  ... avto. Odločila sva se, da bova spala kar v avtu, ker je bilo tako še najmanj dela. Nato pa je sledila "eksplozija" travarice, piva in dobre volje.  Tako je izgledala najina parcela prvo noč. Pa saj je ja dopust, ne pa sprejem pri angleški kraljici!  Naslednji dan...nedelja. Midva pa še nič postavljeno. Takoj, ko se je obljubljen prostor izpraznil, sva se lotila in ekspresno postavila palačo!  Palača tik poleg Braneta! Imela sva izredno srečo, saj je bilo večino časa med postavljanjem suho.  V takem vremenu ribe dobro prijemljejo.  Bojana uživa v risanju.  Risarski utrinek.  Verjetno uživajo v lahnem vetrčku.  Dež je eno dopoldne pokvaril vse plane. Eh, bomo že. Jutranja kavica paše v vsakem vremenu.  Zunaj dež, fruštek pa znotraj. 
Dežek pada, dežek lije...  Ko ima podlaga enkrat dovolj, se najina kuhinja spreminja v Amazonko. :)  Ladjica po kuhinji plava.  Bojana pri urejanju vodotoka.  Vse bi bilo vredu, če ne bi bili odtoki zamašeni in njihov nivo nižji od zunanjega.  Za dežjem posije sonce in ribice prijemajo. Če je bila le možnost, sva si nabavila sardelce, saj so nama najboljše!  Bojana kot glavni čistilec.  Pogled na kamp izza ograje.  Letos smo končno prišli na svoj račun in kar nekaj ur zapravili za igranje taroka. Tomaž in Brane stvar obvladata, zato je bila igra "ta prava".  Šank.  Jutranji utrinek med hojo v "center" kraja Pašman.  Zopet sva imela s seboj napihljiv kajak in obredla veliko manj kot lani :) Leta, leta...  Umetniško izživljanje.  Najin kotiček na obali.  Na Pašmanu se tu in tam tudi kaj dogaja. Tako so tudi letos organizirali klape in Bojana je imela frej ter šla, mi smo pa igrali tarok. 
V večernem soncu so stvari lepše.  Dalmatinci so prov fajn!  Selfi :)  Kamnito življenje.  Tudi zvečer se tu dela!  Prodajalki iz štacune Šišić. Ena bolj zgovorna kot druga! Tokrat v vlogi pevk in voditeljic.  Božajoči glasovi in prijetno hladen večer.  Mične dame niso prav nič zaostajale za tenorji in basi.  Še nekaj za poslušat.  Kar nekaj se jih je nabralo. Če sem prav razumel, so bili zbrani od Ostre do južne Dalmacije.  Ker pa nisva lih tako leva, sva tudi letos šla do Marina na Babac. Dvakrat.  To pa je riba! Ko sva prišla nazaj v kamp, sva seveda že vse pokurila.  Marinov brat čisti ogromno hobotnico.  S to čebula sva odganjala slabo vreme. Pa kar dobro se je držala.  Od pajkov, mravelj, škržatov do teh premikajočih zobotrebcev. Bogomoljka, pa damače. 
Nekega dne pa se Brane javi, da bo spekel ribe. Bojana zopet v vlogo čistilca.  Tokrat je imela tudi učenca Jureta.  Luštna!  Izi in jaz sva se sprehodila malce naokoli in nabrala nekaj dračja in predvsem češarkov, nato pa je Izi odlično zakuril.  Dim nakazuje, da sva nabrala celo nekaj suhih vej.  Ni mu bilo lahko, saj je ta prostor skoraj zaprt.  Tako se zgodi, če ne plačuješ.  Priznati morava, da so bile te ribe boljše kot na Babcu. Bravo Izi in Brane!  Ker nama vsako leto kaj zagode pri bicikliranju, tudi letos ni šlo gladko. Tako mi je ob prvi nakupovalni turi v Tkon (cca. 6 km v eno stran) razpadla struktura zadnje gume. Na otoku Pašman in Ugljan lahko pozabiš na nakup nove gume. Tako pa se mi je nasmehnila sreča, saj je Bojana en večer med držanjem sosedovega šotora (ja, ena nevihtica je priletela) zagledala eno gumo pod sosednjo prikolico. Ker je bila to edina rešitev, brez trajekta seveda, sem sosede vprašal o tej gumi. Pojma niso imeli ter mi dali zeleno luč, da si jo namestim na kolo. Ker je potrebno pred daljšimi turami gumo probati, sva z Bojano en večer šla malce naokoli. Lepo in super je na Pašmanu, edno ta njihova folklora s smetmi se pa mora enkrat končati.  Kar daleč sva šla testirat gumo. In zdržala je!  Vsako leto greva vsaj 1x tudi čez most na Ugljan zato sva se nekega dne odločila, da pač greva. Plan pa je bil povsem severni del Ugljana. Ja, ni blizu. Do sedaj sva bila samo 1x.  Lep dan se dela, midva pa na kolo?! Ja, kaj. A bova v dežju in vetru!  Luštne ulice nikoli ne razočarajo.  Nekatere starejše hiše so resnično lepo obnovljene.  Galeb na ulični svetilki malce za krajem Banj. 
Na mostu med Pašmanom in Ugljanom se ustaviva ter občudujeva vse te banje pod nama.  Še pogled v smer Kornatov.  Edinega malce bolj resnega klanca sem se lotil zelo zadržano. Bojana je tokrat šla mimo kot srnca.  500 letnica cerkvice.  To pa ni le bana, je res kar ladja.  Malce pred Kukljico zagledava trajekt, ki je verjetno namenjen na Kornate.  V Kukljici se ustaviva v senčki in uživava v prelepem kraju. Se pozna, da so tu večino Nemci in Avstrijci.  Potka iz Kukljice v smeri Preka vedno postreže z lepimi razgledi in malce adrenalina.  Traktorska guma je pravšnja za teren.  Če kdo hoče, mu rade volje pokaževa vse te dokaj skrite kolesarske potke.  Motorke pa nisva imela s seboj.  Iz gozdička prideva na asfaltno cesto, ki naju pripelje v Preko, kjer pa je glavno pristanišče za trajekt iz Zadra.  Košnja trave na Pašmanu in Ugljanu! Prvič videno!  Carji!  Fruštek malce pred Prekom. Kafe in pivo. 
Iz Preka nadaljujeva ob obali v smeri severa.  Lepe plaže, turistov pa ne ravno preveč.  Kdo rabi?  Ta del nama je bil najboljši. Vožnja s kolesom po ozkih ulicah, skoraj po dnevnih sobah.  Tu sva se seveda spraševala, kaj hudiča je to za en kraj.  Še sreča, dva sva morala nazaj na glavno cesto.  Uf, tu pa je žgalo. Lepo počasi, da se ne prekuriva.  Glavno mesto otoka Ugljan.  To ravnino sem imel v spominu še izpred nekaj let. Letos ni bila tako huda!  Kraj Mulina (Molina) povsem na severu Ugljana.  Galebu nacionalna pripadnost ne pomeni nič, saj ga spusti direkt na zastavo.  Iz Pašmana (plus jutranji šoping v Tkonu: + 13 km) do Muline je bilo okroglih 45 km. Sedaj pa počasi nazaj.  Ker sva po cesti prišla, bova nazaj probala drugje.  Polno hiš, apartmajev in vil.  Ni mi pa jasno, zakaj tako daleč od obale?! 
Upam, da so imeli kosovni odvoz.  Tu srečaš rastilne, ki jih mi na severu lahko samo sanjamo. Če pa jih že posadijo, pa itak crknejo.  Tokrat greva v center kraja Ugljan.  Zadaj hotel, spredaj pa spomenik človeški neumnosti.  B in bicikl. Bicikl v ospredju! :)  Kam to pelje? No, za tem mostom ne iti levo, ker ne prideš nikamor. Sva probala!  Krožno križišče, kjer sva naredila kar nekaj krogov, kajti nisva imela pojma kam.  Lepota raziskovanja se je končala in zopet sva skočila nazaj na cesto.  Ogromna cerkev z igriščem. Zakaj pa ne!  Zadar je letos ostal brez najinega obiska.  Na mostu med otokoma se zopet ustaviva in mahava turistom, ki se vračajo s Kornatov.  Letos je ponovno zaživela beznica v Banju in pivo teče v potokih.  Po dobrih 90 km prispeva nazaj!  Sledila je trojna večerja. Končala sva s školjkami, ki jih je zrihtal Brane.  Kajak ni bil v pogonu vsak dan, sva pa več uporabljala bicikl. 
Kaj sem napisal od kajaka? No, 14 dni sva bila sama, nato pa sva dobila "pojačenje" v obliki mame Marije in ata Danila. Onadva seveda s čolnom, midva pa se ne dava in kajakirava še naprej.  Tudi otoček nasproti Pašmana sva letos velikokrat obiskala.  Familjarno na Babac na južno. Sicer je ura že 19, vendar pa se je splačalo.  Uf, nikoli se ne naučimo. Če bi naročili za dva, bi bilo lih prov. Rostbif po hrvaško pomeni "pol krave"  Romantičen povratek z Babca.  Sosedov kuža si je prav zanimivo postlal.  Začetne deževne dni smo si krajšali z raznorazno pijačo. S seboj sva imela tudi ene pozabljene borovničke. Kaj pa z njimi? Sladoled in borovničke. Ni slabo!  Tako pride tudi dan odhoda. Ja, 19 dni je hitro minilo.  Utrinek jutra v kraju Pašman na dan 14.8.2014.  Utrinek.  Za razliko od prihoda, nazaj peljeva prikolico za čoln, rahlo obteženo, da ne skače preveč.  Hja, tu naju malce stiska, ker lepo tako hitro mine. So pa ostali nepozabni spomini.  Vreme se je sicer malce fižilo, pa bi vseeno raje ostala.  A bo scalo?  V bližini Paklenice sva se že pripravljala na dež, pa ga ni bilo. No, natanko za dva ovinka ga je bilo. 
Pri Juretu je obvezen postanek tako ob prihodu kot odhodu.  Ja, grem se kopat!  NIsem dolgo zdržal, saj je tu voda res mrzla. Naj bi bil razlog dotok sladke vode iz hribov.  Ja, tudi sladoled ob povratku je obveza. Tokrat na bencinski črpalki na Rupi (al kar koli že je ta kraj). Če strneva...super dopust, super klapa in super vreme!