Veliki vrh, Košutica, Zelenica, 12. 07. 2014

Od dopusta pri Janku je preteklo samo 14 dni, pa sva že imela "hribotožje". Sicer sva prejšnji vikend v soboto spet malo kmetovala, vendar pa bi za sprostitev vse energije rabila očitno pol Vojvodine. Tokratna ideja je bila Begunjščica, vendar pa me vedno pri iskanju poti vodi moto: "Tam še nisva bla!" in me ni in ni spustilo, da bi vseeno šla v tisti konec. Če ne zaradi drugega, ker očitno vsako leto imava nek "center" in ga obdelava. Begunjščica ne, Stol ne, Vrtača ne, Palec ne, Zelenjak ne, Dobrča ne, Kofce ne, Kladvo ne, Veliki vrh ... hm ... kar je pa naprej proti Jesenicam pa je že izven. Dajva pa naredit en lep krogec. Štart v prvi serpentini pod Ljubeljem, nato pa do Hajnževega sedla, skok na Veliki vrh na grebenu Košute in nato nazaj ter čez Košutico do starega mejnega prehoda Ljubelj. Ta zastavljena pot je bila dobra tudi s stališča vremena, saj je bilo za popoldne pričakovati nevihte in bi turo komot skrajšala preko pl. Korošica. Vendar pa je bila tokratna vremenska Fortuna na najini strani in moji vmesni prebliski so naju pripeljali vse do Zelenice. Tam doživljam, predvsem s strani sohribolazke Lole, namige, da Begunjščica ni tako daleč. Hja, od tega sem na poti do Zelenice celo razmišljal in Bojana je bila zelo vesela dežja, da se "peklenski" plan ni uresničil. Eh, pa saj kucli ostanejo... Pa gremo!
Select All None
Izhodišče na prvi serpentini pod Ljubeljem. Nato do Hajnževega sedla preko pl. Korošica, plezarija na Veliki vrh in nato nazaj do sedla. Sledil je nezahteven vzpon na Košutico in nato po državni meji do Zelenice. Spust do avta je bil sicer že v dežju, vendar pa dež ne more pokvariti lepega dne, predvsem pa lepe in razgledne ture.  Višinski profil prehojene poti. Na začetku dokaj enakomeren vzpon preko pl. Korošica do Hajnževega sedla, strm vzpon na Veliki vrh. Nato pa gori doli naokoli do Zelenice.  Izhodišče na prvi serpentini. Ob pogledu na to streho mi je jasno, zakaj ni nikjer nobenih tabel ob cesti! :)  Lepe ure. Štart sva zastavila okrog 7:00, višina pa cca. 900 m.  Pot pričnemo po makadamski cesti, ki preči kar nekaj potočkov.  Makadamska pot je za začetek kar strma, saj mašina še ni ogreta. Vendar pa pogled nazaj daje motivacijo.  Vrata označujejo vstop v področje pl. Korošica.  Oznaka za poštarja.  Hm, katere so izven dovoljenega področja?!  Kdo je bil tu prej?  Pogled nazaj v smer Zelenice. Levo Begunjščica, nato pa na desni Stol in Vrtača. Se pa lepo vidi greben nad smučiščem Zelenica, ki pa v tem trenutku še ni bil v planu za "pregled" .  Malce pod pl. Korošica.  Izpod planine Korošica se nama odpre pogled na vrh Velikega vrha. Skrajno levo.  Idila na pl. Korošica.  Kar velika je ta bajta. Potrebovala naj bi 1 uro in 30 minut, vendar pa sva prispela ob 8:10. 
Najprej sem opazil sušilnico pršuta.  Vse je blizu.  Pozer #1.  Pozer #2.  Na pl. Korošica je mlad par ravno odhajal v najino smer in kaj kmalu pridobil kar nekaj prednosti. Saj sem napisal, da je bil mlad :) Poleg njiju pa na sliki vidimo tudi Hajnževo sedlo, pot do njega pa se lepo složno dviga. Vedno više smo, lepši razgled na ozadje se nam odpira.  Malce pred Hajnževim sedlom (1700 m) ob 8:40.  Predhodnika sta na sedlu zavila levo v smer Košutice.  Bojana zopet prva na "vrhu".  Pogled desno v smer Velikega vrha. Rahel vetrček naju je dodobra hladil, zato sva si poiskala malce zavetja, kjer sva si oprtala varovalno opremo. Sicer je za vzpon na Veliki vrh niti ne potrebujemo, vendar zakaj bi jo puščala v omari?  S Hajnževega sedla pogled na avstrijsko stran.  Pa še pogled v smer, ki naju spremlja že od "dna". Vreme se v tem trenutku zelo dobro drži.  OK, sedaj pa res. Greva malce bolj konkretno navzgor!  Začetni del poti je zavarovan z jeklenicami in klini, po izstopu iz "kaminčka" pa preidemo na bolj "položen" del.  Izstop iz kaminčka in pogled na pot na Košutico. Tu je bilo zelo spolzko, saj je bila zemlja še zelo navlažena. To sva si zapomnila za spust, ker blatni in vlažni gojzarji ter klini velikokrat ne grejo ravno skupaj.  Aha, imava družbo v ozadju. 
Pot nas nato vodi po rahlo izpostavljenem grebenu, nato pa malce cik-cak do vrha.  Pogledi pridobivajo na širini!  Vrh Velikega vrha se že vidi. Za vzpon s Hajnževega sedla sva potrebovala slabo uro (9:40).  Na sončni strani Velikega vrha lep pogled na kmetijo Matizovec, ki je bila še nedolgo nazaj izhodišče za te konce. Sedaj je parkirišče premaknjeno kakšnih 100 v.m. nižje. Ta stran s soncem se pozna, da je veliko bolj obljudena. Verjetno tudi zaradi zelo znanih štrukljev na Kofcah, ki pa jih še nisva poskusila, ker sva zmeraj prepozna.  Dom na Kofcah.  Z Velikega vrha sem se potrudil in ujel tudi razmere pod Skuto oz. natančneje stanje ledenika pod Skuto. Kar nekaj snega še ima.  Tudi pogled na Očaka pokaže, da je snežišč še kar nekaj. V ospredju pa vrh Begunjščice.  Panorama z vrha Velikega vrha.  Toliko časa me je Bojana slikala, da mi je šlo že skoraj preveč na smeh. (Vsaj nisi tako resen na sliki :) B.)  "Snežišče" pod vrhom :) Z vrha sva štartala ob 10:00. Lahko bi posedela še malce dlje, saj je sonček prav prijetno grel.  V gorah v tem času vse cveti. No, skale ne :)  Na pl. Korošica je bil obisk kar dober.  Letošnja destinacija. No, tretjič.  Košutica je bila zelo dobro obiskana.  Spust je bil sicer težji od vzpona. Ker pa sem veliko manj gibčen od Bojane, sem jo poslal naprej, da mi lahko v kakšni situaciji pove kam naj dam nogo. 
Še nekaj metrov do Hajnževega sedla (10:40). Midva sva to pot videla kot ne preveč zahtevno, a z obvezno čelada na glavi (zaradi kamenčkov, ki se še preradi porožijo izpod nog). Če pa ni samovarovalnega kompleta, se pa tudi da, kar so dokazali nekateri pristopniki.  S "podna" pogled na pričetek varovanega dela, ko se dva ravno spuščata.  Malce me spomninja na onega iz filma Zelena milja, ko so mu iz ust letele čebele. Prostor in čas bi bil primeren.  Vedno malce pogledava nazaj na ostale.  Ob vzpenjanju v smeri Košutice približno na isti višini na drugem "bregu" zagledava pri spustu zopet dva mlada planinca. Ta dva sta bila pa tudi brez čelade.  Lepa stena Velikega vrha.  Pot na Košutico je lepo speljana. Obkroža nas ruševje in seveda veliko cvetlic raznoraznih barv.  Oblaki so se pričeli "krepiti". Vremenarji, ni še popoldne!  Do vrha Košutice nimava več veliko.  Pogled nazaj na prehojeno pot, v ozadju Veliki vrh, spodaj pa Hajnževo sedlo. To sedlo je res videti tudi lepo za smučarijo.  Bojana gleda v "brezno". Ta del je res kar nekaj. Jaz nisem nič videl kam bi dal kakšno nogo. Še sreča, da je Bojana navigirala od spodaj.  Vrh Košutice ob 11:35. Torej sva za vzpon s sedla potrebovala slabo uro.  Bohinjce spet zaliva. (V Bohinj' ma dž ta mlade, v Bohinj' to vsi vedo. Zalublene Bohinjke to hit' ponucajo.)  Tudi nad Stolom se situacija resni.  Na Vrtači prav tako. Po kasnejših informacijah s strani Lole in Anke, s katerima smo se srečali na Zelenici, so imeli sodro. Ni prijetno slišati. Se pa iz slike lepo vidi vhod v Y grapo, ki ima v vršnem delu še sneg. 
Sonček je spakiral in oblaki so prevzeli nadzor. Razen tu pri nama. Vreme kar dobro drži. Priznati pa morava, da se nisva ravno ukvarjala z vremenom, ker v najslabšem primeru greva nazaj preko pl. Korošica, ki je lepo vidna z vrha.  Pušlc poln barv.  Avstrijske table na poti z vrha Košutice v smeri Ljubelja. Pot namreč poteka po državni meji.  Na križišču poti Košutica-Ljubelj-pl. Korošica se posloviva od dveh planincev, s katerima smo skupaj odšli z vrha. Na tem delu sva postala pozorna na teren, ki je videti in tudi čutiti zelo moker oz. namočen.  "No to racism". Krave se tega ne držijo.  Tista zadaj levo pa leži kot krava :)  Bohinjci so dež poslali tudi nad kucle v najini okolici. Eh, tu ne bo nič!  Panorama dežne okolice.  Vejnat obok na poti.  Mravlje ne poznajo nedelovnih sobot.  Do teh zelo dobrih lestev je bil teren kot led. Namočen in izredno spolzek.  Stara lestev pa doživlja svoj konec ob poti.  Pa kaj vidva delata tukaj?  Poleg namočenega terena, ki pa ni posledica današnjega dežja, je tudi okolica visoka. Kakšne kravice bi tu prav prišle.  Nad Begunjščico in Stolom se je vreme normaliziralo, naju pa čaka še kar nekaj poti do Ljubelja. Nekje tukaj sem pričel dobivati prebliske o podaljšanju poti do Zelenice. 
Bojana počiva. Priznati moram, da sem tudi sam malce posedel. Na tem delu, kakšnih 10 minut do Ljubelja, je pot zavila z mejne črte.  Tu prideva na cesto, katere desni del pri Bojani je vodil do starega mejnega prehoda Ljubelj.  Mala malca. 2,5 ure do Zelenice.  Navdušena nad prenovljeno hiško na starem prelazu Ljubelj. Ura pa 13:15. Tudi "vrata" kažejo, da vstopamo v raj. Samo na katero stran?  Po koncu prve svetovne vojne in razpadu Avstro-Ogrske 29. oktobra 1918, so Ljubelj zasedli Nemci. V bran slovenske severne meje se je postavil general Rudolf Maister. Z italijanske fronte se je v domači Tržič vrnil Lojze Ude. Poznal in podpiral je odločnost generala Maistra in nemudoma ustanovil I. ljubeljsko skupino borcev za severno mejo. Skupina je proti večeru 14. novembra odšla na Ljubelj. Nemci so se medtem z Ljubelja že umaknili. Skupina je nekaj dni stražila vrh prelaza, položaje so si uredili ob sedanji planinski »Slovenski poti« z Ljubelja proti Zelenici. Položaji so še danes vidni. Nemci so se ustavili v Brodeh (ob cerkvi sv. Lenarta) na avstrijski strani Ljubelja. Kot se je spominjal dr. Lojze Ude, sta s soborcem Rudolfom Ahačičem proti dolini izstrelila nekaj strelov, vendar brez jasnih ciljev. Nemci so odgovorili. V nemško-avstrijskem zgodovinopisju so ti streli omenjeni kot prvi v bojih na Koroškem po prvi svetovni vojni. Petnajstega novembra je na Ljubelj prišel stotnik Lavrič s 56 prostovoljci in sedmimi častniki. Ude in Ahačič sta odšla v dolino do Nemcev in jim postavila ultimat, da se umaknejo čez reko Dravo, kar so Nemci upoštevali. Drugega januarja 1919 je avstrijska stran prešla v protiofenzivo proti Borovljam in Ljubelju. Slovenski borci za severno mejo so utrpeli velike izgube, stotnik Lavrič je bil hudo ranjen, umaknili so se proti prelazu Ljubelj. Tam so pod poveljstvom stotnika Krena in nadporočnika Ahačiča ustanovili tako imenovano »ljubeljsko skupino«. Jedro skupine so sestavljali tržiški prostovoljci iz novembra 1918. Med njimi sta bila tudi Milan Šter in stotnik bivše avstro-ogrske vojske Anton Seljak. Stotnik Seljak je bil tudi vojaški smučarski inštruktor (kasneje, leta 1923 soustanovitelj SKT Tržič in z Antonom Jelencem pobudnik smučanja v Tržiču). Ljubeljska skupina borcev za severno mejo je bila nastanjena v Bornovi graščini na Ljubelju. Pod Seljakovim vodstvom so se borci februarja in marca 1919 celo vadili v smučanju na travniku pod Bornovo graščino. Skupina je uspešno branila prelaz Ljubelj in bila po ponesrečeni ofenzivi slovenske vojske 29. aprila 1919 edina, ki je obdržala izhodiščne položaje in ni imela dezerterjev. Tudi v zmagoviti jugoslovanski ofenzivi, od 28. maja do 6. junija 1919, v kateri je zasedla Koroško do Celovca, je ljubeljska skupina že 29. maja dosegla svoj cilj. Žal je bil uspeh prepozen. S St. Germainsko pogodbo je bilo 10. septembra 1919 odločeno o koroškem plebiscitu (10. oktober 1920). Po plebiscitu je Koroška pripadla Avstriji (41 odstotkov za Kraljevino Jugoslavijo, 59 odstotkov za Avstrijo), vrh Ljubelja je nastala nova državna meja, na kar na prelazu spominja velik mejni kamen z napisom »St. Germain 10. sept. 1919«. Varovanje nove meje so prevzeli graničarji Vojske Kraljevine Jugoslavije (VKJ). (vir: http://www.zvgs.si)  Lepa je! S skodlami na stenah, lesenimi tlakovci, celo žlebovi so leseni. Edino streha mi pa ni všeč.  Levo od smreke Košutica in desno Veliki vrh oz. zadnji del grebena Košute.  V tej smeri za kočo začenjamo pot do Zelenice. Ura štarta 13:30, ko sva se napojila in malce posončila.  Kmalu se nama pričnejo odpirati pogledi na smučišče Zelenica. Tudi ta del poti na nekaterih delih spominja na barje in je potreba velika previdnost, predvsem pri neštetih spustih. Sicer jih ni veliko, je pa veliko več vzponov.  Pot zopet vodi po državni meji in je lepo vidna.  Katera je ta rožca?  Na razgledno točko Polna peč prispeva po 25 minutah hoje. Razgled pa res ni slab.  Vreme za vikat. Tu sem pričel dobivati ideje o Begunjščici, vendar pa je "čarovnica" zraven mene pričela z nekimi prošnjami vremenu. In ta jo je kasneje uslišal.  Ja, kar dolga pot je za nama.  Na vrhu Begunjščice se še vedno kažejo majhne silhuete. 
Pogled na avstrijsko stran mejnega prehoda Ljubelj.  Približno 5 minut po odhodu s Povne peči se vreme prične kvariti.  Uf, do Zelenice je pa še kar nekaj. Je pa ta pot veliko bolj všečna in dinamična od tiste po smučišču.  Tu nimava več izbire. Če bo dež, morava do konca, ker nazaj je dlje.  Tu sem se spraševal o namembnosti tega napisa. Itak ne moreš drugam :)  Pester del šele prihaja. Ozadje pa se črni in črni.  Če na hitro pogledamo te zajle, so kot elastike. Ne razumeva ravno teh mlahavih varovalnih ukrepov, ker so nama napete zajle bolj zaupanja vredne in varne.  Škoda, zakaj ne kar čez kucl.  Pot nas vodi malce navzdol do skal, nato pa ob jeklenicah zopet navzgor in malce naokoli.  Na začetku strm vzpon se kmalu zapelje v levo in naokoli ter nato rahlo navzgor.  Oblačen Veliki vrh. Bolje sedaj kot nekaj ur prej...  Ob 15:20 prispeva na Zgornji plot, kjer je nameščena tudi kamera za pogled na severno stran Begunjščice. Tu se usedeva, vendar pa prične deževati in odpraviti sva se morala do doma na Zelenici.  Centralna grapa Begunjščice zelo lepo vidna. Za tiste z bogato domišlijo :)  Dežna oprema ostala doma, vetrovka pa je res samo za veter.  Spust je bil tudi podvig, saj namočena blatna podlaga kar kliče po drsanju. 
Sonček in dež.  Ob 15:30 le prispeva do doma na Zelenici, kjer se tudi rahlo odpre pogled na cetralno grapo.  Kljub vlagi in mrzlemu vremenu sva prisedla k dvema planinkama (Lola in Anka), ki sta danes opravili z Vrtačo. Po mesnem ješprenju in klobasi iz rukzaka ter dveh pivcih, pa še štrudlu, smo se kar prijetno zadebatirali.  Planinski razgled na odhajajoče planince v dolino.  Z Anko in Lolo smo skupaj odšli proti dolini. Ura pa nekje 17:00.  Kar daleč sta najina dopoldanska vrha.  Zimsko "smrtonosna" cesta in pogled na prehojen greben v ozadju.  Lola in Anka naju peljeta po gozdni poti ob smučišču, ki je z Bojano prej nisva poznala in je veliko bolj mehka za kolena.  Na parkirišču mejnega prehoda Ljubelj smo se z Anko in Lolo poslovili. Ponudili sta nama tudi prevoz do avta, pa sva ga zavrnila, ker sva bila mokra. Sva jo pa v smer avta mahnila kar direkt.  Ne štekam. Itak sta mokra, pa vseeno "pod streho".  Hm, zakaj ni nobenega avta več?! Aja, verjetno so brali vremensko napoved. Nič zato. Ob 18:00 štartava preoblečena v suha oblačila izpod Ljubelja, navdahnjena od današnje ture in družbe, predvsem pa, da sva končno imela tudi midva malce sreče z vremenom. Pa nočeva biti nevoščljiva. Na poti sva bila 11 ur, od tega kakšnih dobrih 9 ur same hoje. Na nekaterih mestih morda malce nevarno za zdrs, nekje je bila potrebna motivacija, saj je šlo samo navzgor, vendar pa lepa in super razgledna tura. Če pa je predolga, pa le do pl. Korošica, morda na Košutico in dan bo poln zadovoljstva.