Dopust pri Janku, 26.-28. 6. 2014

Ob pogledu nazaj sva z Bojano videla, da je letošnja bera izkoriščenih dni v hribih bolj slaba, tako s turnosmučarskega kot pohodnega stališča. Vendar pa je letni čas že tak, da ti kdo pomeri temperaturo na čelu, če komu v kratkih rokavih omeniš kakšno smučanje, češ saj je že vse neslo, je kamnito, ni kvalitetno. Zapisi po netu vse te trditve demantirajo, zato sva zbrala "pogum" in na poti v smer Kobarida dala v avto tudi smučke ter pancarje. Klic Janku dan prej je dal informacijo, da se nama ni potrebno matrati na ležišču v avtu in pri njemu v Starem Selu lahko spiva na mehki postelji. V tem telefonskem pogovoru je zatrdil, da se bo našlo tudi kakšno delo za naju, kar naju sploh razveseli. Ja, pa sva šla za nekaj dni do Janka, kjer sva se že leta 2011 prav prijetno počutila! Obdelala sva "smučišče" na Kaninu, pomagala sva gnati krave na planino, pa še na Matajur sva skočila. No, skakala. Več ob slikah!
Select All None
Do Janka sva prispela v sredo zvečer. Vse napovedi o izboljšanju vremena so bile čisto mimo, saj je scalo in scalo. Le kako bo jutri, saj sva bila z Bojano namenjena na Kanin? Vendar pa je Janko tako naju kot tudi svoja dva mlada žlahtnika Simona in Evo presenetil z najdbo v svojem hlevu. Ježek je po Jankovih besedah dobrodošel, še posebej, ker jih zadnja leta kar ni.  Po ogledu ježka ga je Janko odnesel nazaj, da dela red v hlevu.  Prvi dan dopusta sva pričela z budnico ob 4:00. Brez kakšne hude zamude sva se vrgla v avto in po vedno slabši cesti mimo B postaje parkirala malce pod pl. Krnica. Na sliki sem označil z modro smer vzpona, rdeča je smer smučanja pod muzejskim primerkom kabinske žičnice, rumena kaže smer smučanja na italijansko stran smučišča in nato s Prevale po Krnici nazaj. Zadebeljen moder del je začetek oz. konec snega. Presenečena sva bila, da sva od avta do snega rabila samo uro.  Malce pred pl. Krnica, ura 5:20, zimska oprema v poletnih mesecih na hrbtu (razen pancarjev) in greva iskat sneg!  Uf, da se kakšne črne napovedi ne usresničijo in ga je sonce ter dež večina pobralo? Ne, ne...tako hitro pa to ne gre, sva se tolažila.  Sonce prebuja okoliške vrhove, ko se midva nad pl. Krnica usmeriva v Krnico.  To so želje, resničnost pa je...  ...taka. Tu naju je optimizem že bolj mineval, saj sva pričakovala snežni jezik vsaj do tu nekje.  S smučkami na ramah sva brez sramu pogledovala v lep poletni dan.  Ko prestopiva te skale, se nama druge skale odvalijo od srca. Od tu naprej je videti sneg povsem zvezen!  Malce naprej se obrneva in posnameva tole sliko. Sneg je zbit kot beton, naluknjan od dežja in tudi kamenje je zelo gosto "posjano". Ok, za prvo težavo je potrebno sonce, da zgornjo plast malce zmehča, druga se tudi s tem reši, kamenja pa ne bova pobirala :) Bo pa malce ropotalo.  Bojana stopa po junijskem snegu prvič po Krnici.  Avtoportret.  V zmernem tempu na Prevalo prispeva ob 7:35. Hm, kaj pa dela ta oblaček?!  Tu naju pozdravi najmlajši eksponat smučarskega muzeja na prostem. 
Težko verjameš, da lahko sneg zvije take stebre?!  S Prevale pokukava tudi na italijansko stran, vendar se ne odločiva za spust ob tej uri, saj mora sonce narediti svoje. Grob pogled v smer sedla Bela peč pa pove, da smučanje s sedla ni več zvezno. Le kako je bolj v zavetju sten?  S Prevale približan posnetek okolice Gilbertija.  Da vseeno izkoristiva jutranje sonce, jo ubereva na Prestreljeniško sedlo. Snega pa v izobilju!  Uf, kako bo tu super, samo sonček mora malce popiliti te neravnine, ki so verjetno nastale zaradi dežja iz prejšnjih dni.  Komu sva se spet zamerila, da vedno nabaševa na neko sranje od vremena?! Rečeno je bilo, da se bo pooblačilo okrog 12h oz. 14h, zato sva pa tudi tako zgodaj štartala. Namreč, napoved možnih neviht ti vedno narekuje previdnost glede izbire destinacije. Tako sva se žal morala odločiti, da ne bova šla v smeri doma Petra Skalarja, saj je povratek predolg, nevihte pa tu zgoraj ne bi rada doživela.  Ob 8:25 na sedlu zreva na glavni okoliš muzeja na prostem in se odločava kam sploh iti, saj ga vreme v redu biksa.  Po krajši pavzi se vreme izboljša in oprema z rukzaka roma na tla.  Sledil je spust s sedla v smeri zgornje postaje kabinske žičnice. Tu sonce še ni naredilo svojega in je bilo trdo kot beton.  Pri zgornji postajo kabinske žičnice splašiva čredo mladih kozorogov, ki so se verjetno čudili kaj hudiča mutiva tu okoli sredi tedna :)  Bojanini prvi resni zavoji po ravno prav odpuščeni podlagi.  Tudi sam sem resnično užival na poletno/zimski podlagi.  Spust sva zaključila pri spodnji postaji trosedežnice. Tu sva naredila obvezno klasično fotografiranje, malce popila in nič kaj v resnem tempu nazaj v smer slabega vremena.  Malce višje ob povratku se odpre prelepa kulisa z Bovcem v ozadju.  Zaradi "gospodarnega" ravnanja z lastnino smučišča stvari kar ležijo okoli. Tu je kar ena preproga. V ozadju pa predpredzadnji steber kabinske žičnice, ki je tudi zvit in tako verjetno neuporaben. 
Vreme je bilo kot žmigavc. Je, ni, je, ni, je, ni....  Pozornejši pogled na stavbo restavracije pokaže, da neuporaba kaže zobe.  Tu pa kot bi nekaj gorelo?!  Tu sva se odločila narediti malce sadne pavze, saj je bila ura že kar 10:00. Od tu sva imela izredno lep pogled v smer zasnežene strmine v smeri Prestreljeniškega okna, vendar brez derez in cepina to ne gre!  Odkorakava nazaj na sedlo, kjer spet izkoriščava sončne žarke, ki pa niso dovolj učinkoviti. Namreč tu ob steni je vsaj 3-metrska luknja!  Morda bo kdo opazil, da sva oba oblečena v dolga oblačila, datum pa 26. 6. 2014?! Hja, prav nič ni bilo preveč. Če se spomniva lanske in predlanske ture tu gor, ko smo smučali v kratkih rokavih in brez rokavic. Čudno je to vreme!  Nazaj do Prevale ne greva direktno po progi, ampak se malce zapeljeva naokoli.  Božansko izgleda, občutek pa tudi ni bil veliko drugačen.  Ta strmina je bila pravi užitek! Nižje pa je bilo bolje poiskati nesredinsko špuro, kajti dež je dodobra razrezal sneg.  Na Prevali ob 11:10 in pogled na zjutraj senčno italjansko stran. Sedaj pa je že bolje. Tu srečava tudi starejšega planinca, ki je prišel po Krnici na Prevalo in se čudil, da ni nobenega. Ja, tudi midva sva bila presenečena, da ni bilo še kakšne duše.  Vsak po svojem delu. Bojana po levi strani, jaz po desni.  Nižje se odpre pogled tudi na leva pobočja, ki so še povsem lepo smučljiva. Tole italjansko stran sva smučala do recimo 2/3, potem pa sva se odločila obrniti.  Ob 11:45 sva bila na Prevali pripravljena na spust po Krnici. Ker je bil to za Bojano krsten spust, je seveda imela prednost.  Sneg je bil taprav, edino kamenja pa je res veliko.  Še, še jo je! 
Najožji del, posut s kamenjem, zato sva imela oči na pecljih, da le ni preveč ropotalo. Se je pa tu oblačnost povečala in najina izbira ure spusta prav taprava.  Bojana se spopada s kamenjem.  Še nekaj metrov naju loči do...  ...konca smučarske sezone 2013/2014. 26. 6. 2014, ura 12:10.  Čakal naju je še spust do avta, ki pa je bil v pancarjih veliko težji kot pa sam vzpon.  Pogled na prelepo bovško dolino.  Ob poti nazaj postojiva tudi pri B postaji, da Bojana vidi razbiti kabini. Vendar pa Bojani pogled najprej uide na kozo.  Kabini v veliko slabšem stanju kot ob padcu, vendar pa so tudi mene bolj zanimale koze.  Pa saj ni samo ena! Je cela familja.  Bojanin poskus komunikacije ni bil ravno uspešen. Vsaj na filmu je tako videti in slišati, dejansko pa sta ji ta mlada dva odmeketala nazaj pred in po snemanju.  Po obveznem pivu v Bovcu se Janku pod večer pridruživa tudi v hlevu. Mene so najprej prevzele kure, ki brez težav stojijo na okroglih ceveh. S petelinom pa po Jankovih besedah ni pametno imeti opravka.  Jaz kure, Bojana pa takoj do dan starega telička.  Da ne pozabiva prijazne psičke, ki vestno čuva Jankovo kmetijo.  Kratek spanec iz četrtka na petek naju ne odvrne od dela, ki se ga je spomnil Janko. Delo je bilo pravi izziv - dve kravi in dve junici gnati iz doline na pl. Bošca. To je cca. 1000 v.m. Da ne bi imeli težav z vremenom, smo štartali ob 6:20.  Jutranji pogled na Krn izpred Jankove kmetije v Starem Selu. 
Prva krava iz hleva, vendar pa ni ravno dolgo zdržala zunaj. Ob prvi priliki jo je ucvrla nazaj v hlev.  Štirje pastirji (Bojana, Simon, Janko in jaz) ob začetku projekta. Janko je omenjal, da bi ga prevoz s traktorjem stal tako časa kot denarja. V času cca. 10 ur, kar bi skoraj pomenilo dva dni. Ker pa nas je bilo dovolj, se je odločil pokazati, kako je to potekalo včasih.  Na bližnjem pašniku poberemo še dve mladi junici in gremo navzgor.  Priznati morava, da je bilo tako prijetno kot tudi naporno. Prijetno, če so se odločile mirno hoditi in ne poskušati zbežati nazaj v dolino. Kaj kmalu sva z Bojano tudi ugotovila, da kakšno hudo preganjanje ne zaleže. Teh 600 kg ni ravno komot vleči navzgor, zato sva raje pustila, da se je krava odpočila in nato sama šla naprej. Samo kaj, ko je to začela izkoriščati :)  Prišli smo na del, kjer sem bil prepričan, da je konec naše avanture. Del poti, ki so ga po žledolomu slabše počistili. Ovce so že lahko zlezle pod sveže podrtimi drevesi in grmovjem, za krave je pa to večji zalogaj.  Po približno eni uri smo malce očistili "pot" in nato poskušali živino prepričati o nadaljevanju. Tamladi dve sta zopet skočili pod pot in v dolino. S Simonom sva ju le ustavila in ko sta videli, da starejši predtavnici nadaljujeta po "poti", sta se sami priključili "konvoju". Vmes sta jo stari dve še ubežali po poti nazaj, ker sta si očitno odpočili, a smo le uspešno premostili še to oviro.  Raj za nabiranje klopov. Palica v roki je bila bolj za mlatenje grmovja in odganjanje muh s krav.  Ja, že kar visoko smo.  Iz gozda pridemo na travnat predel.  Matajur. Tu mi pade na misel, da bi morda pa naslednji dan skočila tja gor.  Slika za koledar :)  Vreme nam je služilo. Oblačno, vendar stabilno.  Od tu dol smo štartali.  Živina kaj kmalu spozna znano pot in tu jih je bilo že težko dohajati.  Tu zgoraj pa pravi botanični vrt. Povsod samo cvetje in zelenje. 
Še nekaj metrov nas loči do Bošce. Dve junici smo pustili na pašniku nekaj 100 m nazaj.  Kravi do vode, mi pa na pir, ki ga je z avtom pripeljal Adi. Uf, je pasal! Dami sta se pa tačas s parklji v blatu, z dvignjenim gobcem in s priprtimi očmi nastavljali blagodejnem soncu.  Po napojitvi odženemo kravi do planine, mi pa še na kakšno pivo in seveda kosilce.  Najini rekviziti.  Idealno vreme za pastirjenje se je spremenilo v idealno vreme za počivanje.  Adi je to odlčno spekel.  Pogled na najino včerajšnjo destinacijo. Snega je tudi od tu res še veliko.  Naši dve kravi počivata.  Ura okrog 15h in tako krave kot koze je potrebno prignati na molžo.  Preden smo se odpravili z avtom v dolino sem šel še do naših dveh krav in ju z božanjem pozdravil.  V soboto, 28. 6. 2014, sva pa malce poležala in tako vstala šele ob 7:50. Prav fajn je bilo, saj je bil to najin zadnji dan v tistih koncih, ki pa sva ga nameravala zapolniti s "sprehodom" na Matajur. Sicer sva na njemu že bila, vendar ne z italijanske strani. Na zemljevidu sta markirani dve malce daljši poti. Izbrala sva smer iz Mašere, vendar v samem kraju nisva našla izhodišča, zato sva se zapeljala do Ložca. Tam situacija ni bila nič boljša, zato sva vključila svoje navigacijske sposobnosti in poskušala najti markirano pot. Ugotovila sva, da tu že verjetno 20 let ni nihče hodil, zato te poti ne priporočava.  Izhodišče na 850 m v vasi Ložec/Ložac. Ura pa 11:00.  Kje je izhodišče markirane poti? Morda tu? Na zemljevidu je videti, da izhaja direkt na sredini zaselka, torej bi lahko bilo?  Nama se to ni zdelo ravno markirano, vendar neke vrste pot je bila.  Iz slabega na slabše. Ja pa kaj še. To tu je še idealno :) Vsaj gozdna pot je nakazana. Vztrajala sva, ker je desno grapa s potokom, ki nama je bil za orientacijo tako v naravi kot na zemljevidu. 
Kam? Najprej sva šla do grape, vendar pa sva se odločila, da greva vseeno navzgor.  Tako naletiva na razpadajoče objekte in Bojana zagleda markacijo. Vendar je zelooo stara!  Tu se je včasih moralo nekaj dogajati, ker tak usek ni naraven.  Prečkava grapo in zopet naletiva na markacije, ki so bile zdaj na vsakem kamnu.  Iz gozda prideva na travnik. Tu naletiva direktno na pot. Vendar kam? Levo ali desno. Ja, greva v smer Matajurja.  Lepa potka, ni kaj! Vendar ima eno slabost. Smer ni prava! Namreč spet prečkava grapo. Aha, torej morava v drugo smer, ta smer pa je prav za spust. Si misliva, falila sva izhodišče, po neki sreči naletela na neko staro markirano pot, vendar pa bova ob povratku šla po pravi. Super plan!  Ko obrneva, po nekaj minutah naletiva na T križišče. Hm, zakaj ni označena tudi smer s katere sva prišla?!  Po markirani poti 736 nadaljujeva v smeri vrha. Tu reče Bojana, da v enih 40 minutah prideva. Jaz pa jo izzovem, da več kot 1/2 ure ji ne dam. In je šla! :)  Tempo sem tudi sam imel od začetka divji, vendar pa je kmalu izgubil smisel, ker nisem mogel dohitevati Bojane brez nahrbtnika.  Ob poti lično urejen vikend.  Bojana mi je vidno utekla! Vidite pikico na grebenu?  Bojana je rabila ravno zastavljene 1/2 ure, jaz pa 7 minut več. Ura pa je bila nekaj čez 13h. Razžalostilo naju je, da vreme ni bilo kot obljubljeno. Dejansko je bilo še najslabše od vseh treh dni.  Kobariški Stol v oblakih, pašniki pl. Božca pa ne.  Panorama z vrha Matajurja.  Pogled v Italijo. Sicer bi lahko šla tu navzdol, vendar naju je matral firbec, kje sva falila. 
Hja...hm...cesta?! Do tu sva prišla po poti, kjer sva eni dve uri prej ugotovila, da spet prečka grapo in sva smatrala, da je pač prava pot po kateri bi midva morala priti gor. Tudi tu sva bila trmasta in sva rekla, da po cesti samo v nuji. In nuje ni bilo. Greva iskat to "frdamano" markirano pot.  Sindrom namišljenih poti (SNP) v vsem svojem razkošju.  Saj pravim...  Malce avanture ne škodi.  Zopet uletiva do grape in Bojana s svojim "nežnim" glasom opozori, kdo je tu risal markacije?! Na sliki sta vidni 2, ena na skali sredi struge (!), druga pa čisto zbledela na prvi skali.  Kmalu ugotoviva, da sva povsem na isti poti kot za navzgor. Ja, nič. Očitno je pa to ta "markirana" z zemljevida.  Za nedeljski izlet ne priporočava.  Bojana je zadela terno z dolgimi hlačami, jaz pa sem v kratkih nabiral bodice in veje.  A nisva midva tu avto obrnila in ga šla pod vas parkirat? No, kje je kakšna tabla oz. markacija?  Ni table, ni markacije. Je samo neka "pot" v ovinku tik za vasjo, ki sicer pripelje na Matajur, vendar rabiš kar nekaj orientacije. Na zemljevidu je označena kot markirana, dejansko pa je nevzdrževana, tako s stališča prehodnosti kot z oznakami. Pa tudi izhodišče sicer lepo markirane poti, ki se začne v Mašeri, je označeno z belo tablo na beli podlagi na kandelabru 6 m od tal...  S to sliko zaključujeva najino trodnevno dopustovanje pri Janku. Janko, še enkrat najlepša hvala za vse. Posteljo, toplo vodo, hrano in predvsem izkušnje!