Antična Vrhnika, 14. 6. 2014

Zgodovina nas spremlja na vsakem koraku. Mogoče tudi pod koraki, saj ne vemo, kaj vse se je stoletja nabiralo in se zdaj skriva pod zemljo. In tako sva se po zaslugi letaka pridružila vodenemu ogledu nekaterih zanimivih točk na Vrhniki, ki razkrivajo burno zgodovino tega prepišnega, pardon, pretočnega kraja. Poudarek je bil na antičnih najdbah, pa tudi o kakšni bolj moderni zanimivosti je bilo govora. (B)
Select All None
Zbirna točka turistov pred TIC-em, kjer je tudi kiparska upodobitev Jazonove ladje Argo, ki naj bi po mitu o Argonavtih priplula iz nekega polisa po zlato runo, vmes pobrala še Medejo (Jazon in Medeja, to je lepi par...), nato pa po taktični odločitvi in slabem zemljevidu pristala pri izviru Ljubljanice. Jazon naj bi menda od same jeze udaril s pestjo v skalo, kjer še danes zeva luknja.  Gospa, ki nas je vodila, je bila oborožena s slikovnim gradivom.  Prva točka, bivše skladišče živega srebra za namene idrijskega rudnika. Pa mogoče še konjušnica... Tudi slušatelji so prispevali kak podatek.  Tam smo kmalu zavili skozi Opekarsko ulico proti ovinku Ljubljanice, kjer je v rimskih časih (ne vprašajte me po točnih letnicah) stalo pristanišče in skladišče robe, ki so jo prepeljali iz Ogleja in splavili po Ljubljanici naprej proti Sredozemlju. Najdenih je kar nekaj dokazov, kako je bilo postavljeno, s čim so trgovali in kako so bile postavljene stavbe. Kar nekaj svinčenih izstrelkov za pračo je na primer tam ležalo zakopanih.  Osem let nazaj so med kopanjem temeljev za te stavbe našli kar nekaj zanimivosti, med drugim amfore in svinčeno ploščico, na kateri je bilo zapisano ime, za katerega je bila amfora namenjena. Zakaj pa nimajo ravnega dna, temveč so zašiljene? Da so jih laže zakopali v zemljo in ohranili vsebino nepokvarjeno.  Drugače so naredili z barjanskimi najdbami, kot recimo ohranjenim čolnom, s katerim so prevažali razno blago. Boljše ga je pustiti pod vodo, kot pa da bi na zraku brez primerne oskrbe propadel. Postopki za ohranitev pod vodo najdenih stvari so namreč kar precejšen finančni zalogaj. In tako so ustvarili podvodni muzej v tretjem bajerju, mi pa smo se usmerili proti Stari cesti na Vrhniki.  Verjeli ali ne, tik nad stavbami ob Stari cesti je bilo zemljišče namenjeno grobovom in tu so pred kratkim opravili arheološka izkopavanja. Zdaj ni videti ničesar več, ker so vse prenesli v proučevanje, je pa zanimivo razmišljati, po čem vsak dan hodimo...  Med spremljanjem Cankarjeve selitvene poti (selil se je kar osemkrat) in kakšni anekdoti pridemo do naslednje antične zanimivosti pri cerkvi Sv. Pavla.  Eno izmed obeležij.  Neki veljak iz Ogleja, ki je veliko trgoval z Vrhniko, takratnim Nauportusom, si je postavil tako obeležje, da je recimo postavil svetišče, stebrišče ali pa most s ključavnicami za zaljubljene. Ups, to zadnje je bolj sodobno, a princip je isti.  Bivša osnovna šola, kamor je hitel Ivan na svoj prvi šolski dan, ves porihtan zlikan, a cmoknil v edino lužo daleč naokoli. Včasih miti, potem anekdote, zdaj pa govorice. Zgodovina se ponavlja, le ime dobi drugo.  Pogled nazaj na cerkev, od koder smo si poizkušali predstavljati kastel, ki je kot del obrambnega zidu po ukazu Marka Avrelija branil rimsko cesarstvo pred vpadi.  Ostanek enega izmed štirih okroglih stolpov kastela, ki na prvi pogled deluje kot nek zapuščen vodnjak. Hja, vsi slušatelji smo se strinjali, da bi kakšna informativna tabla še kako prav prišla, še posebej s kakšno slikovno rekonstrukcijo. Vodička se je le kislo nasmihala, ko je pravila, da so sicer že stekli postopki za ureditev, da se pa krešejo mnenja glede barve table, izvajalca, kam bo padala senca table (karikiram), in da se torej nič ne premakne. Zgodovina nam pa uhaja, briše jo voda, spomini bledijo, o barvi table se pa še zdaj kregamo. Če pa vas vseeno zanima antična Vrhnika, se pa kar pozanimajte v TIC-u, kjer vas bodo znali napotiti na pravi naslov.