Porezen skozi Zapoško, 24.5.2014

Kaj je težjega kot po skoraj dveh mesecih stopiti v hrib? Ma prov nič! Kolesarjenje vmes je sicer pomagalo k ohranjanju kondicije, vendar si nisem mislil, da me bo pavza tako dotolkla. Dogajanje v teh dveh mesecih je bilo res burno, najpomembnejše pa je prodaja stanovanja in hitra izselitev. No, sedaj sva pri Primožu, ki nama je začasno ponudil streho nad glavo, vendar se morava čim prej postaviti na svoje. Vendar začasno verjetno v najem, potem pa bova že videla kam naju nesejo noge. Sicer je bil plan za tokratno soboto smučarija na Kaninu, vendar vremenska napoved ni bila ravno bleščeča (nič novega) in zato sva raje spremenila plan v bolj "lokalnega". Porezen,vendar probajva nekaj novega. Zato sva se odločila, da poskusiva po grapi Zapoške oz. nad njo. Štart izpred hiše v Cerknem, skozi Trebenče v Gorje, nato pa na pravem odcepu v gozd. Sicer sva skozi to grapo nekaj let nazaj šla s Porezna, vendar pa je razlika iti gor ali dol velika, pa tudi letni čas je bil povsem drug. Ker pa je bil v planu še piknik v Godoviču, kjer smo se dobili smučarji iz Francije, sva turco časovno priredila tako, da se je povsem pošla. Štart ob 7h, Porezen ob 10:30 in povratek ob 13h. Morda bo koga zmotilo zakaj je vzpon trajal toliko časa? Ja, najbolje, da se prepustite zgodbi...
Select All None
Dan je potrebno začeti zgodaj in tako sva točno ob 7h štartala v smer. Da ne bi preveč obremenjevala okolja, sva avto pustila v Cerknem in peš odrinila v smer Trebenč. Le kam sta jo mahnila Uroš in Aleš?  Vreme je bilo napovedano tako-tako, vendar sva si rekla, da naj padajo sekire, danes prideva na vrh!  Iz Mostanije po sončku v smeri Trebenč.  Bojana mi je kaj hitro pobegnila. Nekaj je bila tečna?!  V Trebenčah se odpre lep pogled na okoliške hribe.  Iz Trebenč jo po "stari" cesti mahneva do Gorij. Lepo je tukaj!  Ta gozdni odcep je pravi za pot v Zapoško. Po nekaj metrih se cesta usmeri desno, nato pa zopet pridemo do enega križišča. Vendar ne po strmi navzgor, kjer je tudi zapornica! Desno, bolj po ravnini. No, midva sva jo seveda mahnila navzgor.  Zato sva ob koncu gozdne cesta začela pogledavati navzdol in zagledava pravo pot spodaj.  Evo, prava pot. Prav luštna je! V ozadju se vidi sedlo, ki je cilj oz. izhod iz Zapoške.  Tega sva se bala. Le kaj lahko pričakujeva na tej poti, ki ni markirana in posledično tudi ni urejana s strani planincev? Nekaj naslednjih slik ne potrebuje komentarja! Žled je naredil pot na nekaterih mestih skoraj neprehodno.  Če bo tako, še ni tako hudo.  Iz slabega je šlo na slabše. Veliko slabše!  ...  ...  ... 
...  Telovadbe ni manjkalo.  ...  ...  ...  ...  Edino starejši letniki so jo odnesli skoraj nepoškodovani!  Po kakšnih 100 do 150 višinskih metrih se razdejanje umirja.  Ne hitro, vendar je bolje.  ...  Na tem odcepu se je Bojana spomnila, da morava navzgor. Vendar bi verjetno prišla tudi po spodnji. Bo treba enkrat probati.  Prelepo!  Sva že veliko bliže današnjemu cilju. Tu prispeva iz gozda na področje, kjer so bile včasih tri domačije.  Ena razvalina kaže sledove človeka, prav tako pa posekane leske ob poti in zaščitene smrekice.  Najbolj ohranjena domačija v Zapoški. Tu so vidnu ostanki kozolca. 
Hiša tudi še stoji.  Bojana napreduje po slabo vidni potki.  Pogled nazaj na edino še stoječo hišo v Zapoški.  Bojana je bila tokrat veliko boljša navigatorka in iskalka poti. Mene je žled telovadba zelo utrudila.  Po zelo strmi, vendar zelo dobro vidni potki, se dvigava v smeri Otavnika.  Prideva na sedlo in od tu res ni več daleč. Ko sva nekaj let nazaj šla navzdol po Zapoški, sva jo do hiše ubrala kar na celo, sedaj pa veva, kje se pride na pot. Rečeva lahko, samo naravnosti! :)  Prelep pogled na Kojco in Zakojco pod njo, da pa ne pozabim omeniti Zakojške grape, kjer so še vidne zapuščene domačije. Hm, morda je ena kot vikend?!  Kaj ima ta krava v nosu?  Tu sva se kar malce ustavila in uživala v neokrnjeni naravi.  Luštne so! Dame se niso pustile motiti, ko sva jih obšla.  Najprej do koče, da ne omagam. Ja, moram malce delati na kondiciji.  Po okrepčilu na vrh in nato po grebenu v smeri Labinj.  Dolina prihoda.  Selfič.  Lep pogled na Porezen. Kar težko je verjeti, da je od tu do vrha 300 m. 
Po lepi potki do lovske koče, kjer srečava nekaj ljudi in izmenjamo nekaj besed. Večino v zvezi z žledom.  Krave na sindikalnem izletu! :)  Razgledna točka na cerkljansko dolino.  Lepa potka naju pripelje do Labinjskih leh. Od kod poimenovanje?  Pomlad.  Bojanino zlitje s pomladanskimi rožicami.  Obiskovalec na rožcah.  Do sedaj sva vedno šla na Poče, tokrat pa direkt v Cerkno.  Tudi pri spustu ne moreva ubežati posledicam žledoloma, vendar tu je pot markirana in posledično veliko bolje očiščena.  Veliko sklanjanja ni bilo potrebnega.  Če je voda dobra za krave, bo tudi za naju. Odlična je bila!  Malce pod Labinjami se zopet odpre pogled na cerkljanskega očaka.  Melina.  Oba dodobra čutiva podplate. Nič čudnega, saj je bila ta tura prva v gojzarjih po dolgem času.  Bojana in mucka. Sva jo pa skoraj spregledala, ker je bila dodobra zlita s podlago. 
Cerkno.  Še zadnji pogled na Porezen in prehojeno pot.  Tura s svojimi šestimi urami ni ravno najdaljša, vendar sem vseeno potreboval hlajenje podplatov. Bo pa drugič lažje!