Prvomajsko sproščanje v apartmajih pri Katoru, 1.5.-3.5.2014

Mesec dni je šlo hitro naokoli in prvomajski prazniki pred vrati. Vreme pa bolj kot ne žalost. Vendar pa hrabre spremlja sreča in padla je odločitev, da vseeno s klapo odrinemo malce čez južno mejo. Vsak je nekaj zrihtal, nekaj kupil, rezerviral, povedal,...in vse je bilo urejeno. Pustimo, da smo pozabili na olje, sol in cukr, pa smo vseeno vse zrihtali. Moram reči, da je bilo preprosto, prelepo in pretoplo. Res sami presežki!
Potovanje v smeri Umaga se je začelo zelo razbito. Boštjan in Borut s specialkama iz Borovnice. Midva z Bojano z najinimi grobimi gumami iz Postojne. Domen, Tina, Matevž s svojim avtom. Dejčk tudi v lastni režiji. Da pa nadebudni kolesarji ne bi ostali brez spremljevalne ekipe, sta s kombijem poskrbela Robert in Simona.  Ker sva z Bojano vedela, da Boštjan in Borut kar letita na tistih ozkih gumah, sva jo iz Postojne hitro ucvrla po poti. Vreme prelepo, veter pa tudi v pravo smer.  Nanos.  Na Razdrtem se ponosno razkazuje nova vetrnica, ki pa še ni priključena na omrežje.  Pomladni sončni žarki ne morejo skriti vse polomije.  Z Bojano naju spremlja dobra volja. Vsak s svojo torbo na biciklu, ki so se super izkazale!  Odcep za Vremščico.  Avtocesto sva prečkala kar nekajkrat.  Bojana vedno vztraja, da moram biti na kakšni fotki. Sicer pa je pot iz Postojne ob ugodnem vetru prav simpatična in prav nič težka. Seveda iz Borovnice razdalja dobi novo dimenzijo!  Malce pred Kozino.  Jes! Črni Kal! Malca bo! Sam kaj, ko sva morala hitro naprej, saj res nisva hotela, da bi bila zadnja in bi naju spremljevalna ekipa z Borutom in Boštjanom čakala predolgo na zbirnem mestu na OMV-ju v Kopru.  Malce pred Koprom. Hm, sam katero OMV bencinsko je Simona mislila? Seveda, če sta dve, greš na napačno. In midva sva šla na napačno, pa vendar na koncu z dodatnimi informacijami le našla pravo.  In to le kakšno minutko za Boštjanom in Borutom, ki sta s 107 km z nasmehom na ustih prekolesarila iz Borovnice. No, tudi najinih 67 km s "kramparcami" ni ravno malo.  Le nekaj minut po odvozu iz Kopra proti Hrvaški se dež ohrabri in se zlije v vmesnem času.  Ko prispemo v apartmajsko naselje, nas pozdravi prepoten kolesar Dejčk. 
Takoj ob prihodu voščilo Tini za rojstni dan in seveda zasluženo pivo.  Ker je v ekipi kar nekaj navdušencev nad snookerjem, smo najprej poiskali Eurosport.  Ker pa je plohica že zdavnaj mimo in je postalo pretoplo, smo se premaknili na trato.  Domen poln energije.  Ozvočenje ni bilo ravno največje, je bilo pa verjetno najstarejše.  DJ Mate in Domen v vlogi plesalca.  Bojana si ne more kaj, da se ne priključi Domnu.  Poleg snookerja je že tradicionalno tudi balinčkanje. Sicer sta bila "specialca" za naju z Bojano predobra, vendar je važno sodelovati in se zabavati, brez pretegnjenih mišic.  Bojani balinčkanje ni bilo dovolj in kar naenkrat jo odnese na travnik.  Ko se je zvečerilo, smo zopet ogreli TV in prebrskali kanale za snooker.  Da pa le nismo tako zapečkarski, smo dokazali s sprehodom na obalo. Dejčk v vlogi pozerja. Če je slika čudna, je to zato, ker je bilo pretemno.  Igranje z nastavitvami fotoaparata.  Ekipa na obali, prav nič premražena. Ob odhajanju le nekaj metrov stran naletimo na dva "domačina", eden s harmoniko in prav prijetno smo zapeli. Presenetljivo je harmonikaš znal kar nekaj slovenskih pesmi.  Lunin utrinek.  Naslednje jutro nas pričaka prelep in zopet pretopel dan. Zato zajtrk spet na travici pred apartmajem. 
Da pa ne bi samo sedeli, jedli, pili in gledali snooker, smo se odločili za premik do Umaga.  Celotna ekipa sodeluje v projektu.  Utrinek ob poti.  Vlakci vozijo v prelepem dnevu.  Preteči oblaki na nebu, nas "prisilijo" na obisk gostilne.  Ker pa so oblaki vztrajali in tudi spustili plohico, smo si vzeli čas za zabavo in presenetili Dejčka.  Da pa ne bi omagali na hudi poti, smo se podkrepili z morsko hrano.  Galeb, ki gre peš.  Domen, Matevž in jaz na prelepi obali v pretoplem vremenu.  Pretoplo vreme je klicalo po ohladitvi.  Ob poziranju v vodi nas obgovorita dve starejši gospe in prepričata, da je pogled od zadaj lepši. Zato smo se obrnili in s fotografijo dokazali, da ima res vsaka svoj faktor.  Voda ni bila prav nič mrzla in škoda, ker nismo imeli kopalk.  Boštjan in Tina dvigujeta hišo, Dejčk pa projekt ruši.  Sonček pregreva kamenje in martinčki izkoriščajo situacijo.  Po močenju v vodi se posušimo in odidemo naprej v smer Umaga. 
Edino Bojana si privošči prvinski občutek.  Skala in Bojana. Bojana zgoraj! :)  Črni oblaki na nebu nas ne odvrnejo od plana - ogled Umaga. Hmm, v prestolnici gotovo že lije.  Ta balkon je pa res zanimiv.  Ni nam uspelo priti do Umaga, kajti prej smo morali na kavo.  Rekli smo si, da je to plohica za kratek čas in bo kmalu prešla to območje.  Plohica se je razvila v kar konkretno ploho, vendar pa stisk pomaga.  Waterproof obutev je bila nujna.  Ker ploha ni in ni povsem ponehala, smo vseeno morali nazaj. Domen, Tina in Matevž so se peljali z vlakcem, ostali "junci" pa tek/peš, dva "bika" (Smeško in jaz) pa sta pretekla celotno pot. Pa je kar bilo ene 4 km.  Vsa zajeta vlaga se je sproščala v apartmaju, zato je Domen izkoristil naraven "papir" za risanje. Sledila je večerja in obvezen snooker, naslednje jutro pa pospravljanje in povratek domov. Prav luštno je bilo. Lahko rečemo, prelepo, pretoplo in občasno tudi premokro.