Rodica, 29. 3 . 2014

Kičasto! Lahko bi zaključil samo s to besedo. Perfekten dan, družba, edino sonce je kvarilo slike in jih žgalo, še posebej, če nisi pozoren na nastavitve; običajno nisem, ker se mi res ne da ukvarjati s tem. No, pa vseeno nekaj besed o turi. Plan je bila Rodica, vendar ne iz podna, ampak z nihalko na smučišče Vogel. Ni nam bilo žal dati 10 € za enosmerno vozovnico. Ob izstopu iz nihalke smo bili omamljeni z razgledi in povsem lahko bi se samo usedli in se nastavljali sončnim žarkom. Vendar pa smo vseeno imeli v glavi osvojiti Rodico (1966 m). Z nekaj pomoči lokalnih žičničarjev smo lahko naredili skoraj krožno varianto, vendar ne v smeri Ribčevega laza, ampak kar čez smučišče nazaj. Namreč avto je bil samo eden, pa še informacije o koponosti gozdne ceste v smeri Ribčevega laza so nas odvrnile od podviga. Eh, gremo na turo! Aja, še ekipa: Tina, Bojana in moja malenkost.
Select All None
Izhodišče zgornja postaja nihalke na smučišču Vogel. Štart ob 9:40. Nato po modrih pikah malce gor in dol do zgornje postaje vlečnice Kratki plaz. Tam je sledilo prvo raspasivanje in smučanje (zeleno) po luštni grapci do pl. Suha. Tam sledi zopet vpreženje psov in skozi ozko grapco v smeri Rodice. Skozi grapco smo šli peš, smučke pa kar nosili v rokah. Saj ni dolga in tudi ne pretrda. Nato pa s smučkami na nogah do vrha Rodice. Vrh dosežemo ob 13:00. Vršnje razglede je kvaril veterček, ki ni bil ravno nedolžen. Z vrha smo v smeri pristopa pričeli smučati ob 13:35. Smučanje skozi grapo smo premaknili rahlo v levo (zeleno), da smo prišli višje za smer vzpona nazaj na smučišče (modra). Na smučišče smo prišli ob 14:50 in sledil je spust po smučišču in Žagarjevem grabnu v dolino. No, Žagar je bil spodaj delno smučljiv, saj je po ravninskem delu kopnega in snega 50:50, vendar pa nismo ravno pazili na smučke.  Meeting point na Bledu.  Tina je bila točna, midva pa prezgodnja. Zato sva usekala fruštk.  Piksne everywhere :(  Parkirišče pod nihalko je bilo kar polno.  A ni običajno, da ima odojek jabolko v ustih?! ;)  Pred vstopom v nihalko.  Aaaaaaaaaa................  Iiiiiiiiiiiiiiiiiii....  Kičasto!  Utrinek z Vogla!  Pa gremo v smer Rodice.  Hiške se počasi kažejo iz objema snega!  Trojček.  Gremo levo in ne na Šijo. Tako sta Tina in Bojana izvedeli od prijaznih žičničarjev. 
Zima se ni še prav nič umaknila.  Rodica kot najvišji vrh v sredini. Vendar moramo prej v smeri planine Suha, ki pa je v dolini pod nami.  Triglav in jest; jest prvi z desne ;)  Bojana in Šija levo.  Raspasivanje #1.  Dobra volja je najbolja!  Začetek spusta v smeri planine Suha.  Prelepi tereni za smučarijo, a južni, južni, kot Guča.  Kaj nas čaka do doline?  Prav nič pretresljivega. Razen izredno lepi deli za smučanje. Vidimo pa že ciljno dolino, kjer nas zopet čaka nameščanje psov in skozi kratko grapico v smer Rodice.  To grapico smo prepešačili. V ozadju pa vidimo dolinico, po kateri smo prismučali do planine Suha.  Pozirati pa res ne znam :(  Tina, hvala za portret!  Bojana si metre šteje ;)  Seveda je treba imeti malico! :) 
Lepota naših gora v zimski preobleki.  Jaz v kotlu.  Kulisa za koledar.  Kot na Luni, čeprav nisem še bil ;)  Po zavoju v levo jo ugledamo - Rodico!  Osamelki v prostranstvu snega in gora.  Lepo počasi in z užitkom.  Kar dobro se "vleče" ta pot.  Bojana sicer zadnja, vendar se je glede na njene težave s kolenom ODLIČNO držala!  Vrh Rodice (1966 m) s Poreznom v ozadju.  Na vrhu Rodice kar nekaj turnih smučarjev, še več pa turnih smučark!  Panorama z vrha Rodice.  Tina Nemaze. Nisem poskusil, vendar verjetno ni ravno komot, še posebej ne na vrhu Rodice :)  To pa je Tini šlo bolje od rok. Slika1.  Slika 2. 
Slika 3. No, hotel sem jo ujeti med skokom, pa ni in ni šlo.  Ker mi je sonce prežgalo fotoaparat sem to sliko invertiral. Saj bi jo zbrisal, pa je edina, kjer sem Tino ujrel v zraku.  Juhuhu...gremo proti Suhi!  Razmere od rahle skorjice do južnega in težkega snega. Vendar pa se da sproti prilagajati razmeram.  Bojana me je tu malce zamudila. Nič hudega, pa drugič!  Ta del mi je bil najbolj všeč, čeprav se drugod tudi nisem pritoževal.  Sestrica in bratec v smučini.  Tu nas zopet čaka nameščanje psov, pogled pa nam uhaja nazaj v smer spusta.  Po tej dolinici smo se povzpeli nazaj na smučišče.  Rodica kot najvišji vrh v sredini se greje v soncu, mi pa zadovoljni dosežemo smučišče in tako nas čaka le še spust po Žagarjevem grabnu v dolino.  Panorama izpod Šije.  Žagarjev graben je sicer zaprt, vendar kar nekaj smučin pelje po njem.  Tudi z zaletom ne bi šlo čez.  Tina pa kar čez :)  Težko verjeti, vendar tudi tu se je dalo malce smučati. 
Zjutraj z vrha, sedaj pa skoraj ob njem.  Z nekaj prekinitvami smo se kar daleč pripeljali na smučkah.  Vendar je vsega enkrat konec in tako je bilo konec smučarije kot tudi ture. Midva z Bojano še v savno na Bled, Tina pa tudi po svoje. Sestrica, hvala za družbo in se seveda še kaj zmenimo.