Po poti Cankarjevega bataljona iz Pasje ravni v Dražgoše, 12.1.2014

Po vseh načrtovanjih in planiranjih se kdaj prav prileže pridružiti se kakemu organiziranemu pohodu in 35. nočni pohod iz Pasje ravni v Dražgoše se ponuja kar sam: težavnost, dolžina, množičnost in seveda čarobnost noči. Jure je pet let nazaj že šel skozi to preizkušnjo, nazaj pa se je vrnil z zgodbico, ki jo indijanski starešine ponavadi pravijo nadebudnim mladcem. Če ti med potjo zmrzujejo sendviči, komaj dohajaš pohodnike pred sabo zaradi ubijalskega tempa (kar iz njegovih ust že nekaj pomeni!) ter prideš na cilj uničen, a zadovoljen, je to nek prav poseben izziv, ki se ga splača ponoviti ... čez nekaj let, ko že malo pozabiš... A letošnja mila zima je obljubljala ugodnejše temperature, zato se me je dalo pregovoriti. Iz logističnih razlogov in družbe se nama je pridružil še Boštjan Obid, prav tako s svojo zgodbo o hudem tempu. Pa je bilo res tako? Pa poglejmo. (B)
Predpriprave so potekale v soboto popoldne, ko sva se založila s sendviči in 5 pločevinkami energijske pijače ter napolnila vse baterije za čelki. Malce kinkanja, nato pa štart okrog devete zvečer, da smo eno vozilo pustili v Lajšah, z drugim pa se odpeljali na zbirno točko pri Koširju na Pasji ravni. Prijavnina 10 €, izkaznica za novinko, štemplja za "veterana", prva piksna kofeina, nato pa štart točno opolnoči. Zastavljena trasa. Najprej spust za ogrevanje do Zminca, vzpon ter prvi postanek v Breznici, pri Zalubnikarju spet spust do Praprotnega in juhica, malo po gmajni, nato pa juriš do Zabrekev in drugega postanka pa vse do osnovne šole v Dražgošah. Pasja ravan, kjer smo pustili Berlija, na drugi strani pa nas je čakal Smeškotov kombi. Že vožnja se mi je zdela dolga, še posebej ker sta mi oba vsakič izpostavila dva mosta, ki ju bomo prečkali peš. A prijetne temperature ter občutek avanture sta me držala pokonci. Vrsta za vpis. Za tistih 10 € vpisnine dobiš lično izkaznico za žige, zemljevid poti, okrepčilo ob poti, enolončnico na cilju ter značko. Bronasto za novince, srebrno za tretji pohod, zlato za peti pohod, za deseti pa že kar plaketo. Če ti zmanjka motivacije, pomaga, če si pleh pi***. :) Ko se preostala rekordna množica vpisuje, se mentalno pripravljam na to, kar me čaka. Kisle pripombe obeh moških predstavnikov naše skupinice niso skazile navdušenja. Smeško je najzgodnejši povratnik, a se strinja, da je dobro pozabiti na mraz, krče in zaspanost, če se pohoda želiš še kdaj udeležiti. Jure je tudi pripravljen, da preizkušnji pokaže zobe :D V hiši je prijetno toplo, a tudi zunaj ni čutiti mraza. Evo, štempelj imam, zdaj ga moram še potrditi. Samo kakih 10 ur bo trajalo... Pisana druščina pohodnikov, vključno z vsestranskim predsednikom Pahorjem. In še kar prihajajo. Razmere smo imeli res idealne: topla noč, jasno nebo, skoraj polna luna, brez snega... Slika "prej". Z Juretom skupaj spijeva en energijski napitek, čelke na glavo in... ... točno opolnoči gremo! Z dokaj počasnim tempom... Resda gre prva etapa navzdol oz. po ravnem, ampak sem pričakovala kaj bolj ostrega... Hodili smo dokaj blizu eden drugega, kolona se kar ni hotela raztegniti, na mestih smo se celo ustavljali. Do prvega postanka smo prišli popolnoma brez težav. Moram pohvaliti organizatorje, saj so bili kozarci za čaj konkretni, možno pa se je bilo pogreti (no, bolj posušiti) ob dveh ognjiščih. Čajček prav paše ob malici.
Zanalašč nisem gledala na uro, a baje smo že pol ure zamujali glede na prejšnja leta. Tudi nekaj kosmatincev je sodelovalo v pohodu. Najbolj markanten je bil ta mešanec med, najverjetneje, bernardincem in severnim medvedom. Čakamo, kdaj se bo karavana spet premaknila... Med drugim postankom v Praprotnem smo srkali govejo juhico (vegetarijanci so na žalost izviseli) in opazovali spuščajočo kolono za nami. A je kaj narobe z mano, če rečem, da so me migetajoče čelke bolj navdušile kot božično okrasje? Tempo še vedno ni bil tisti famozni in ne utrujenost ne zaspanost me še nista grabili. Edini del, kjer sem se malo zadihala, je bil klanec pod Zabrekvami, gnali pa so me prvi sončni žarki. Sončni vzhod smo letos imeli dosti pred prihodom na drugi čaj (tretji postanek), torej smo bili resnično počasnejši kot pet let nazaj, ko je Jure v mrazu veselo talal hruško. Tina je letos adamantno zavrnila povratek, smo pa srečali njenega znanca, ki je potrdil, da je tempo letos res bistveno milejši od standarda. Maksi pes Fik, primerjava velikosti. A najbolj je bil zabaven črno-bel kuža, ki je imel okrog vratu obešeno čelko, s katero je veselo švigal naprej in nazaj ob koloni. Med čakanjem smo se spraševali čemu služi ograja nad vhodom na desni strani hiše ...  smo pač imeli veliko časa, med drugim tudi za teorijo, da smo Pahorja videli samo na začetku pohoda, nato pa se je spet pojavil pred zadnjo etapo ... Evo, še zadnji raztežaj, kolona pa vseeno ni tako raztegnjena kot je bila zadnjič, ko so nekateri morali počakati vodnika za njimi, ker je prednja skupina izginila iz vidika. Hja, ugodne razmere so res privabile več kot 600 pohodnikov in mogoče je res primanjkovalo vodičev za vse. Jasno jutro je odkrilo okoliške vrhove. Še posebej lep je bil Ratitovec. Hja, po devetih urah nočne hoje bi človek pričakoval kaj več "odpadnikov", ne pa da ti vsi sveži stopajo po petah... Še posebej svež je bil predsednik :) Gužva pa taka, da ga zaradi blatne poti nisem pa nisem mogla prehiteti... Krasen pogled na zalite vrhove. O lej, žive jaslice :D Še zadnji gozdni del pohoda...
... tik pred cesto med Lajšami in Dražgošami se kolona ustavi, da se odvijejo zastave. Take slike za "potem" si pa nisem predstavljala! S tako lahkoto (in pa z red-bullom v riti) smo opravili, da se ti lahko samo smeje. Nedeljsko sonce. Še en uau faktor. Triglav kuka izza obzorja, na vidiku pa cilj! Ku-ku. In ob 9:30 prijurišamo do prizorišča. Še zadnje preoblačenje, nato pa v vrsto po... ... bronasto značko planinskega pohoda "Po poti Cankarjevega bataljona" s Pasje ravni v Dražgoše. Fanta sta sicer ostala praznih rok, a srebrno lahko dobita že na naslednjem pohodu. Za konec pa še pasulj, kruh in čaj. Res odlična postrežba. Konec? Pa kaj še. Organizatorji so se tako lepo potrudili, da so označili posamezne vrečke za smeti, rezultat je pa popolno nasprotje želenega učinka. Ljudje so nepismeno metali vse sorte smeti v vrečko namenjeno SAMO praznim posodam. Je žlica posoda? Je papirnat robček posoda? Višek ignorance je bila gospa, ki je odložila posodo na vrh kupa dvema dodatnima vrečkama navkljub in se potem čudila, ko se je kup podrl. "Pa saj vsi tako delajo," je najpogostejši izgovor. A če bi vsi skakali z mostu, bi jim sledili? Resda je ločevanje odpadkov razmeroma nov pojav in je navada, da se meče vse v eno posodo še kako utrjena v naši podzavesti, a če imaš vizualen namig, da se posode meče posebej, to še nekako gre. Problem se pojavi pri tistih, ki vztrajajo pri svojih navadah in so napisu navkljub opravili "po domače". In tako so še ostali sledili neredu, "ker je pač nekdo pred mano to storil, torej mora že biti prav." In tako so pomagači imeli dvojno delo. Gospodično sem vprašala zakaj se posode ločuje od ostalih odpadkov. Ker jih pomijejo in zopet uporabijo. Evo, preprosto vprašanje je razblinilo vsakršno ignoranco. Pa spet bi nekdo rekel: "Pa saj so zato tam, da pospravljajo, kajne? " Že res, ampak zakaj bi imeli dvojno delo, če bi lahko ljudje že od začetka upoštevali napise? Brez vsakršnega dodatnega napora s strani pohodnikov bi se delo teh ljudi, ki so vam pripravili in ponudili obrok, bistveno zmanjšalo. Nisem mogla mirno sedeti križem rok, medtem ko se je kup nesnage večal in večal. Mogoče sem bila še malo zadeta od energijske pijače (kofein>alko), ki mi je dala vzpodbudo, da sem vstala in pričela razvrščati posode od ostalih odpadkov. Kaj morem, sem pač kompulzivna smetarka :D Nekateri bi to videli kot potuho tistim, ki ne znajo ali se nočejo ubadati z odpadki, a pogled na kup smeti jih ne bo spremenil. Treba je dati zgled, pokazati, da druga možnost obstaja. Pravzaprav je bil prav negativen zgled tistih prvih nekaj ljudi, ki so vrgli vse v vrečko za posode, kriv za to, da je vse več ljudi počelo isto. Ko so videli, da tudi jaz razvrščam posode, se je bistveno več ljudi name obrnilo z vprašanjem, kam naj odložijo odpadke. Šele ko je nekdo "enak njim" nekaj počel, je to dejanje postalo smiselno, dokler pa so "služabniki" to počeli, je bilo pač samoumevno, "saj so zato tam." Kaj ko bi nehali deliti ljudi na manj vredne in privilegirane? Po tejle avanturici so mi vljudno ponudili uporabo lijaka, da sem si umila roke. Vem, da mi ni bilo treba tega početi, ampak sem hotela. No, tačas je sonce prišlo do Smeškota, ki je malce zakinkal. Ko so se partizanske pesmi že ene petič ponovile, smo raje zbežali še preden so se govorance začele, ker nam to pač ni bistvo pohoda. Po pravici povedano se mi celotna dihotomija na #FF0000 in #FFFFFF zdi kot kreganje med šahisti in golfisti. Dva krožka, ki kao ne moreta sobivati. Še en primer starih navad, ki ne delujejo več v današnjem svetu. Organizirano je bilo več pohodov iz različnih smeri in prizorišče se je počasi polnilo.
Čakal nas je še sprehod do kombija ... skozi množico ljudi in avtobusov... Meglice so že vse zbežale iz dolin. Umm, je to dejansko število avtobusov? Gasilska naše male skupinice s Triglavom v ozadju. Priznam, imam problem. Sem kompulzivna pobiralka smeti. Kar nekaj pločevink in plastenk smo pobrali ob poti iz Dražgoš do Lajš. Evo ga, kombi, ki nas bo naslednji teden odpeljal na smučanje. Luštna cerkvica nad ovinkom. Ti copati so pa pravi blagoslov po desetih urah hoje v trdih gojzarjih. Bolj za hec kot zares, saj nas zaradi letošnjega umirjenega tempa noge niso preveč bolele. Ampak pozor! Običajno je pohod v Dražgoše izredno zahtevna preizkušnja za fizično utrjene osebe, zato se ga ne sme jemati prelahko. Srečo smo imeli s temperaturami in pomanjkanjem snega ter ledu, tempo so pa izredno upočasnili. Ampak še vedno je nekaj posebnega se udeležiti množičnega pohoda, ponoči in pod luno na jasnem nebu. Še pridemo! Še panorama s Pasje ravni. Hvala, Smeško, za družbo in prevoz, hvala obema za moralno podporo pri smetarskih zadevah, hvala pa tudi organizatorjem, da po poti nismo bili žejni.