Slavnik in Mrežce, 30.-31.12.2013

Podvig za podvigom. S tem ne misliva na neke hude višine, zahtevnost vzpona itn., ampak je bil največji podvig te dni lovljenje sonca. Sedaj je komot biti brihten, kje bi morala biti, vendar pa nama je uspelo vsaj 50 %. Slavnik da, Mrežce ne. Za konec leta je bila vsaka turca nekaj posebnega. Slavnik zaradi dejstva, da se res vse naredi z razlogom, Mrežce pa uživanje v puhcu s tremi mladci, ki sem se jim priključil, da se v megli ne izgubim. Pa gremo...
Slavnik (1028 m) iz Hrpelj (500 m). Hja, na označbi sem ugotovil, da sem nekje izgubil sončna očala. Hm, kaj sedaj? Naprej ali nazaj. Odločitev je bila, da vseeno obrneva in greva pogledat, kje sem jih izgubil. Šele sedaj vidiva, da sva na račun iskanja očal naredila dodatnih 10 km. Ker sva nazaj s Slavnika šla po isti poti, bi marsikdo rekel, da zakaj sta že šla nazaj po očala, če sta se vračala po isti poti? Počakaj na slike v nadaljevanju.... Tu sva pa že enkrat s Cliom parkirala. Vasica Hrpelje. Kako pridemo do sem? Z glavne ceste v smeri pokopališča, nato pa malce bluziš. Ura 11. Ok, drugi odcep desno. Ne prvi! Lepa cestica, ki sva jo že matrala nekaj let nazaj. Bojana se spomni, jaz pa prav nič. Pogled na okolico razkriva, da se nisva ravno slabo odločila. Sončka sicer ni, kakšne hude oblačnosti pa tudi ne. Ob poti... Uf, ta Slavnik je pa daleč! Kar nekaj časa sva hodila, da sva ga ugledala. Pl. Jegno. Deluje zelo neurejeno. Če to sploh je planina ja?! Ja, do tu sva hodila vsaj 1,5 h. Ob poti...le kaj bi to bilo? Ob enih oz. na 3/4 poti do vrha Slavnika ugotovim, da nimam sončnih očal. In sva šla nazaj. Nisem si pa predstavljal, da bova rabila dobro uro do njih. O lej jih! Ura pa 14:00. Ja, saj imava čelko. Greva na Slavnik. Kasneje sem preveril, ali se jih res nič ne sliši, ko padejo na tla. Prav nič! Ob ponovnem snidenju s pl. Jegno srečava pastirja in kraškega ovčarja. Tudi midva bi se peljala.
Vendar je vztrajnost najina vrlina in Slavnik ni več daleč. Še nekaj minut in bova na vrhu. Burja neusmiljeno brije, sonce pa, tisto malo kar ga je, tudi. Bolj kot panorama je glas burje tisti, ki pove njeno jakost. Prijetno zavetje pri koči. In kaj bo, ko teh ne bo več? Koper. Ladje čakajo na vplutje v pristanišče. So pripeljale šaro s Kitajske? Še pogled na Trst in Grmado. U, 2 Grmadi v tednu dni :) Sonček greje osoljeno vodo. Pogled v smeri Jegna in kam vse morava še priti. Prav zanimive so te table. Na začetku spusta vsakih 5 minut pridobiš 15 minut. Vendar vse te "prihranke" fašeš v nadaljevanju. 30.12.2013 nekje ob poti Slavnik-Hrpelje. A bi malce nabrala za domač brinavc? Polno vrečo vejic. Šele doma izveva, da je to treba nekaj kuhati in zato iz tega ne bo nič. Razen zimzelen okrasek za praznike.
Ob povratku pri pl. Jegno slišiva rahlo blejanje. In ob poti sredi trave komaj zagledava tole mičkeno živalco. Nisva vedela, ali so se je hoteli znebiti ali je le pogrešana. Bojana odide do stavb, kjer najde pastirja. Ta ji pove, da jo je danes že iskal, vendar brez uspeha. Ni bila ravno zaupljive narave, zato ni šla z nama v smeri stavb. Prav prisrčna je tale živalica. Res bi bila škoda, da bi jo ponoči doletelo kaj hudega. Pastir nama razloži, da je stara 2 dni in se je tudi že ravsala. Posledice pa čuti v svoji zadnji desni nogi. Ko smo se poslovili, sva se z Bojano pričela spraševati, če res ni bilo vse nekako "splanirano". Če ne bi izgubil sončnih očal in se ne bi ponje takoj vrnila, tele ovčke midva ne bi našla. Verjetno je ne bi nihče več! Do Hrpelj sva morala uporabiti še čelko, vendar saj zato jo pa imava v vsakem nahrbtniku. Ob 18h, ko je bila že popolna tema, so LEDice zopet prišle prav. Kot bi zapel Mlakar:"Drugi dan...". Pokljuka na 1200 m, ura 8:20, smer Blejska koča in Mrežce. Ja, ta del do pl. Javornik je res malce zoprn. Vendar nikoli ne veva kakšna je cesta na drugo stran. Ajajajajajaj..... Vidljivost bo pravšnja. Snega na tem delu Pokljuke dovolj za pravo zimsko pravljico. Hja, povsem b.p. cesta. Do Blejske koče vodi lepa stezica, ki kaže dobro utrjenost; gužva bo! Snega v izobilju. Blejska koča na Lipanci (1630 m).
Bojana se je raje odšla gret v kočo, jaz pa sem nadaljeval v skoraj nično vidljivost. Temu se reče zima in puhec. Invertirana slika se bolje vidi. Na vrhu Mrežc (1965 m) ob 10:45 predvidena gužva. Vsaj nisem imel težav najti partnerje za spust. Malce preveč nevarno je bilo, da bi se v tej megli izgubil. Tako sem pobaral tri mlade fante (en smučar in dva bordarja), če se jim lahko pridružim. Nič niso imeli proti. Peljali so me po terenih, ki jih sam verjetno prej ne bi nikoli izbral, sedaj pa povsem brez težav. Nakloni so bili hudi, vendar sneg mehak in prav nič plazovit. Za vsemi se je dobro kadilo. In ti fantje se res vržejo dobesedno na glavo. Sam sem jim povsem brez težav sledil, edino kakšno minutko bi rabil, da bi si zbrisal povsem zarošena očala. Pri koči se dobiva z Bojano in jo mahneva v dolino. Še prej pa še enkrat zahvala fantom za vodenje, kajti sam pa res ni pametno voziti po terenu, ki ga ne poznaš in ga sploh ne vidiš. Po gozdu do pl. Javornik je bilo prav zabavno. S to sliko zaključujeva še eno leto, in to 2013. Kaj naj rečeva?! Naučila sva se obračati, malce omilila ture, predvsem pa sva imela vseeno več lepega vremena kot v preteklosti. Vsaj tako se nama zdi. Do naslednjič pa lep pozdrav! Bojana in Jure