Grmada, Tošč, Aignerhöhe, 27.-28.12.2013

Priznati morava, da so ti prazniki izredno natrpani. Najprej je treba jesti in piti, vreme je bilo kot nalašč za netelovadbo in posledično se to pozna pri samem razpoloženju. Človek se počuti tako poln. Tako sva si vzela tudi nekaj časa za rekreacijo. Vendar je bilo vmes potrebno še fleksanje odvečnega železja pri vratih v klet, kjer se je Bojana odlično spopadla z brusilko, jaz pa sem montiral omarico sosedi v kopalnici. Žal sva prava hloda glede dokumentiranja teh stvari in nimava prav nobene slike. No, vrnimo se k rekreaciji. Petek po fleksanju sva skočila v avto in se odpeljala do Polhovega Gradca oz. malce naprej ter napadla v hitrem tempu Grmado in Tošč. Ekspresna triurna tura ni bila v sončnem vremenu, vendar pa so prodirajoči žarki občasno zlovešče obarvali nebo. Ekspresna pa je bila tudi zato, ker sva se ob 18h na Vrhniki dobila na praznični večeri skupaj s klapo s Pašmana - Izi, Bojana, Dejan, Regina, Sandi, ... Ker pa je bil plan, da v soboto greva nekam premaknit svoje zakrnele smučarske noge, sva bila doma že ob 1h. Budnica je bila sicer že ob 6:15, vendar povsem brez plana. Viševnik je bil še najbližje uresničitvi, vendar pa sva imela tudi ponudbo od Mihe, ki je še z dvema prijateljema šel v Avstrijo. Tako sva na avtocesti sklenila, da ga pokličeva in se jim pridruživa ter tako preizkusiva malce tudi Avstrijo. Pa smo šli...
Pogled z vrha Grmade ne obeta sončka. Žalosten pogled na kopna Porezen levo in Blegoš desno. Ratitovec zgleda malce bolje. Prav nikjer ni sončka. Kmalu po prihodu na vrh so se začele valiti meglice in odločitev je padla, da greva dol in še na Tošč. Na poti na Tošč jih ugledava in prav nič nisva presenečena. Po trobenticah sodeč so še pozni... Na vrhu Tošča praznično vzdušje. Ob spustu s Tošča se nebo obarva v zlovešče barve. Vendar ni trajalo dolgo, ko je sonček odšel na drugo stran. Najini silhueti v zahajajočih sončnih žarkih. Sobota...Avstrija...za predorom Karavanke, nato pa z avtoceste po 1. Tauern tunelu na izvozu St. Michael, nato pa po Landstrasse ob Tauern avtocesti do 2. tunela, kjer parkiramo. Kar nekaj avtomobilov z raznimi tablicami. Seveda največ avstrijskih, vendar pa smo videli tudi muenchenske in seveda naše. Cilj pa Aignerhöhe na 2104 m. Vreme v času štarta na cca. 1350 m ne kaže na lovljenje vitamina D. Ura 9:30. Tu stopimo na smučke, ob povratku pa smo šli kar do avtov. Pogled na Tauern avtocesto preden le-ta skoči v tunel. Pot nas vodi po cesti. Noge zaradi začetka malce trde, vendar se bomo že ogreli.
Boris, Polona in Miha. Sicer ne vem, kaj tukaj Miha gestikulira Polonci....je pa tu Boris delil banane. Hm, ta pogled me spominja na dame v črnem z dolgimi nohti. Pogled na sosednje pobočje, ki je po besedah Borisa tudi lepo smučljivo. Vreme res ne izgleda lepo, vendar pa je snežna podlaga čutiti puhasta. Do vrha imamo še dobrih 400 m. Špura po luštnem terenu je potegnjena, sosednje smučine pa res kažejo na uživancijo. Vedno višje gremo, slabša je vidljivost. Vendar optimizem ne odjenja. Vrh na 2104 m ob 12 h je viden, ostalo pa je nam zakrito. Morda je pa treba biti optimist. Malce sem se moral posušiti :) Škoda ker nobena od dam ni z nami delila "sušenja". 100 m višje bi bili rešeni. Malce priprav, malica in čakanje, da se nam morda odpre. Kljub nevidnosti okolice so vidni naši nasmehi! Miha, Bojana, Polona in Boris. Spust v nič... Spodaj se vidljivost izboljša, teren pa postane prava uživancija.
Pravi puhec... Sosedi so bili deležni nekaj sonca, mi pa zaradi tega skoraj odlično vidljivost. Miha s svojimi sestavljivimi "vrati" v elementu. Prečili smo kar nekaj takih grapic in pri nekaterih je bilo potrebno kar paziti. Še zadnji "problemček" preden se vrnemo na "banana" ovinek. Polona pazljivo, vendar povsem varno! Bojana kot zadnja v konjenici tudi ta del previdno! "Kaj težite?! Jaz grem ..." "...proti soncu!" Sonce je špuro na cesti deloma omehčalo, zato je bilo cukanja na pretek. Razvili smo neverjetno hitrost :) Sosednji kuclji so se znebili smetance in prav prijetno je bilo užiti nekaj sončnih žarkov. Naš kucelj v ozadju počasi izgublja smetanov šal, vendar bi morali počakati še vsaj kakšno uro. Vendar pa ni bilo ravno prijetno čakati na vrhu v tisti vlagi in vetru. Kot rečeno, smo se na koncu smučarji pripeljali do avtomobilov. Miha pa s svojim split-boardom ni mogel. Turo smo celi in zadovoljni končali ob 13:40, nato pa 90 km do Aljaža in pira.