Klek, Hruški vrh in Dovška Baba, 7.12.2013

Celotedensko sonce, ki ga zaradi službe in prebivanja v bližini Ljubljane žal ne vidiva, naju je prepričalo, da se greva malo posončit. Sicer je nemalo terenov, ki so izredno mamljivi, vendar v senci, pa še fajn je, da greš nekam, kjer še nikoli nisi bil. Tako sem imel kar težko nalogo najti teren, ki bi odgovarjal vsem kriterijem. Najlepša hvala za zapis iz prejšnjega tedna na turni-gora, kjer je velika druščina napadala okolico Kleka in Hruškega vrha. Ker je mraz pritiskal skozi celoten teden, ni bilo za pričakovati velikih sprememb v količini snega, zato sva "nadelala" plan in ga tudi uresničila. Pa sva šla...
Izhodišče so Jesenice, kjer na označenem semaforiziranem križišču zavijemo v smer Planine pod Golico. Cesti sledimo kakšna dva kilometra, kjer pa nadaljujemo v smeri Plavškega Rovta. Že v petek ob gledanju zemljevida mi je bilo to ime znano... ob povratku (navzgor sva bila osredotočena na pot) sva ob cesti med Plavškim Rovtom in kmetijo Zakamnik ugledala spomenik vrhunskemu športniku Juretu Robiču, ki je leta 2010, ob kolesarskem spustu po tej makadamski cesti, izgubil življenje. Iz zaselka Plavški Rovt nadaljujemo po tej makadamski cesti do kmetije Zakamnik, kjer zavijemo ostro levo v smeri označbe Dovje 9 km. Po tej cesti sva se peljala prav do kraja, kjer je tudi gozdna cesta v smeri Hruške planine. No, saj naprej je pa tako ali tako zmrznjena snežna odeja na cesti, ki je za najin Berli malce prevelik zalogaj. Parkirava in se zrihtava ter ob 8:40 štartava v smer Hruške planine. Omenil sem, da je bil cilj dorečen v petek. Ma kje pa... Dovška Baba takrat niti približno ni bila v planu. Za približno 6 ur na terenu je teh dobrih 900 m višincev ravno prav za začetek sezone. Izhodišče. Cesta je bila prav prijetno trda. Ob povratku ponekod v kolesninahi ni bilo več snega in sva prijetno poslušala, kako plastika pod motorjem drsa po privzdignjenem sredinskem delu ceste. 8:40; Bojana vpisuje čas v svoj non-android telefon :) Začetna gaz je lepo vidna. Navzgor ni težav, navzdol pa sva morala tu smuči sneti. Vendar le ta ovinek, nato pa ni težav. Široka gozdna cesta v smeri Hruške planine. Odpirajo se nama prekrasni razgledi na naše Julijce. Najprej zagledava sedlo Rožca in zavit Klek. Pozumiran Klek. Uf, snega na grebenu pa ni videti ravno veliko. Pogled v smeri Golice, Krvavke in Struške. Ugledava tudi Hruški vrh. Hruški vrh kaže lepe smučarske terene, vendar pa so na južni strani, zati sva imela malce pomislekov, kjer bova šla navzdol. Hruška planina. Hm...Hruška planina povsod, tu pa Hruščanska planina. Tudi prav...
Nadaljujeva v smeri Rožce. V dolini se pase megla, midva pa kar fajn švicava tu na prijetnem jutranjem sončku. Na oko široka cesta se za tem ovinkom stisne v ozko potko, ki je za turaše zaradi "luknjičarjev" izredno težavna. Vendar težak in ozek del ne traja prav dolgo in odpre se nama pobočje pod sedlom Rožca. Pred vstopom v to področje sva namestila srenače in smuči privezala nase s paščki, kajti teren je bil tu kot beton. V ozadju pa zimska idila! Od Debele Peči, Draških vrhov, Triglava, Luknje, ... Zimska idila. Ob 10:10 prispeva do Rožce, kjer narediva klasično sliko in dorečeva plan. Celo do Razorja in malce višje Mangarta se je videlo. Od bliže situacija do Kleka sploh ni tako slaba. Vendar pa je veter iz severa izredno močan, zato sva se držala raje malce za grebenom. Še preden dobro stopiva v smer jih ugledva, kako brez skrbi, brez napora tečejo, prečijo tako gor kot dol. Polno jih je bilo, ki pa niso dolgo zdržali na tej poziciji. Ko bi lahko mi tako hitro in varno poskakovali po teh klancih. Malce pod vrhom Kleka se nama desno odpro smučarske planjave v smeri Jeseniške planine, vendar to bo morda za kdaj drugič. Sva pa z Bojano ugotovila, da smo tu tako ali tako že nekaj let nazaj hodili z Bojaninimi starši, ko smo malce podaljšali pohod na Golico; v ozadju. Priznati moram, da nimam pojma, kaj so ti pobeljeni vršaci v daljavi. Poznamo pa ta del, skupaj z Dravo. Z vrha Kleka pogled nazaj. Hruški vrh se lepo podaljša do Dovške Babe. Bi morda skočila še do nje?
Ali bi naredila eno furco do planine Rožca na avstrijski strani, kjer so tereni videti fenomenalni?! Kot bi rekel Boško: "Pačas!". In sva ga upoštevala ter plan prepustila dogodkom na poti. Razpasivanje pod Klekom v zavetrju malce čez 11h. Še enkrat pogled v smer smučarije, če bi prišla iz Planine pod Golico čez Jeseniško planino. Žal pa sva morala ta super smučarski del hitro zapusititi, kajti vseeno pa je bil Hruški vrh v planu. Tu je bil teren kot beton, vendar nič leden in je bilo tistih nekaj zavojev prav uživaških. Hja, nastopila je tudi disciplina superslalom z zelo počasnimi zavoji. Za spust sva potrebovala cca. 15 minut. Na sedlu zopet oblečeva pse in nadaljujeva v smer Hruškega vrha. Pogovor je nanesel tudi na smer spusta in v oči nama je padla na sliki lepo vidna "grapca" malce levo od gostih smrek. Nato pa okoli in do Hruščenske planine. Hja, plani pa taki.... Kdo je to? Malce pod vrhom Hruškega vrha se ozrem nazaj na Klek. Na vrhu Hruškega vrha ob 12:30 nisva bila sama, ampak nama je družbo delala družbica treh, ki so v luknjičarski tehniki prispeli z Dovške Babe. Hruški vrh potegnjen do Dovške Babe. Ura je bila pravšnja, da ne zaključiva uživanja na sončku, ampak jo ureževa še kam. Proti Planini Rožca na avstrijski strani ali Dovški Babi? Pa kaj, dajva to Avstrijo pustit za drugič, greva na sonček v smeri Dovške Babe. Po grebenu ali malce nižje po naši in avstrijski strani v smer Dovške Babe. Slika kaže greben do Hruškovega vrha. Edina težava je bil ta del, kjer sem prišel previsoko in sem moral štanfati na nižji nivo. Bojana je te informacije imela in je prišla pravilno. Pester je bil tu tudi povratek, kajti beton in strmina sta bila kar pravšnja, vendar pa je sonček vseeno malce odtalil zgornjo plast in so robniki super rezali. Dovška Baba, ki je bila tudi ta dan dobro obiskana. Tudi prav... Z vrha Dovške Babe ob 13:45 pogled nazaj na prehojeno pot. Bojani manjka še nekaj metrov. Plan je bil, da morava vsaj ob 15 h obrniti, vendar sva s povratkom z Babe pričela prej. Še posebej, ker so se nad Julijci začeli nabirati oblaki in zakrivati sonce. Da imam tudi sam kakšen dokaz, da sem kje bil, me je Bojana ob pričetku povratka enkrat šklocnla.
Bojaninih nekaj zavojev z Dovške Babe. Najhujšega dela prečenja nimava dokumentiranega, saj je bilo kaj drugega bolj pomembno. Tu je ta del že za nama. Težko verjamete, da sva na tem mestu še slišala pesem z vrha Dovške Babe. Na vrhu so namreč praznovali rojstni dan in tudi zapeli Vse najboljše... Žal je bilo ob povratku do Hruškega vrha potrebno tudi pešačiti s smučkami v rokah. To pa je napor... Na Hruški vrh prispeva ob 14:30 in to bi bil pa kar pravi čas za povratek. Kje greva dol? O lej Hruščensko planino. J: "Greva kar tu?" B: "Pa ja!" Teren v zgornjem delu super trd. Omogočal super zavoje, le najine noge so bil že kar utrujene, zato sva bila zelo previdna. Bojanin stil. V spodnjem delu pa se je deloma skorja predirala in je bilo smučanje težko. Sončka ni več, energije v nogah pa tudi ne kaj preveč. Sledil je še spust od Hruščevske planine do avta, kamor sva prispela ob 15:20. Kam pa sedaj? Ja na pir do Aljaža!