Pl. Razor in do 1/2 poti do sedla Globoko

Polno opremljena sva v Cerkno prišla že v četrtek, saj sem imel v petek opravek na Eti. Pod polno opremljena mislim, da sva imela s seboj povsem vse razen "tamalih" derezic. Plan je seveda bil napad na kakšen vrh. Turno, peš ali pa kombinacija. Ker je bila sobota oblačna, sva se odločila za nedeljo. Napovedana je bila sončna, vendar s severnim oz. severo-zahodnikom. Ker sva predvidevala, da bo na primorski strani bolje, sva si rekla: "Greva do Pl. Razor in nato bova videla." S smučkami, derezami, cepinom. Tam je vse v objemu gora in ja ne bo preveč pihalo. Kakšna zmota! Realna situacija je bila taka, da je bil veter neizprosen, celo nevaren za izgubo ravnotežja. Odločila sva se, da greva v smeri sedla Globoko nad Pl. Razor, kjer je izredno lepo izgledala ena malce širša grapica. Pa sva šla...
Kdo pravi, da Berlingo ni terenc? Dlje od pl. Kuk sva prišla. Vendar pa zimske gume le en toliko držijo in dlje ni šlo. Sva pa kar tu namestila smučke in jo ubrala v smeri Pl. Razor. Veter je bil že ob 8:40 kar močan. Pogled na vršace razkriva, da je sneg spihan. Le kaj bova imela? V smeri pl. Razor je snega vedno več. Migovec. Pl. Kal sameva. Po cesti je kar dovolj snega, čeprav to porivanje po ravnem ni ravno motivacijsko. Prispeva do lovske koče in skozi gozd nadaljujeva do planinske koče na Pl. Razor. Do planinske koče sva rabila cca. 50 min in bila sva prva. Po krajšem fruštku sva sklenila, da greva direkt navzgor in nato vidiva ali morda zavijeva v smer Vrha nad Škrbino. Vogel v ozadju bo ostal neosvojen, kajti snega do krnice je premalo. Direkt, sva rekla. Izgleda super, vendar veter... ...sneg nosi kot za šalo. Do kje bova sploh prišla? Tudi v smeri Vrha nad Škrbino ni videti slabo, vendar pa je verjetno tam še bolj vetrovno. Slika pove več kot tisoč besed. Veter..... Žabiški Kuk skrajno desno je skoraj povsem spihan.
Izgleda idilično. Vendar pa podlaga menja svojo strukturo iz metra v meter. Od betona do napihanca (klože) in do predirajoče skorje. Hja, kakšne kvalitete smučanja zihr ne bo! Grapa v smeri Globokega (tudi bivak je tam) je v obliki črke Y. Odločila sva se za levo varianto, vendar sva jo hotela le presmučati, do vrha pa po malce dvignjenem grebenu. Uf, napaka. Tu je veter šele zajel sapo. Kdo najde Bojano, ki se skriva, da jo ne prekucne? Bojani so se na grebenu sneli psi in je smučke dala raje na rukzak, jaz pa sem nadaljeval. Nisem bil dolgo na grebenčku (v ozadju), ampak sem šel raje nazaj v grapico, saj je bilo tam bolje. Tam sem se tudi odločil, da je dovolj te neumnosti in sem pričel snemati pse ter se pripravljati na spust. Bojana pride kasneje, dohiti pa naju tudi turaš, ki je smučke vlekel. Ta se je odločil, da nadaljuje naprej. Upava, da je prišel cel gor in dol, saj si težko predstavljava kakšen je bil veter višje. Tako sva po približno uri in 30 minut vzpona pričela s spustom. Spust je bil pa sploh zabaven. S takim vetrom v hrbet je spust prava pustolovščina, k zabavi pa je dodala spreminjajoča podlaga. Bojana je v izredno težkih razmerah skoraj v vsakem zavoju padla. Tudi sam sem imel bližnje srečanje s snegom, ki pa ni bilo tako nedolžno, kot pa Bojanini padci. S čelado sem udaril ob trd sneg in še zvečer me malce boli glava. Čelada, hvala! Ta del lahko rečem, da je bil edini "pameten". Štirje lepi zavoji, drugače pa ena živa muka. Bojanin rekord dneva so bili trije zaporedni zavoji brez padca na koncu. V ozadju vidimo tudi še druge turaše, ki se dvigajo v najini smeri. Drugače pa je ta grapca videti prav zabavna. No, midva sva prišla do označbe levo, kajti desna grapa je bila videti dokaj napihana, celo malce čudno poravnana. Pri hlevih je še vedno toliko pihalo, da ni bilo potrebno uporabljati palic. Idila, ki pa ni bila taka! Tule popijeva še malce čaja in Isostarja. Po cca. 10 minutah se odločiva za povratek do avta po cesti. Vendar, ker je potrebno gledati eden na drugega, sem šel malce preveriti ostale vzpenjajoče turaše. In zagledam tole! Plaz v smeri najinega smučanja. Očitno se je utrgal na polovici tiste sumljive ravne grapice. Midva sva sicer štartala pri označbi, vendar je bilo smučanje tudi v smeri sedanjega plazu. Kar lep čas sva opazovala ali je morda videti kakšno paniko, ki bi nakazovala zasutje kakšnega turaša, vendar sva ugotovila, da so se vsi lepo umaknili skrajno levo in nadaljevali z vzponom. No, eden pa je že smučal s točke najinega štarta. Po cesti je bil pa tudi projekt. Ko sva nekaj ur prej tu šla v nasprotno smer, ni izgledalo tako navzgor. Prelepo! Malce je škrtalo. Pogled v smeri piramide in Vrha nad Peski, ki sva ga z Bojano letos v prelepem dnevu tudi osvojila.
Turco sva končala ob 13h, vesela, da sva cela. Nad smučarijo pa nisva bila ravno navdušena. Pa saj je sezona še dolga. Rodica desno. Porezen je tudi videti kar lepo zalit. Soča ob povratku. Toplina na veji in hlad vode v ozadju. V dolini pa pravo martinčkanje pri 8 st. C, vendar je veter tudi tu mešal štrene. Bo pa drugič bolje!