Porezen, 17.11.2013

Zanimiv vikend! Začeli smo ga s krvodajalskim poskusom v petek, vendar je v Sloveniji že celo leto očitno dovolj krvi. Hm...prav zanimivo. Do sedaj tega ni bilo! Po tem poskusu smo se Bojana, Matevž, Boško, Pipi (Andrej) in jaz (Markec je prišel kasneje) zapeljali do Julči, da si povrnemo izgubljeno moč. Pipi je imel razlog, vsi ostali pa smo si z refoškom krepili samozavest, da bo naslednjič bolje :) Ta krepost je trajala in trajala, zato smo kar dobro zaklukali. Z Bojano sva prišla domov šele ob 1:00 v soboto, ker sva se pri avtu odločila, da greva še na eno kratko "paseđato" po Ljubljani. Prav zanimivo je bilo, saj sva imela izredno produktivno rundo brainstorminga za nekaj zabavnega, kar je trenutno v pripravi.... Sobota pa je bila tradicionalno rezervirana za praznovanje najinih rojstnih dnevov v krogu družine. Ja, popoldne je res hitro minilo: Tinino potopisno predavanje o dopustu na Norveškem nas je resnično prevzelo. Pokrajina, razgledi, barve, umirjenost, skalce, fjordi, ... Dobra kapljica je še pripomogla k dobremu vzdušju, da o dobrotah na mizi ne govorimo. In ravno te drobrote so izredno dobra motivacija, da se prisiliš in se v nedeljo zjutraj butneš pokonci ter greš... ja na kakšen kucl. Ker nisva bila ravno kaj posebej navdahnjena, je domači Porezen kar logična destinacija. Pa še peš letos nisva bila. Pa sva šla...
Porezen (1632 m) v jutranjem sončku. Slikano izpred hiše v Cerknem. Štart v centru Poč ob 7:40. Opazila sva, da je nekdo očitno imel težave z zamakanjem strehe in si je namestil sekundarno kritino :) Pot naju vodi kar zelo pokonci, zato mraz hitro popusti in se umakne švicu. Pogled iznad Poč na Gorje. Jesen je verjetno najlepši del leta za pohod na Porezen. Vsaj midva ponavadi izbereva ta termin. Smučanje in kolesarjenje pa je druga pesem. Idila ob poti. Tu bi šlo pa tudi z mopedom; to veva, ker sva kakšno leto nazaj malce višje resnično naletela na moped. Ostanki zgodovine nas opominjajo, da se je v teh klancih včasih živelo resnično življenje. Izbrala sva klasiko - strmejšo pot. Opazila sva, da je kar nekaj področij zelo na gosto pogozdeno oz. bolje rečeno posmreknjeno. Ta pogled ti resnično da motivacijo, da bi bil čim hitreje na vrhu, kajti razgledi bi bili mogočni. Nora markacija. Prav super ideja, kajti teh pa res ne moreš faliti! Porezen izgleda, kot bi bil narisan. Proti zaključku strmejše poti se nama pridruži tudi sneg. Na grebenu piha kot sneta skera! Kapa, rokavice, dolgi rokavi,... Ja, zima pa res trka na vrata. Narava ima veliko časa in se igra. In ta igra ji res uspeva! Bila sva impresionirana nad skulpturami, ki jih ustvarja veter. Zanimivo se mora vrtinčiti veter, da so špičke tako različno usmerjene.
Po uri in 50 minutah sva prispela na vrh. Vendar sva z vrha Porezna uspela narediti samo klasično sliko, tole slikco Triglavčka, filmček in skupinsko. Nato pa hitro v kočo, saj je bil veter resnično zimski. Brrr.... Panorama z vrha. Že odhajala sva, ko rečem Bojani, da nisva naredila skupinske. Tudi iz roke je povsem ok. V smeri koče so se pričele motati meglice. Je kdo zanalašč zaprl vhod v bunkerje? Dogajanje v koči resnično "ta pravo"! Padel izredno dober vic o blondinkah. Kaj dobiš, če blondinko obrneš na glavo? Sirkovo metlo! :) V koči sva bila kakšno uro, ko pa stopiva ven, pa tole.... Ja, srečo sva imela prej! Za povratek sva izbrala varianto preko Labinjskih leh, zato naju je pot najprej vodila mimo lovske koče, kjer sem obujal spomine... Tu smo Primi, Gape in jest leta...leta...leta nazaj taborili dva ali tri dni. Nepozabno! Izpred lovske koče pogled v Zapoško, kjer sva tudi že motovilila. Je ta senožet tudi pogozdena? Ponekod je snega že dovolj za furat. Lovska koča. ... Nekaj metrov naprej od lovske koče je še ena manjša kočica. Očitno ni bila pridna in so jo privezali. :) Klopca...
Vremenarji so napovedali večino jasno vreme, le kakšna dolinca bo imela meglo. Ja, ni bilo videti, da so ravno zadeli. Labinjske lehe me vedno prevzamejo s svojo lepoto. Nisva je odnesla s seboj, saj le z eno res nimava kaj. Taista še z vrha. Izhodiščna vas Poče ob 12:45, kjer sva se naložila v avto in jo ubrala novim dogodivščinam naproti.