Rodica in Vogel, 1.11.2013

Četrtkovo kolesarsko razmigavanje z Matevžem me ni odvrnilo od zastavljenega plana, da v lepem napovedanem dnevu ne bom doma, ampak grem v hribe. Bojana je z aktivnostmi za en čas zaključila, ker se striktno drži v mirovanju, da čim prej sanira poškodbo gležnja. Nekaj dni prej, na enih izmed mojih laboratorijskih vajah, je eden študent na koncu vaj imel na ekranu sliko hribov: Rodica, Vogel, Zabrški Kuk, Vrh nad Škrbino, Tolminski kuk, Migovec, Krn, Stador itn. Tako mi je dal idejo... Zakaj ne bi šel na Rodico in proti Voglu malce raziskovat turnosmučarske terene ter nato po kao kolesarski mulatjeri od pl. Razor nazaj do izhodišča v smeri Ruta? Ja res, zakaj pa ne! Pa sem šel...
Cilj je bil zastavljen od Rodice do Vogla. Torej izhodišče nad prelepo vasjo Rut nad Baško grapo in najprej na Rodico (modre pike) ter naprej v smeri Vogla. "Nato pa se bom že kaj spomnil", sem si rekel. Kakšne posebej brihtne ideje nisem imel, zato sem šel klasično kar direkt (rdeče pike) do mulatjere, ki sem ji sledil nazaj do izhodišča (zelene pike). Enakomeren vzpon nad Rodico, nato malce gor in dol, dobrih 600 m direkt spusta po eni grapi ter nato zopet gor in dol po mulatjeri do izhodišča. Iz Cerknega se odpravim nekaj minut pred 5:30. Tokrat se nisem odločil za glavno cesto v smeri Mosta na Soči, ampak za cesto preko cerkljanskih vasi (Zakriž, Jesenica, Bukovo) in spust na Grahovo v Baški grapi. Tam se zapeljem v smeri vasi Koritnica, kjer zavijem proti vasi Rut neposredno pod Rodico. No, neposredno pod Rodico je vas Grant, vendar sem se, zaradi dolge zastavljene poti, odločil za izhodišče na višji nadmorski višini. Za fotografiranje "crkajoče" Lune sem ustavil malce nad vasjo Zakriž. Iz vasi Rut lahko zavijemo v smeri vasi Grant, lahko pa nadaljujemo naravnost in kmalu zapeljemo na makadamsko cesto, ki nas pripelje na več izhodiščnih točk za osvojitev Rodice. Jaz sem si izbral izhodišče pri zapornici, nekateri pa so se zapeljali po cesti še naprej. S tem sem imel dodatnih 10 minut hoje. Štartal sem ob 6:42. Zgodnja ura, sprano in spihano nebo ter jutranje sonce pričarata nebeške razglede. Nisem povsem prepričan, vendar to bi znala biti Suha Rodica (1944 m). Izgubiti se je zelo težko. Sonce bode izza cerkljanskega očaka Porezna (1632 m). Desno odsekana planota pa je Kojca (1303 m). Kar nekaj časa hodimo po široki makadamski cesti, ki pa ni več primerna za osebna vozila [osebna pravim :) ]. Sicer je to povezava pl. Razor - Stražišče. Ja, veličastni razgledi so me spremljali. Pred seboj imamo tako kar nekaj časa kucl imenovan Peči (1727 m), katerega pa nisem obiskal. Sedaj mi je že kar malce žal, ker sploh ni daleč s poti. Pa drugič, ko pa morda narediva smer Črna Prst. Na to razpotje pridem po slabe 1/2 ure hoje. Ker sem zjutraj vedno ubogljiv, grem kar lepo po uradnih poteh. Ja kaj so pa mislili s to avtocesto? Ko se peljem po današnjih cestah, imam občutek, da jih čez 10 let ne bo več, ker je že vse na pol podrto. Tole tu je je staro kakšno leto manj od 100 let in ne kaže, da se bo v 10. letih podrlo. Žalostna je ta resničnost! Cik-cakajoča potka nas vodi v zložnem vzpenjanju v pravo smer. Spodaj bo treba... Sicer je bilo bolj svetlo, vendar sem se malce poigraval s časom osvetlitve in odprtostjo zaslonke. Meglice nad dolinami so dodale piko na i! Pogled v smeri verige do Črne Prsti. Vidna pa je tudi potka po kateri grem sam.
Ko prispem na greben, ki vodi do kucla Peči, se mi odpre ta pogled. Uf, kakšni masivi! Levo Zabrški Kuk in desno Vogel. Skrajno desno pa verjetno Tolminski Kuk in Vrh nad Škrbino. Na Zabrškem Kuku naj bi okrog 12. ali 13. ure stal. Morda se bo kdo spraševal, zakaj planiram ure. Dan je nenormalno kratek in ob 17 h je potrebno biti v varni bližini avta, saj po predvideni poti nisem še hodil. Vrh Rodice (1966 m) ob 8:23, kjer sem si privoščil zajtrk, pijačo, se vpisal v knjigo ter užival v razgledih! Bohinj se kopa v meglicah, okolica pa čista kot že dolgo ne! Ob 8:40 sem se odločil, da je čas za nadaljevanje poti, ki me vodi v tej smeri. Najprej se sprehodim nad Malo Rodico, kjer stoji mogočen možic. Tale v ospredju :) Na vrhu Rodice kaj kmalu ugledam dva, ki sem ju srečal ob mojem spustu z nje. Spominja me na morsko obalo... Planini Lom in Kuk. Tu tudi še nisva bila... V dolino je mogoče tudi presmučati...če se prav spomnim, mi je o tej destinaciji pravil sodelavec Aleš in je super. Predpogoj pa je dovolj snega. Predvidevam, da sem tu nekje na 1/2 poti do Zabrškega Kuka. Pogled mi vedno bolj pada na grapo, ki se vije s sedla med Voglom in Zabrškim Kukom. Muzej na prostem? Letos pa je pod mus potrebno na Vogel in preveriti terene proti Rodici in dolini. Ti smerokazi stojijo pod Šijo. Jaz sem do tu potreboval 1 uro in 20 minut, kljub postankom, fotografiranju (slik je veliko več kot jih kažem tule), pregledovanju zemljevida glede smučarskih variant, ... Pot z Rodice do tu ni prav nič zahtevna. Malce navzgor in malce navzdol. Paziti je potrebno le na predelih, kjer sonce ne posuši skal in je prisotno tudi blato, da se ne zgodi kakšen neljub zdrs. Pa čeprav samo na tazadnjo. Pogled na smučišče Vogel. Dejčkova destinacija. Na vrhu Šije naredim avtoportret.
Meglice tudi ob 10:13 še vedno vztrajajo in še vedno so pogledi pravljični, lahko bi rekli kar malce skrivnostni. Pogled ni na Šijo, ampak na Vrh Dlani (1852 m) s strani v smeri Vogla. Na tem vrhu sem stal 15 minut za Šijo, za sestop na vidno pot sem izbral direktno smer do nje. Edina težava tega pristopa je bila ena rotacija desnega kolena, ki mi je kar nekaj časa povzročala bolečine. Paziti je namreč potrebno na to, da se pod travo lahko velikokrat skriva kakšna manjša luknja, ki ti nehote poruši ravnotežje. Kot sem že velikokrat omenil, slikam table z namenom planiranja kakšnih bodočih tur, da si človek ne zada nenormalnih variant. S sedla Vratca nas pot najprej vodi po dobro zavarovani poti v smeri sedla med Voglom in vrhom imenovanim Vrh Krnic. Pod omenjenim sedlom stoji še en nabor smerokazov. Globoko je sedlo, kjer lahko gremo v smer Pl. Zadnji Vogel ali na Pl. Razor. Na slednjo lahko gremo tudi skozi krnico pod Voglom in ta mi deluje tudi kot smučarska varianta. Na vrhu Vogla ob 11:38. Obiskovalci smo uživali v prelepih razgledih, veter je bil ravno pravšnji, ura pa tudi, kot bi rekel Boško: "Vse po planu"! Pogled z Vogla v smer Krna, ... kaj bi vse našteval. Ja, ti hribi so zame najlepši pri nas! Niso visoki, so pa lepi! Krnica v smeri pl. Razor, v ozadju pa vidna idilična vasica Tolminske Ravne, kjer sva eno noč letos z Bojano tudi avtokirala (če bi imela bivak, bi bivakirala...). Pogled na Zabrški Kuk. Na Voglu sem se še odločal, če morda raje grem nanj in nato po grebenu naprej do mulatjere oz. nazaj ter skozi krnico do pl. Razor. Namreč ura je zelo ugodna. Eh, se bom tam odločil. Na vrhu Vogla nisem vztrajal dolgo, zato tudi nisem pojedel zaslužene klobase iz nahrbtnika, saj mi je kapo dvignil eden izmed planincev, ki je ob pisanju MMS-a preklinjal in vpil, da naj ga žena ne moti, ker mu ne gre pisanje,... In sem raje šel naprej, ker tako obnašanje v hribe pa res ne spada! Pot na Zabrški Kuk je izredno lepo uhojena. Na enem zemljevidu naj bi bila markirana, na drugem pa ne. Jaz markacij nisem opazil, kar pa še ne pomeni, da jih ni! :) Đakuzi?! :) Pogled z Zabrškega Vrha je veliko boljši kot pa pogled z Vogla, ker je Zabrški Kuk malce umaknjen z glavne verige hribov. Na vrhu Zabrškega Kuka sem se ob 12:27 usedel zraven mladega para, ki sta prispela z druge strani po grebenu, ki je bila tudi ena izmed mojih možnih variant. Izmenjali smo nekaj besed, vse v zvezi s hribi. Kje smo kaj že bili, od kje smo, kam gremo itn. Veliko bolj prijetno kot na vrhu Vogla. Tolminske Ravne gledane z vrha Zabrškega Kuka. Pl. Razor pod menoj. Še vedno imam v živo v glavi film, ko smo lani decembra s Tino in Bojano v izredno gosti megli z GPSjem iskali planino, ki je bila od nas oddaljena kakšnih 20 m. Desno Vogel z Zabrškega Kuka. Slednji ima očitno kar tri vrhove in kateri je višji se sploh nisem obremenjeval, saj meter gor ali dol.
Panorama z vrha Zabrškega Kuka. Morda je ta vrh najvišji?! No, če bi se odločil za sestop po nemarkirani poti v tej smeri, bi šel čez ta vrh, ker pa sem hotel privarčevati čas hoje po mulatjeri, sem se odločil drugače. Vrnem se na sedlo med Zabrškim Kukom in Voglom, kjer tudi lahko zavijemo v smer pl. Razor. No, tu dol grem. Poti sicer ni, grapa pa je kar lepo vidna. Sem na višini približno 1750 m, ura pa 12:47. Časa imam dovolj, saj sem si zastavil, da bi bilo fajn s hojo po mulatjeri pričeti vsaj ob 14 h. Držal sem se kar trave, ker po kamenju bi se kar odpeljal. Pot me je vodila v glavnem po grapi. Sem pa moral del poti v gozd, kjer je bila prava veselica, saj pod listjem skrite vlažne veje kar kličejo po zdrsih. Dvakrat me je pošteno odneslo. Ker sem spoznal, da bom vseeno najlažje hodil po grapi, sem na višini cca. 1300 m zopet prišel v grapo in jo kar po skalah mahal v smer mulatjere. Ta naj bi bila na višini cca. 1100 m. Spust po grapi za približno 600 m do mulatjere mi je vzel 50 minut Sedaj sem se lahko povsem sprostil, kajti grapa je bila v določenih delih zelo zahtevna in je zahtevala visoko koncentracijo. Sonček, lepa pot, mir, in to vse do avta. Pravijo, da se da tudi z biciklom. Kaj kmalu prispem do planine v Prodih na 1070 m višine, ki se jo spomnim še s ture, ko smo s Tino in Bojano s Knežkih Ravn neuspešno osvajali Vogel. Od omenjene planine pogled v dolinico, ki nam ni omogočila vzpona na Vogel. S sedanjo orientacjio in spomini je tudi ta dolinica možna pot na Vogel. Ena varianta je, da se držimo bolj desno po melišču in pridemo na sedlo, ki je na sliki ob koncu spodnje vejice. Sem pa z vrha opazil (žal nimam slike) povsem dobro vidno pot, ki vodi ob levem robu skal in mora nekje preiti na drugo stran, kajti ob vznožju skal sem jo videl tudi na drugi strani skal. Če prav pomislim, morda sploh nismo takrat narobe mislili, le našli je nismo, čeprav na nobenem izmed mojih zemljevidov ni tam zarisana. Pot od pl. v Prodih postane bolj nekolesarska. Pogled nazaj na Vogel in Zabrški Kuk. Še označena grapa mojega spustja do mulatjere. Mulatjera nas vodi malce po gozdu, malce po sončku. Izredno lepo speljana pot, ki pa očitno ni ravno obiskana. Če pozorno pogledamo, je vidna sled poti v daljavi, ko preide v skalovje. Ob poti nad dolino Kneže naletim na "klopco". Pogled nazaj na mulatjero.
Verjetno te poti ne bi bilo, če se 100 let nazaj ne bi začeli v teh koncih hudičevo kregati. Če malce pomislim, bi ta del še vedno bil sprejemljiv za s kolesom. Čeprav bi bilo na veliko delih potrebno kolo nesti, čemur pa ne moremo več reči kolesarjenje. Cel dan sem gledal, kje bom zagledal kakšno živalco, vendar sem imel to srečo šele na mulatjeri. Malce začudeno me gleda ta gams?! Spraševal sem se, če je gams prišel po požirek vode. Vendar le kako je prišel tu čez? Slikal sem ga, ko je bil malce pod smrekico. Naletim tudi na kratek tunel, ki ima pred vhodom vpisno knjigo. Po datumih v knjigi ta pot res ni obiskana. No, kako bi pa tu kolesaril? Še sebe sem težko prenesel čez mokre skale in listje! Ne hvala! Sem opustil to misel. Morda samo do pl. v Prodih in nato do Kneških Ravn ter v dolino, tu čez pa ne. Slika niti ne kaže prave strmine tako poti kot pobočja. Poleg tega pa še jeklenice niso prav dobro napete in tudi nekaj klinom se je kar vrtelo. Po vlažnem delu poti zopet preidem na malce bolj širok ter manj izpostavljen del. Že zgledajo slabo, kaj da bi bile še užitne. Sicer pa itak nimam pojma kaj so to ene gobe. "Okranclan" Porezen. Po razgledih sodeč sem že zelo blizu cilja. Vas Grant. Predvidevam, da je ta klopca tule že 100 let, ker takrat je morda še bil razgled, sedaj ga pa ni. Morda tudi zato ni interesa, da bi jo kdo usposobil. Ko sem se zjutraj pričel vzpenjati v smeri Rodice, sem misli, da je tu kakšna koliba, vendar sem šele ob povratku uvidel, da je prav lepo ohranjen legendaren fičo! Z blagoslovom pa ja lahko pride do tu. :)
Pri fiču zagledam tudi pot, po kateri sem zjutraj zavil v smer Rodice. Jesenski tepih z vidnimi fičo kolesninami. Kot je bilo napovedano, naj bi se popoldne pooblačilo. Sedaj mi je bilo že prav vseeno, saj se je ura bližala 16 h. Tudi vrhovi so dobivali kape. Ob 16:00 pridem do Berlija, ki ni sameval. Ob spustu po gozdni cesti do vasi Rut naletim še na enega fička. Očitno so v teh koncih mahnjeni nanje. V Rutu se ustavim pri cerkvi, da si malce preberem kaj imajo za nas turiste zapisano. Pričakoval sem, da bo podano kaj več informacij. Mogočna lipa pred cerkvijo v vasi Rut. O lipi... O lipi... Še zadnji pogled z vasi Rut v smeri vrhov nad vasjo, vendar so v večini že skriti. Za konec lahko omenim, da je bila prehojena pot lahka, slikovita in tudi poučna. Edino namesto spusta po grapi je morda bolje izbrati drugo pot.