..., Vrh nad Peski in ..., 19.10.2013

Delo čez teden, predvsem začetek semestra, kar kličejo po osvežitvi čez vikend. Vendar ob pogledu nazaj lahko vidimo, da jesensko vreme ni nudilo celodnevnih vikend raztezanj, zato sva jih "poštukala" s trgatvijo in nabiranjem jesenskih plodov. Vendar tudi take trenutke je potrebno sprejeti in midva sva jih rade volje. robe, vendar ravno nadihala se pa nisva. Tako se je napovedovala vsaj delno lepa sobota. Družinsko praznovanje nas je zbobnalo vse na kup in vikend smo v petek zvečer pričeli z obiskom super koncerta Vlada Kreslina in ženskega pevskega zbora Cerkljanke v OŠ Cerkno. Nisem še doživel, da bi v Cerkenem iz ust publike povsem sproščeno in izredno usklajeno prišla pesem. Pa kaj pesem, petje. Ja, Kreslin pa res zna!

Sobota je bila nadaljevanje petkovega večera. Seveda ni bilo glasbe v pravem pomenu besede, vendar naju je spremljala ubrana melodija visokogorja in rim, ki jih nudijo tamkajšnji razgledi. Ker je bila sestra Tina vabljena na delovno akcijo na pašnik Črče (naj ne bi bila planina v pravem pomenu besede) nad Javorco, smo se dogovorili, da midva z Bojano narediva en krog in ga zaključiva ravno tam. Ker nama letos vreme ni ponudilo priložnosti, da bi poleg V. Babe, Monture, Lanževice in V. in M. Šmohorja obiskala tudi Vrh nad Peski sva ga tokrat naciljala. Za namig o stanju nemarkirane poti na pl. Lašca se imava zahvaliti sestri Tini, ki je tam že hodila in nama dobro namignila, kje morava zaviti. Pa gremo....
Izrez iz zemljevida kaže vzpon do Vrha nad Peski (modre pike), ki sva ga zaradi ugodnega vremena in tudi časa, podaljšala do Krna. Povratek (zelene pike) mimo jezera v Južnici, pl. Sleme, pl. Medrja do avta. Še Google Earth pogled na prehojeno pot. Edina napaka, ki sva jo naredila je, da ob povratku s Krna nisva obšla Batognice. Ena slika bo pojasnila zakaj! Cesta od Zatolmina v smeri izvira Tolminke pri odcepu za Javorco. Približno na 450 m višine, ura pa 7:10. Bo vreme zdržalo? Napovedan je bil namreč okrepljen jugozahodnik in popoldanska pooblačitev na zahodu. Planina Polog. Levo grebeni hribov, ki naju venomer prevzamejo. Po 45 minutah hitre hoje (se je treba ogreti) prispeva do izvira Tolminke. Ja nič. Kar v smer Prehodcev bo treba. Kravic ni bilo videti, vendar sva jih pa slišala. Čim prej malce višje in na sonček. Dobro so se ulovili. Kakšna pozitivna energija seva na vse strani! Jutranje sonce reže vrhove. Ko pot v smeri Prehodcev začne zavijati v gozd desno se je potrebno uzreti pod skale levo in čez melišče ter najti nemarkirano pot na pl. Lašca. Od izvira Tolminke do tu sva rabila celih 50 minut. Pa nisva šla ravno počasi...hm, morda pa, kajti prehiteli so naju trije fantje. Pogled nazaj s poti na pl. Lašca. Ja, tule se sprehajajo tudi krave. Na meliščih je pot včasih težko vidna, vendar pogled se hitro ustavi na izraziti potki med grmičevjem in ruševjem. Krave na pl. Lašca morajo imeti očitno alpinistični izpit.
Za urejanje poti so rekviziti kar ob poti. Pogled s poti na pl. Lašca v smer Prehodcev. Saj ni tako hudo...samo kako krave gredo tukaj. In to celo navzdol?! Zajla jim ni prav nič v pomoč Bojana modruje :) Bojana je temu pogledu rekla Trailer... ...lahko bi se kar strinjal. Pl. Lašca (1288 m) ob 9:25. Sedaj razumete zakaj Trailer?! Pa to je raj! Imajo celo vpisno knjigo, ki je tokrat prišla zelo prav. Namreč na FBju me še isti dan "tag-a" Maja Kragelj, ki je bila tu isti dan, vendar malce kasneje. Krave se imajo pa res fajn. Sicer jih tu ni več, pa vendar... Zajtrk z razgledom! Pl. Dobrenjščica na drugi strani. Med zajtrkom ugledava "vojaka", ki je na planino prišel z druge strani. Tista pot naj bi bila huda, predvsem pa jo moraš poznati, da jo sploh najdeš. Ob prijetnem klepetu izveva, da tu krave od mladih nog navajajo na hribolazništvo in tako nimajo težav s potjo na in s planine. Letos so imeli tu 15 krav, vendar samo na paši. Izzveva še nekaj detajlov in zasluživa si celo šilce medice za trdnejši korak naprej. Hvala! Panorama s planine Lašca. Pot nadaljujemo nad hišicami. Poti ne moremo zgrešiti.
Dolina se kopa v megli, midva pa v švicu :) Brez besed. Tu sem Bojani rekel, da bi še z avtom šlo... Sicer je tudi ta pot nemarkirana, vendar tako izrazita, da jo ne moremo zgrešiti. In jo ugledava. Piramido! Sicer je tu 16x zoom, zato je še kar daleč. Tina naju je prosila, če lahko najdeva nemarkirano pot na Rdeči rob. Hm, skoraj sem prepričan, da bi lahko bila tale. Dokler nisem na Google Earth iz zraka videl še N poti. Le kaj je tu bilo?! Okrog melišča je nama bil najbolj dolgočasen del poti. Zato sva se vsake toliko časa obrnila in uzrla Julijce. Spomenik človeški neumnosti na prostem. Pogled na prehojen del po melišču. Hja, nekaj se pa kuha tam odzadaj. Bo vreme zdržalo? Vsaj do Peskov. Ob 11:25 prideva do piramide. Nič se ne naučimo. Pogled od piramide v smeri nadaljevanja. Bojana je vztrajala, da moram tudi jaz imeti kakšen dokaz.
Panorama okolice piramide. Veter se je tu že zelo čutil, čeprav še vedno vztrajava v lahkih oblačilih. Bojana dela senco, da se sploh kaj vidi. ... Od piramide nadaljujeva po markirani potki v smeri Krna, ko naletiva na ta dva "pacienta". Saj navzdol bi se tudi midva peljala, samo kdo bi bicikl do tu gor prinesel?! Viden obrambni rov iz 1. sv. vojne, nad njim markirana potka, viden pa tudi Vrh nad Peski. Pogled nazaj v dolino kjer je jezerce. Jezerce v Lužnici. Malce pod vrhom Peskov naletiva tudi na majhno zaplato snega, ki pa je bila že povsem omehčana. Vrh! In tudi tu so morali nekaj zidat... Škoda, ker je okoli kamenje oz. skalovje. Drugače bi lahko trdila, da sva bila na Triglavu. Ob 12:00 (Bojana še vedno ne more verjeti, da točno napovem kdaj bova na vrhu) na vrhu Peskov. Tu sva si privoščila klobaso iz rukzaka, kos kruha in mrzlo vodo. Bo počasi potrebno čaj nositi s seboj. Panorama z Vrha nad Peski. V smeri Krna in Batognice se odvija prava vojna meglic. Veter je bil tako močan, da sva se morala dodobra obleči. Ja, tudi rokavice je bilo potrebno najti. Batognica in Krn. Ko bi le vedel, kakšna je bila Batognica pred "zglihanjem". Z Vrha nad Peski zoom do konca in skok v jezero :) Krn je bil dobro obiskan.
Igra narave. Voda kaplja! Sedlo Prag, ura pa 12:55. Hm, Tina je rekla, da naj ne hitiva ravno preveč...no, skočiva še na Krn. Vrh nad Peski z Batognice. Veter izredno močan, vendar pa meglic veliko manj. Je Vrh nad Peski narejen samo za dva?! Žalostinka na Batognici. Moglo je dobro usekati. Tokrat naju sreča z vremenom ni zapustila. Pustimo veter, pač nekaj pa le mora biti... Vrh Krna ob 13:40. Vrh nad Peski levo in Batognica ze tem gospodom Panorama z vrha Krna. Še malo pa bomo spet tu kaj furali. Oblačilo nakazuje, da je bil veter izredno močan. Meglice kot puhec skačejo čez vrhove. Zaradi močnega vetra se na vrhu Krna nisva zadržala dolgo in sva jo ucvrla nazaj. Zopet čez Batognico in nama je bilo nato še žal. Na sliki lepo vidne stopnice na Batognico.
Molilnica. Ko sva slabo uro nazaj tu šla v nasprotni smeri, tega sploh nisva opazila. Morda zaradi vetra?! Če pa bi prej vedela, da bova ob povratku videla tudi tole.... ....se pa ne bi vračala po tej poti. In kakšno minuto prej rečem/vprašam Bojano, da kaj misli...po koliko ljudeh sedaj hodiva? Ja, ta Batognica je ena sama grobnica. Najin cilj Vrh nad Peski ob najinem povratku sameva. Z Batognice se nama odpre pogled v smer, ki naju še čaka. Ob 14:25 prispeva nazaj na sedlo Prag, kjer se usmeriva navzdol v dolino v smer jezerca. Jezero v Lužnici. To gospodično skupaj z eno prijeteljico sva srečala ob najinem sestopu z Batognice v smeri Krna. Obe sta imeli okrog vratu velike "kanone". Jezero ju je očitno dodobra zagrelo. Nad jezercem zopet pridemo na sedelce, kjer se nam odpre izreden pogled na Stador desno in Rdeči rob. Pa kako je mogoče, da levo nič, desno nič, tu pa taka barva?! Sledil je spust po dokaj strmi grapici v smer pl. Lesko. Ta slika je bila narejena z razlogom. Namreč smučanje s Krna je lahko izredno nevarno. Namreč ob padcu in morda bolj trdih razmerah, drsiš povsem v dolino. Drugače pa je nekje tukaj prišlo pri nama do rahlega alarma. Bojana je namreč obnovila pred časom zvit gleženj. Ker sva imela tu še vsaj 800 m spusta, je bila varianta, da gre sama do parkirišča pri pl. Kuhinja, jaz pa po avto v dolino. No, gleženj je zdržal, tempo pa je bil le malce počasnejši. Iz poti v smeri pl. Kuhinja skreneva v smeri pl. Sleme. Ob 16:05 prideva do grebena nad pl. Sleme. Tudi ta planina se lahko pohvali z izrednim razgledom.
Sedaj na planini ni več krav, vendar sva pa opazila eno osebo, ki je očitno izkoriščala dan za urejanje okolice. Nad planino je V. Stador, katerega sva že osvojila. In to ravno od tukaj direktno navzgor. Uf, to pa je bil klanec. Saj piše... ...vendar tudi to nama ne pomaga. Pot naj bi bila več kot očitna, vendar sledi krav gredo levo, desno, navzgor, navzdol,... Tako sva najprej zašla, ampak vseeno kasneje našla pravo pot v smeri pl. Medrje. Ko prideva iz gozda, jo pa zagledava... ...Javorco. Sva pa še izredno visoko, saj je Čadrg veliko nižje. To je to...sedaj pa res samo navzdol. Pl. Medrje pa sameva. Še zadnji pogled na s soncem obsijan Stador. Ob cesti... Obnovljen pašnik Laška seč. Glej jo...kravico. In tako prispeva na pašnik Črče, kjer je tudi meeting point s sestro. Ura pa neverjetnih 17:15. S pl. Sleme do tu sva navzdol rabila toliko?! Sicer sva se malce zgubila, Bojana je šla malce bolj počasi, pa vendar... Jaz sem se tako vpisal kot izpisal. Bojana pa je ostala vpisana, zato jo izpis še čaka. Poleg registracije pa sva dobila tudi odlično vegetarijansko mineštro. Pašnik Črče.
Vse piše... S pašnika Črče nismo vsi šli ob istem času, vendar pa smo se vsi zbrali pred Javorco. Naju z Bojano so prosili za fotografiranje, kar sva z veseljem tudi naredila. Na sliki pa druščina, ki je imela delovno akcijo na pašniku Črče. Za rojstni dan se pa spodobi, da se tudi zapoje. John Kragelj, s katerim sva kramljala na poti do Javorce, nam je razdelil sirovo plačilo. Tudi nama za fotografije! Hvala! No, če se zmenimo, prideva tut za cel dan...Bojana je itak nekaj obljubljala. Primožu je očitno sir še dodatno privabil nasmeh na usta. Po dolgem dnevu prija ena taka najina skupna!