Od Debele peči do Viševnika, 21.9.2013

Hribolazništvo nudi mnoge izzive in od posameznega človeka je odvisno katere si postavi. Nekateri želijo više, drugi hitreje, tretji močneje, imamo mahnjence na težavne vzpone, drugi so maratonci, spet tretji iščejo najbolj neokrnjene in čudovite kotičke. To soboto sva tehniko pustila ob strani in se nad gozdovi Pokljuke naužila narave in številnih štempljev. Blejska koča na Lipanci je odlično družinsko izhodišče za veliko vrhov, midva pa sva jih nanizala kar osem (od tega sedem z žigom) kar po grebenu enega za drugim. Začela sva z Debelo pečjo (ki se nama je enkrat prej zdela predaleč za turno smuko, peš je pa pravi užitek) nato pa preko Mrežc turo zaključila na Viševniku. Najvišja točka je bil Mali Draški vrh, ki nama je po osvojitvi skazil vreme. Ta dan je zaznamovala tudi izjemna družba in z marsikaterim planincem in planinko smo izmenjali kak štos ali dva. Dobri ljudje, lahkotne poti in na tone mušnic - to je življenje. (B.)
Avto sva pustila na križišču proti Šport Hotelu in ob 8:20 štartala na ogrevanje skozi slikovit smrekov gozd proti Blejski koči, nato pa začela nizati vrhove z Okrogležem (1965 m), ki so mu sledili Debela Peč (2014 m), Lipanski vrh (1965 m), Mrežce (1965 m - slab štempelj), Debeli vrh (1962 m), skok na Mali Draški vrh (2132 m), nato pa še Viševnik (2050 m) in spust na Rudno polje ter pešačenje po cesti nazaj do avta ob 18:00. Razmeroma preproste poti, razen krajšega ozajlanega dela ter strm, spolzek vzpon na Mali Draški vrh. Lagoden vzpon do koče, nato pa se lahko vsak odloči katere vrhove si želi osvojiti. Parkirišče ob odcepu za Šport Hotel, malo pred odcepom za planino Javornik. Parkirati se sicer da še bližje, a nisva želela motiti krdela krvoločnih košaric. Gobarjenje je v teh koncih očitno izredno priljubljeno, a daleč od ceste ni pametno zaiti, saj je smreka enaka smreki. Največ je bilo teh lepotičk in pa nekaj rumenih griv. A so vse užitne že nabrali ali jih pa midva nisva videla... Ogrevanje po ravnini skozi gozd se je zaključilo s pogledom na planino Javornik in verigo vrhov (Mrežce, Lipanski vrh, Brda, Debela peč). Večina stavb je bilo skodlanih, a marsikatera je potrebna popravila. Čeprav je bilo v dolini res sončno, so se pa višje guncali oblaki. 'Bemti vremenarji, pa še posebej so izpostavili Julijce kot jasne. V ozadju Viševnik (levo), ki pa je bil na tej točki v načrtu šele kot bonus. Desno od Viševnika Mali Draški vrh, skrajno desno pa Veliki Selišnik. Lep izvesek vabi na kulinarične užitke. Nazadnje, ko sva bila tukaj, je bila ta tabla na pol skrita pod snegom. Tu nudiva še drugi del. Sledi v blatu so nakazovale na vozilo z verigami in kaj kmalu sva zagledala tole mašino. Spravilo smrekovih hlodov. Kako je dišalo! Blago vzpenjajoči cik-cak... ...ki pa ni ovira za Lado Nivo, ki je počasi prismrdela za nama. Tale bagerček je očitno klesal skale in tako širil pot. Jure je komentiral, če mislijo pot tudi asfaltirat, a se bojim, da ni daleč od resnice. Po uri dvajset prispeva na planino Lipanca in si ob 9:40 privoščiva zajtrk. Zraven naju so si tri mlada dekleta ogledovala zemljevid in ugotovili smo, da imamo enak prvi cilj - Debelo peč.
Jezerce poleg planine, ki se ga na valentinovo verjetno žal ne vidi, saj je pod snegom. Po zajtrku spet štartava ter z živahnim tempom prehitiva prej omenjena dekleta. A neka druga planinka je imela še hitrejši tempo, saj nama je hitro ušla iz vidika. Nekaj časa sta naju spremljali njena (predvidevam) mama in pa psička, ki se je še najbolj držala Jureta. Lepa, rahlo blatna, potka se hitro dviga in Blejsko kočo vidimo že čisto v sleme. Kaj kmalu se lahko zazreva v dolino Krme. Tale luštna tabla pa naju usmerja na kuceljček, ki je pozicioniran med Brdi in Debelo pečjo, čeprav je na zemljevidu pri Blejski koči narisan, kot da bi bil ZA Brdi. Pozimi je veliko lažje priti nanj direkt, tako pa slediva potki med ruševjem. V ozadju pa že vidiva prve planince na Debeli peči. Prvi štempelj! Tričetrt ure od koče, ura je pa 10:35. Čez 15 minut pade še drugi štempelj in prvi dvatisočak ter skrajno desni vrh dneva - Debela peč. Pogled v dolino Krme. Malce se zaklepetamo z lastnico zlate prinašalke, ki nama je prej ušla in povedala, da trenira tek na smučeh ter da zaključek sezone radi popestrijo z vzponom na Debelo peč. Hmm, mogoče je pa bila med tistimi, ki so tretjega aprila 2010 kolovratili mimo koče? Je to kaj znano? http://www.robolab.si/~rejcj/Internet_stran/Bojana_in_Jure/2010/12_Turno_smucanje_Brda-03_04_2010/Html/slides/Slike_30.html#picttop Toliko sva počakala, da so prišle najine tri znanke izpred koče, nato pa sva ušla množici. Že psov sva ta dan srečala dosti več kot pa planincev na drugih najinih turah. Pa nič zato, druščina je bila prav zabavna, pa še šilce domačega bezgovega žganja sva dobila. Nazaj pri Okrogležu se usmeriva naprej po grebenu proti Brdom. Pogled nazaj. Kar mogočen je tale šporgert. Ob 11:50 padejo Brda. Tu sva si lahko ogledala smer spusta aprila 2010. Ruševje na desni je bilo takrat popolnoma prekrito s snegom. Skupno slikco na film sva naredila na peči, zato je tukaj pel digitalec. Dolina Krme. Pa saj do Triglava ni več tako daleč, a gremo? Joj, je bilo smeha, sploh ker je bila za nama skupinica veselih planink. Če imaš s sabo blazinico s črnilom za štampiljke, drugi jo pa potrebujejo, je to odličen ice breaker.
Skupaj smo napadli Lipanski vrh in Mrežce. Ampak zakaj ta kažipot pravi, da so Mrežce na desno? Pa saj so v isti smeri kot Lipanski vrh, na desno se pa gre kvečjemu dol v Krmo. Kdor je risal zemljevid pri koči je očitno pribijal tudi te table... Seveda smo šli naprej po grebenu. Nekaj korakov pred mano zaslišim Juretov vzklik ter hitro začnem iskati vzrok. In zagledam rjavo kačo s črno verigo trikotnikov. In nato ugotovim, da z dragim ne gledava iste kače! Dva gada sta eden za drugim takole ležerno lezla čez skale. Pogled nazaj na Brda. Planina Javornik v daljavi in navidez neskončno morje smrek. Vmes smo naleteli na edini zahtevnejši del dneva, kjer smo si zaradi boljšega oprijema na zajlah podajali palice. Naprej po grebenu. Lipanski vrh ob 12:45. Kapo dol gospe, ki se ni ustrašila neuspeha in ga je tokrat osvojila za svojo sedemdesetletnico. Z veseljem sem ji dala listek s štempljem ter datumom, da "ji bo kdo verjel, da je bila na vrhu." Danes sva res srečevala pisano druščino, od najmlajših do bolj zrelih, pa od človeških do kosmatih, od turističnih do adrenalinskih. Približek Triglava. Večinoma je bil v jasnini, sem ter tja je pa prineslo mimo kakšno belo kapico. Blejska koča, venomer pod nami. Štempelj za Mrežce sva dejansko pritisnila pet minut kasneje. ... Še en kratek raztežaj z zajlami. Gooooooooooooozd. In ob 13:50 pritisneva še žig Debelega vrha. Lepa slikca, Jure. Prehojena pot od Brd.
Rjavina in ... okolica? Pa saj še nikjer nisva bila! Pot sva nadaljevala v približno isti smeri. Zašla sva na sicer shojeno, a zelo zaraščeno pot med ruševjem, ki naju je pripeljala spet na markirano pot proti Srenjskem prevalu na sliki. Desno se dviga še en kucelj in ker sva očitno v dobri kondiciji, sva še njega vključila v plan. Gre pa za Mali Draški vrh (2132 m) in bi tako postal najvišja točka dneva. Idilična potka in nikjer nikogar. Že tu bi lahko zavila na Rudno polje, a sva bila odločena stati na Viševniku. Ura je bila malo čez dve, vreme dokaj lepo, noge pa željne strmine. Na Srenjskem prevalu ob 14:40. Mali Draški vrh sicer ni označen, je pa pot nezgrešljiva - direkt navzgor. Na drugi strani Viševnik gosti gručo planincev. Direkt navzgor po neutrjenih stopinjah. Nemarkirano ne pomeni nujno neobljudeno, je pa lahko pogosto nevzdrževano. Za nagrado, ker sva prišla na vrh, sva ob 15:00 fasala dozo meglic. In pa očitno krč v ličnice... :) Mogočno podnožje očaka Triglava. Po tablah sodeč je od tu dosegljiv v šestih urah. Aljažev stolp pa, kor vedno, obljuden. Kredarica je bila kot na dlani. Še bolj desno. Krma se sonči, midva pa spremljava dvigovanje meglic kot paro iz lonca. Hja, za povratek se ni bati, saj sva si prej dodobra ogledala pot na Viševnik.
Za povratek na Srenjski preval sva pospravila palice. Smučabilna dolinca pod Viševnikom, a njegov najbolj popularen del je na drugi strani. Tik pod vrhom Viševnika v dolini zagledava planino Konjščica. Pogled na Mali Draški vrh razkrije, da se vzpona res ne da zgrešiti, saj te zareza v dveh blagih zavojih lepo pripelje na vrh. Nepogrešljive planinske kavke na vrhu, kamor sva prispela ob 16:00. V kot Viševnik in visoko. Nisva bila sama, saj je bila pred nama tudi skupinica planincev, ki jih je vodnik, citiram, "gonil nekam na celo nabirat gobe", bero jurčkov pa nama je pokazal - Rajmond Debevec! Po štemplju (tistem na desni, saj je levi le reklama za Krko) sva pomahala veseli druščini in pikirala proti Rudnem polju. No, pikirala ravno ne, saj je bil tudi spust lepo ležerno nagnjen. Look at all the things I see. Nama zna kdo pojasnit kaj je tole? Po pol ure od vrha zagledava žičnico smučišča, del poti pa nama je popestril planinec, turni smučar, maratonec štririh občin, motorist, mesar, kmet in veleposestnik (no, zadnje tri najverjetneje ne :)) vse v eni osebi. Zanimiv zaključek izrednega dne, le kak oblaček preveč je bil. Zdaj pa samo še pešačenje ob cesti do avta. Z najinim zadnjim sogovornikom smo si pomahali, ko naju je prehitel. Srečno, pa da se še kdaj vidimo. Pešačenje sem si "popestrila" z nabiranjem smeti ob cesti. Končni izkupiček, pa še to samo z ene strani ceste. Na splošno gledano smetijo ljudje z nezdravimi življenjskimi navadami, saj so prevladovale pločevinke piva in steklenice alkohola, škatlice cigaret, ovitki sendvičev iz avtomata in energijske pijače. Na tleh še nikoli nisem videla steklenic sojinega mleka ali vrečke čičerike... Po slabih desetih urah na poti pa se zna povrhnjica na peti odločiti, da bo imela novo frizuro. Odlično zapolnjen dan, odlična druščina, rekordno število osvojenih vrhov v enem dnevu (kar ni težko, če so lepo eden za drugim), prekrasna okolica ter tortica za desert. Pa kaj še hočeš lepšega!