Migovec, Kuk, Vrh nad Škrbino, 31.8.2013

Gore okrog Tolminke so nama vedno pustile lepe spomine. Začelo se je s panoramsko turco od Čadrga do Prehodcev. Tokrat pa sva na seznam (in v knjižico s štemplji) uvrstila tri pomembnejše vrhove in nekaj manjših. Prespala sva v Berlitu v Tolminskih Ravneh in v soboto zjutraj ob petih štartala proti planini Kal, nato pa preko Migovca, Tolminskega Kuka, planine Govnjač, Škrbine in Vrha nad Škrbino, mimo planine Razor nazaj v Tolminske Ravne. Oblačkov je bilo ravno prav za te pozno-poletne temperature, planik pa toliko kot narcis na Golici. Več ob slikah. (B.)
Štart ob 5:00 v Tolminskih Ravnah, vzpon po modrih pikah, spust po zelenih. Osvojeni vrhovi: Grušnica (1570 m), Tolminski Migovec (1881 m), Tolminski Kuk (2085 m), Vrh Planje (1971 m), Kser (1900 m), Vrh Škrli (1926 m), Škrbina oz. tik pod Škrbino (1910 m) ter Vrh nad Škrbino (2054 m). Pivo pri koči na planini Razor ob 15:30 ter povratek ob 16:30. Razgibana tura z dvema večjima vzponoma in prekrasnim razgledom na dolino triglavskih jezer, Komno in Bohinjsko jezero. Večerja v petek prejšnjega dne. Sonce je sicer še sijalo, a jesenski hlad se plazi v planine. Cesta v Tolminske Ravne je pravo adrenalinsko doživetje, a tudi gore nad njimi niso od muh. Uzbuna ob pol petih in štart s čelkami ob 5:00. Sonca uro kasneje na planini Kal sicer še ni bilo, ampak dovolj, da sva čelke lahko pospravila. Počiščena potka proti hribčku Grušnica. Meglice v Tolminu, midva pa na Grušnici. Levo od planine Kal je speljana idilična potka okrog doline Tolminke, midva pa ciljava cik-cak nad planino do Migovca. Planina Sleme na drugi strani doline še v jutranjem mraku. Tudi planina Razor v daljavi je še v temi. Po kratki skrenitvi s poti sva spet pri planini Kal. Nad njo pa... Bistro speljana položna potka na Migovec. Više ko greva, več vrhov je osvetljenih. Temperature pa ravno pravšnje. Zbiralniki vode, ki kaplja s skal. Okrog sedme ure sonce doseže Sleme.
Grušnica zažari zeleno, Tolmin se pa še ni znebil koprene. Dobro jutro, sonce. Na grebenu. Pogled na levo, še prej pa greva desno na Migovec (1881 m). Potka, po kateri sva prišla na greben. Sončni vzhod na Migovec sva sicer zamudila, pa nič zato. Barve jutra so povsod lepe. Evo, prvi štempelj. Od planine je trajalo kako uro, zdaj je 7:40. Kminc gleda Tmince. Poti so jasno vidne in markacij je dovolj, a za načrt poti rabiš planerja in dober zemljevid. Odmigala sva z Migovca, ki nama je služil za zajtrkovalnico. Planik je tu zgoraj res ogromno. Najraje rastejo na poti, ker je trava bolj redka in nizka, saj goste trave ne marajo. Zato je bilo potrebno veliko previdne hoje in opozorilnih klicev: "Planikeplanikeplanike!" Pa tudi drugih rastlin ni manjkalo. Pot proti Kuku je bila zaradi planik bolj podobna progi z ovirami... ...na vrhu pa tole. Končno imava lepo vreme, zato pa tisti na Triglavu niso najboljše volje. Čez dolino vidimo Rdeči rob in verigo naprej vse do Krna. Spust s Kuka (2085 m) je sprva bolj zoprn, ampak le relativno v primerjavi s potkami doslej.
Še eno melišče kasneje se začneva zopet dvigati po grebenu. Pogled nazaj na najvišjo točko današnje ture (desno) - Tolminski Kuk s svojimi 2085 metri. Dolina Tolminke. Ker sva na Mahavščku že bila, sva ga tokrat izpustila in že prej skrenila desno. Spodaj je viden bunker ob klasični poti. Vrh Škrli pred nama, še prej pa je vidna potka, po kateri bova šla zatem. Panorama. Pogled na desno razkrije dolinico, po kateri bova prišla do planine na sredini - Govnjač. Še obvezno slikanje s klasičnim fotoaparatom in ob 10:40 greva naprej. Veličasten pogled skozi ozko grlo dolinice oz. Dolino Triglavskih jezer. Hehe, dobro označena bližnjica skozi ruševje do planine Govnjač. Pa pojdiva. Med potjo sva slišala gozdarja z motorno žago, ki je žagal ruševje in tako širil pašnik. Čeprav sva si po zaraščeni bližnjici želela, da bi raje požagal ruševje na poti, ga bolj rabijo dame na sliki. Dame in gospodje, seveda. Čiste, mirne kravice, ki so naju lepo spustile mimo. Banda teličkov naju je gledala, kot da misliva prodajat travo na njihovem ozemlju. Večina stavb je v ruševinah, med njimi tudi ta, ki stoji na vrhu hribčka. Njihove zgodovine ne poznava, a mogoče je bolje, da planina napiše novo. Ob pol poldne se odpraviva od planine po dolgi poti naokrog proti Škrbini in ravno hvaliva prehodnost poti, ko srečava skupinico ljudi s škarjami in kleščami, ki so si ravno vzeli odmor med čiščenjem poti. Pohvalno! Naprej od pridnih delavcev je zgodba malce drugačna. Ni ravno neprehodno, je pa mestoma zelo moteče.
Pohvalno je tudi to, da na vsej turi nisem nabrala več kot treh kosov smeti. Če ne štejem tega sidra, seveda. Kaj ni smučišče na Voglu nekam daleč? Štiri ure, če smo natančni. Divjina in morda Žagarjev graben v ozadju? Zgornja postaja žičnica na Vogel! Po res dolgem obhodu nama je končno bolj jasno kako se pride na Vrh nad Škrbino. Tu naj bi bila še ena planina, vsaj sodeč po zemljevidu, a je nisva videla. Sva videla pa več umetnih jezerc v pripravi, kar nakazuje na oživitev planin. Na križišču poti, imenovanem Globoko, si privoščiva kosilo. Ob 13:00 pa naprej. Napolitanke. Pot poteka za tem grebenčkom na desno pod meliščem. Proti Škrbini sva začela pogledovati v nebo. Zbirati so se namreč začeli temni oblaki. Če je kakšen planinec med zobozdravniki, lahko pride pogledat tole škrbino. Bohinjsko jezero sva videla iz večih kotov. Na Škrbini. Z druge strani prihajata dva planinca, kar je recimo ena petina ljudi, ki sva jih srečala. Če ne štejeva multi-kulti družbo na planini Razor, seveda. Ob 13:45 sva spravila palice na nahrbtnike, si nataknila čeladi in se usmerila po plezalni poti proti Vrhu nad Škrbino. Znova moram pohvaliti zgledno, premišljeno in zanesljivo postavljena varovala v slovenskih gorah. Jure je kot prvi na vrhu najprej zagledal planino Razor. Oblački so bili sicer črni, a dežja ni bilo. In tako sva ob 14:15 pritisnila še tretji štempelj - Vrh nad Škrbino (2054 m). V ozadju pa Krnsko pogorje, v ospedju pa Tolminski Kuk z verigo kucljev do Škrbine, kar pa bo počakalo na kakšen drug "lušt".
Oh, ko bi se dalo s padalom spustiti v Ravne... Ali pa sem, recimo. Ker sva bila zaradi rahlega vetra, ki naju je vseskozi spremljal, oba oblečena v dolge rokave, sva bila potrebna kopeli. Skupinska. Sledila je ura in 15 minut spusta do planine Razor, saj sva že rahlo zamujala na Smeškotov in Matetov rojstni dan ob Idrijci. A mi je vseeno uspelo na poti nabrati za pest drobnih malin. Lepo je za spremembo videti planino Razor brez megle. Eno hitro pivo za oba ob 15:30 in pot pod noge po krajši poti nazaj do Raven. Označena je s trikotnikom in 45 minut dolga. Edini bolj izpostavljen del, drugače se lepo spušča. Po dobre pol ure prideva na cesto, ki vodi naokrog po daljši poti. Zraven pa korito z drobnim curkom vode. Čeprav sva imela kar dovolj pijače s sabo, je teknila kot še nikoli. Problem s privatizacijo vodnih virov bi rešila takole: na sončen dan bi na tole današnjo turo peljala vse ljudi, ki so si to izmislili, brez ene same plastenke s pijačo, nato pa bi jih peljala mimo tega korita in rekla: "Ne, tukaj pa ne smete piti, ker lastnik tega ne dovoli." Lučka na koncu tunela naju je pripeljala nazaj na izhodišče ob 16:30. Vmes naj bi bil še nek potres, a ga nisva čutila, je bilo pa na cesti kar nekaj kamenja. Za konec sva iz Idrijce napravila morje, saj je sprala vso sol z naju, Jure pa je šel še na nekaj rund odbojke.