Pašman 2013

Najprej čestitke oz. sožalje Hrvaški za vstop v EU. Klasična destinacija za dopust, a letos z majhno spremembo. Kamp "Kod Jakova" v kraju Pašman na istoimenskem otoku sva obiskala s prikolico, otrovorjeno za Berlingom, saj sva štartala sama. Juretova starša sta se nama pridružila kaka dva tedna kasneje. Ne moreva reči, da je bila to slaba ideja, saj sva se tako za ceno postavljanja šotora v dveh izognila neznosni vročini v Sloveniji. Je kar prikladno imeti morje na dosegu roke, da se lahko kadarkoli ohladiš. Čeprav je dopust odbrzel mimo kot komar proti lučki, se je vseeno nabralo kar nekaj aktivnosti. Več pa ob slikah. (B)
Birokracijske kolobocije so skoraj preprečile montažo vlečne kljuke in dobavo tretje registrske tablice, a očitno se da vse zrihtat, če je človek siten. Homologacija je prišla na naslov en dan po odhodu, hvala lepa. Iz Kitajske ti lahko pošljejo par kil baterij preko noči, za en kos papirja pa traja več dni, da ga pošljejo čez pol kokoške. No, glavne reči so bile zrihtane in tako sva odvijugala po jadranski. Manj postankov se kar pozna na jutranji senci. Enega postanka pa nikoli ne izpustimo: kavica v restavraciji Jure. Lokal ob zalivu je bil letos okrašen s to umetnino. Zalivček na poti, kjer se namakajo race in galebi. Masleniški most. Bungee za Slovence: brez vrvi. Po ozki potki se da priti prav do dna. Še most od avtoceste. Pogled nazaj razkrije kompleks stavb. Kaj neki je bilo tam in zakaj nikjer nič ne piše? S parkirišča jo ubereva po potki do stavb. Kako to, da se streha podira dosti hitreje, če nihče ne živi v stavbi? Ravno neobljudeno ni... Ne poznava zgodovine hotela, a luknje in ožganine pričajo svoje. Res ogromen kompleks.
Vidne so kopalnice in terase. Nekje je ostrešje videti še čisto novo. Obračališče in parkirišče motela. Vsaj grmi cvetijo kot za stavo. Po tem turističnem postanku prideva v Biograd n.m. občudovat, kako spravljajo tri šleparje na zasebni trajekt. Prva stvar, ki sva jo opazila, je bila na novo tlakovana promenada kampa, druga betoniran podstavek za tuš, tretja pa znana druščina, ki se naju je prišla pozdravit na teraso. Postavljanje campleta v dvoje ni bilo preveč zapleteno. Še skregala se nisva! In takole umeščen med borovce je bil naš začasni dom. Čiščenje gore stročjega fižola z domačega vrta. Zelenjavo sva pospravila, a sva s sabo prinesla pol preveč krompirja... Ker je bila dovoljena le ena naprava za stik z virtualnim svetom (torej brez tablice in samo en prenosnik, ker je moj guznil le dan pred dopustom ... še Juretov telefon je malce sumljiv), je lahko Jure užival ob dirki formule ena v nedeljo. Da pa ne boste mislili, da sva samo jedla in poležavala. S kolesi sva se zapeljala do Kukljice čez most, ki povezuje otoka Pašman in Ugljan. Vreme pa sončno s sledmi oblačkov. Kmalu za mostom, po 12-odstotnem klancu, si greva ogledat barkače pri cerkvi Gospe Snježne. Rešilni čoln potrebuje en majhen remont... Tu pa še nisva bila. Tabla naju je vodila preko otoka do bližnje plaže. Lepo skrito, a tista baraka iz ceglov je imela preveč navite cene, sploh ker je tako blizu, pa še z avtom se da pripeljat. A za kratko ohladitev bo ravno pravšnja. Juretov petnajstletnik v ozadju. Na celini je nekaj oblačkov, midva pa sva morala najti kak drug način ohlajanja. Recimo eno pivo v senci z dobro knjigo. Letos sva napadla zbirko skrajšanih romanov Reader's Digest. Po začetni skepsi so se izkazali za odlično dopustniško branje. Za okrepčilo pa kifeljčar, cuketa in čewapi iz mesnice v Tkonu. Račun izstavijo le na ene vsakih pet naročil. Okusno pa je, okusno.
Malo (relativno) hladnješe vreme je omogočilo najino najdaljšo pot s kolesi. Pašman-Tkon-Biograd-Zadar-Preko-Pašman. Prvi trajekt naju je stal 60 kun za oba, drugi pa nekaj kun več. Samostan na gričku. Kosilo-lovilka. Moj profil. V teh dvajsetih minutah, kolikor traja vožnja, je pa Jure kar nekaj posnetkov naredil. Svetilnik na enem izmed otočkov. Omejitev hitrosti. Medtem ko si pri nas postavljajo plakete in spomenike z vojno tematiko, so tu raje postavili nekaj bolj prijetnega na oko. Uuu, zabavno je bilo surfat z bicikli po teh kamenčkih, ko bil lahko šla po potki levo, a je nisva videla. Simpatična potka. Adrenalinsko in zabavno, razen če ne naletiš na kak bodičast grm. Zoom na konobo na Babcu. Ja, z biciklom vidiš dosti stvari, ki jih iz avta drugače ne bi. Recimo rikvercanje traktorja s prikolico. Urejene plažice na poti. Pravijo, da se med dopustom pri nih vrti odojek, v Sloveniji pa mešalec za beton. Oboje je res, ane, Smeško?
Za nastanitvene kapacotete se ni bati. Ostanek trdnjave. Res lepo urejene sprehajalne poti. Potem pa prideva v industrijsko cono pri Zadru. Letos sva očitno ubrala drugačno pot ob obali, saj med prečkanjem železniških tirov nisva uletela na zasebno dvorišče... Ene pa zebe. Kaj ne, če je bil pa prejšnjo zimo sneg na Pašmanu! Po raziskovanju ogromnih dvorišč v industrijski coni prideva v bolj urbano okolje Zadra. Nogometno igrišče tik ob morju. Uganitem, katera ekipa ima prednost... Pogled na otoček pri Preku. Prvi malo večji postanek. Tja gor sem pa enkrat pribiciklirala s skurjenim motorjem. Zaporniški, pardon, hotelski kompleks. Ograjeno varovanje in klorirana voda kakih 50 metrov od morske. WTF? Vstop v stari del Zadra. Ker sva si center ogledala že zadnjič, sva tokrat iskala neko drugo atrakcijo. Nekakšne piščali ali luknje, kjer žvižga, kadar se veter ravno prav ujame. Planika še živi. Evo, da bo še Jure na kaki sliki. Čisto sveža tabla. Čeprav se nekateri iz Srbije že zdavnaj vozijo z evropskimi tablicami...
V zadarski marini najdeš tudi take potratnike goriva in prostora. Grem stavit, da se imajo tiste tri punce v čolničku dosti lepše kot pa kdorkoli na tisti banji. ... ali pa na tej banji. Raziskovanje obale naju pripelje do morskih rac. Tiste so bile gotovo turistke, te pa domačinke. Ni daleč od resnice, da če vidiš koga kolesariti ali teči (še posebej opoldne v najhujši vročini), je to zagotovo Slovenec. Pomanjšana sfinga. Vhod v zaporniško taborišče. Tu sva namreč morala obrniti, saj nama varnostnik ni pustil peljati skozi. Kaj pa lahko kolesar ukrade, luknjaste sandale in plastične blazine? Ne duha ne sluha o tistih piščalih, zato sva se obrnila. Tudi en del plaže je zavarovan z varnostniki... Zato sva šla malo po uličicah in našla uradno igrišče... ...in improvizirano igrišče. Zanimivo je, da so črte igrišča lepše vzdrževanje kot pa črte na cesti... Eno hitro rundo kasneje sva že na trajektu nazaj na otoke. Pametno, da je Jure predlagal, da uloviva en trajekt prej. Most čez zaliv. Hmm, a okrog pa nisva šla? Ja prav veliko imajo od tega, da so tu zasidrani. Kaj ni vsak apartma cenejši za vzdrževanje? Pa še izpita ne rabiš za to. Proti Preku. Dobro vedeti, da so rešilni sistemi vzdrževani. ...čeprav potrebuješ IQ vsaj 230 in tečaj hitrega branja, da pravočasno razvozlaš navodila za njihovo aktivacijo.
Poseljen otoček nedaleč od Preka. Nasmeh zavedanja, da naju po hladnem prečkanju čaka kurjenje nazaj po otokih. O lej ga! Nori galeb, ki se nama že lani ni umaknil s poti. Tudi tokrat je vztrajal na svojem položaju. Po Ugljanu se da kar nekaj časa zelo lepo peljati ob obali. Gozdna cesta, dosti bolj obljudena v zalivčku. Borova jasica, do koder mi Jure vztrajno zatrjuje, da se da peljati. I beg to differ. Tukaj se pa da. Ozka betonirana potka, kjer so edini problem nasproti prihajajoči. Idiličnim potkam se je treba kdaj umakniti na glavno cesto. Je pa razgled zato lepši. Sonce že kaže svoje zobe. "Napredek". Asfaltirani odseki še bolj sevajo toploto. Sence se že daljšajo v ulicah preteklih dni. -Kaj delaš? -Sir-jem. Še vedno sumiva, da odplake odvažajo nekam na polja na otoku. Najdaljši kolesarski krog (96 km v 6,5 h) sva proslavila v restavraciji Marinero, kjer imajo girice po 28 kun. Med čakanjem na papico. Morsko obarvano pozno kosilce. Morska pica je bila bolj revna, a za tako ceno pač ne pričakuješ, da bodo vsakič sveže postrgali školjke s pomola.
Sem ter tja pa sva si privoščila bolj svež obrok kot pa zmrznjena mešanica za morsko rižoto. Jure mi je z veseljem prepustil čiščenje sardelic za ceno lupljenja krompirja, jaz pa tudi. Zanimivost: ni vsaka luna primerna za lovljenje sardelic. Po morsko obarvanem obroku pa sva se udeležila še ene dalmatinske poslastice. Ženska klapa Zikva s Pašmana je namreč letos drugič organizirala srečanje lokalnih klap. Gradnjo impresivne scenografije na odru sva spremljala že nekaj dni in končni rezultat je bil osupljiv. Bogato okrašen oder. Klapa Zikva, v kateri poje tudi nasmejana prodajalka iz male trgovinice, pomeni star izraz za zibko. Povezava z imenom klape je očitna. Ko se je sonce skrilo za obzorjem, so zadoneli ubrani glasovi. Najpogostejše so sicer moške klape... ...a tudi ženske niso zaostajale. Uživajte. In pa še organizatorska klapa. Ko sta se nahranila tako želodček kot duša, je bil čas še za malo fizkulture. Zgodnja ura in brezvetrje kar kličeta po raziskovanju s kajakom. Po oljnati površini jo mahava stran od Pašmana. Za ogrevanje sva pogledala kaj so skopali na dvojnem otoku, ta dan pa sva preverila, če še zmoreva pot do Babca in nazaj. Kar mogočna infrastruktura za tako majhen otok.
Še mirna konoba Babac, ki se popoldne prelevi v živahno shajališče turistov. Lani izboljšan pomol še vedno stoji. Kot tudi ta inštalacija. Na drugi strani otoka se naslika tale spolirana nakaza. Ob sedmih zjutraj so jo brisali... Trajekt v daljavi. Povratek po plitkem delu morja. Center Pašmana. Čiščenje orad je na srečo šlo brez zapletov. Presnete cymothoe... Srečo sva imela tudi z iskanjem najine plažice blizu otoka kozic. Senčka pod borovcem med skalami je bila vedno prazna, dostop s kajakom preprost in brez ježkov, sonce pa je pričelo nagajat ob petih - ravno prav za povratek. Včasih sva šla na otok direkt nasproti. Lepa priložnost preizkusiti plavalne sposobnosti, saj sva otok oba obkrožila. Jaz s pomočjo plavutk, Jure pa z občasnim sprehodom, saj so bili tokovi mestoma izjemno močni. Če sva si zaslužila, sva si kaj privoščila na Babcu. Druščine ne manjka in Marino pozdravi vsakogar v njihovem jeziku. Skoraj vsi raje malo počakamo, da se kakšna miza sprazni, kot pa da bi šli h konkurenci. To je prava dodana vrednost. Ti galebi so se najprej namastili z ribjo drobovino, nato pa so si šli žejo pogasit s sladko vodo pod tušem. Mastila sva se pa tudi midva. Malce eksperimentiranja in nastala je orada s porom in česnom. Mljask. Vse te dobrote je bilo treba pokurit, zato je bil napovedan vetroven dan kot nalašč za grebensko kolesarjenje po Pašmanu. Na poti vidiš tudi take lepotce.
Zajtrk ob taki angelski svetlobi? Pa kdo bi se lahko uprl. Ob krofih za 5 kun sva spremljala trajekte v Tkonu. Rajši ne poveva, kaj na otoku pomeni deponija... Šodranje. Celina. Jure. Ko prispeva do opazovališča, naju burja skoraj odnese. Na drugi strani otoka se pa nekaj kuha ... ... in bliska. A take stvari gredo mimo Pašmana. Pač še ena izmed njegovih posebnosti, kot na primer oranžna katrca. Najvišji vrh otoka. Ena skupna prikupna. Celo knjižico sem imela s sabo za žig! :D Možici ob poti. Uh, ta ovinek je pa žleht. Jure je za njim že flikal zračnico, lani sem se jaz zapletla z biciklom, letos pa tole: ravno ga lepo zvozim, ko zagledam Jureta, ki stoji ob cesti in mi nekaj veselo zakliče. Prvo spoznanje: to je ovinek, ki ga lani nisem zvozila. Drugo spoznanje: zdaj sem ga zvozila brez problema. In v skupnem presenečenju zamahnem z roko in s palcem pokažem za sabo, rekoč: "A ta je tisti?", ko me sunek roke vrže iz ravnotežja in pristanem na tleh. Bermudski trikotnik je amater proti temu ovinku! A s samo nekaj praskami se peljeva do konca otoka do kraja Ždrelac. Čistilna naprava?
Za osvežilo sva si zopet izbrala lokalček, kjer sva zadnjič brala. V obeh primerih sva bila tam ravno v trenutku, ko so dostavljali škatle sladolednih lučk lokalom... Dane in Marija sta se nama par dni nazaj pridružila. Lepo je priti po večurni vožnji v že postavljeno prikolico, ane? Ker sta zamudila večer klap na Pašmanu, je padel predlog, da gremo na koncert klape Maslina v Kaliju. Med iskanjem prizorišča je Jure ulovil tale biser. Ker na plakatu ni bilo navedene ure začetka, smo očitno prišli malo prezgodaj, saj so se šele uglaševali. "Maslina je neobranaaaaa..." Uživanje v dobri glasbi na idealni razdalji. Klapa Maslina. Uživajte. Zopet na plažici. Jest sn pa plawa. Zdaj pa naštejte vse možne pomene tega stavka. :) Tretji najin obisk Babca se je zaključil z družinskim žar kosilcem. Prisežem, da dajejo kokain na kotlete, tako so dobri. Po skoraj treh tednih, ki so minili kot bi mignil, sva zadnje kajakiranje popestrila z obiskom celine. Nato pa pranje, sušenje in pakiranje. Nazaj sva peljala prikolico za čoln, ki naj bi domov prišel v zipanem stanju. Imela sva izredno srečo in ulovila pravi trajekt (na drugega je namreč treba peljati vzvratno) pol ure prej kot načrtovano. Še zadnji pogledi na naš dopustniški otoček, preden se usmeriva proti domu. Še prej pa malo daljši postanek v restavraciji "Jure", malce branja, malce namakanja in opazovanje žuželk. To sva si razdelila, da ne bo pomote. Zalivček, kjer je Jure preveril temperaturo vode in potrdil, da je bila bistveno bolj mrzla kot na Pašmanu.
Za resnično zadnji pozdrav poletju pa sladkorno razvajanje s kornetom in Kingom na palčki.