Grintovec, čez Dolgi hrbet na Štruco in Skuto ter Turska gora

Kaj narediti, da te ne boli vse od musklfibra? S kladivom po glavi, da ne misliš več nanj. No, tako drastičnih ukrepov se nisva poslužila, je pa preteklo že kar nekaj litrov isostarja od megalomanske ture prejšnjega dne v Kamniško-Savinjskih Alpah. Statistika: 15 ur na poti in osvojenih pet vrhov nad 2.200 m (Grintovec z 2558 m, Dolgi hrbet z 2473 m, Štruca z 2457 m, Skuta z 2532 m in Turska gora z 2251 m). Nad odločitvijo, da prepovejo parkiranje pri spodnji postaji žičnice pod Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu, nisva ravno navdušena, a sva vseeno začetek zakoličila pred Domom v Kamniški Bistrici. Idealno bi v turo vključila tudi Brano, a sva jo oba rade volje črtala s seznama, turo pa bi lahko še krajšala, odvisno od razmer. Načeloma pa so te gore bolj primerne za večdnevne ture, čemur služijo kar obiskani bivaki in koče. (B)
Štart: Dom v Kamniški Bistrici. Nato pa po modrih pikicah do Kokrskega sedla, po grebenski poti na Grintovec, Mlinarsko sedlo, čez Dolgi hrbet, skok na Štruco, Skuta, lepo na Tursko goro, dveurno plezarjenje do Kamniškega sedla in še spust po zelenih pikicah nazaj do Kamniške Bistrice. Rdeči odseki pomenijo plezalne dele s klini in jeklenicami. Čas: 5:15-20:15, torej okroglih petnajst ur. Še 3D varianta. Kokrsko in Kamniško sedlo sta samo enih 70 m nadmorske narazen, a se je spust vlekel dosti bolj kot vzpon. Zgodaj zjutraj pred Domom v Kamniški Bistrici. Štart ob 5:15. Croissant s kajmakom oz. Štruca in Skuta. Obe sta zagotovo še na seznamu, za naprej bomo pa še videli. A najprej Grintovec. Kmalu zavijemo desno na požagano potko, ki nas pripelje do makadamske ceste do... ... spodnje postaje žičnice pod Cojzovo kočo na Kokrskem sedlu. Toplo je že, a sonce še čaka na pravi trenutek. Jurja in 200 m višincev takoj za zajtrk. Sreča, da se na poti do koče najde kakšna klopca. A midva sva šla kar naprej, nekateri bi pa celo stekli mimo. Mehka svetloba boža dolino za nama. Negnoj poživi vzpon s svojimi rumenimi cvetovi. Slika ne odraža resnice, nisem jezna :) Po 35 minutah hoje po cesti in 1: 40 za vzpon prideva do Kokrskega sedla. Patriotski Storžič. Grintovec: najin prvi cilj, ki nama je dolžan razgled. Prejšnjič se namreč ni videlo 10 metrov naprej. Ker sva po klasični poti že šla, greva tukaj desno skoraj do Malih vratc, nato pa levo na nemarkirano grebensko pot.
Mala vratca in pot proti Skuti. Obrnemo pogled za 90 stopinj in vidimo začetek grebenske poti. Možicev se na začetku kar najde, kasneje bi pa lahko bili bolj pogosti. Spet malo vohljanja za potjo, a ker je teren lep, naju ne moti. Prvi del je res grebenski, nato pa je treba pod skale in prečno preplezati do Grintovčeve strehe. Štruca s svojo značilno obliko ter Skuta, drugi glavni cilj na seznamu. Na desni se tudi vidi Mlinarsko sedlo in začetek Dolgega hrbta. ................... Bivak pod Grintovcem. Baje se odlično spi v njem. Na trenutke gre pot tik ob robu. Umm, kam pa zdaj? Malce pod skalovjem se odpre grapica, označena z dvema kamnoma. Sreča, da sta dva, ker drugače ni šans, da bi našla! Pogled nazaj po grebenski poti. Zanimivo speljana, a ne preveč zahtevna pot. Kaj zdaj pomenijo te meglice? A spet ne bo razgleda?
Ura je 10:10. Na vrhu Grintovca je že kar nekaj planincev, vključno z malčkom, ki je praznoval svoj prvi rojstni dan. Pogled na Kočno in tisti del, kjer se je bilo potrebno plaziti po vseh štirih (no, petih, če štejemo še trebuh). Na vrhu je bilo prav zabavnno. Dva zgovorna planinca sta v pogovor zapletla dve planinki, en Poljak, ki sva ga prehitela pod Cojzovo kočo, pa je prinesel celo kamero. Skupna slikca in figa, ki nama jo drži Grintovec z razgledom. Po kratki malici in obilici smeha se pričenjava "spuščati" proti Mlinarskemu sedlu. Vreme je bilo kot Siol paket: najprej nekaj vidiš, potem pa megla. A za plezanje je bilo povsem dovolj vidljivosti. Tole pa ni kavka, je pa zelo čudno krakal. Vreme še vedno 50:50, a je bilo tako še najbolje. Vsaj pripekalo ni. Zasačila sva dva, ki sta se kljunčkala. Hja, nad 1000 m ni greha... Ker sta šli že dve čutarici vode, sva nabrala nekaj snega, saj sva še vedno imela v spominu čakanje, da se bodo bidoni po kapljicah napolnili nekje sredi Žmavcarjev. Na Mlinarskem sedlu (11:45) pobaševa brašno in neseva na Skuto za Štruco kruha. Sonček sveti skozi meglice. Mogoče so pa blagoslov, ker bi nama sicer dosti prej zmanjkalo vode. Sva imela pa 5 bidonov s sabo. Začetek poti po Dolgem hrbtu. Tihožitje.
Štruca je res videti kot pekovski izdelek, Skuta je taka kepasta, pa tudi ta hrbet je dolg kot nakazuje njegovo ime. Dinamično, ni kaj. Dolgi hrbet ima tudi štempelj in pritisnila sva ga ob 12:25. ......... Na poti sva srečala kar nekaj planincev in z vsakim smo malo poklepetali, da se roke odpočijejo. Kaj je, Baba, a ne bo dežja ob dveh? Za padavine se tokrat ni bilo treba bati. Plezanje je bilo zelo razgibano, pasu skoraj nisva rabila, razen... ...na tem delu, ki visi malce nazaj. Moč v rokah pride še kako prav. Vedno bolj sem navdušena nad zgledno urejenimi jeklenicami po slovenskih gorah. Skuta se nama skriva, zato še prej skočiva na... ...Štruco. Dva možica. Ura in tričetrt od Mlinarskega sedla (13:30). Lepote narave na vsakem koraku. Pogled na Jezersko sedlo. Možic in dve babi na vrhu Skute, četrti osvojeni vrh (po Grintovcu, Dolgem hrbtu in Štruci). Ura je pa 14:00, ravno prav za kosilce :). Sledi še en lažji plezalni del do Malih podov. Planinci pred nama, ki so naju prijazno spustili naprej.
Ujeta skala, ki naju je že zadnjič fascinirala. Plezanja je bilo ta dan res kar veliko. Rokavice pridejo zelo prav, pa magari stare kolesarske. Pogled na Velike pode in Dolge stene, po katerih sva prišla na Grintovec. Meglice še vedno skrivajo sonce. Ob 15:00 sva sestopila s Skute. Načeloma bi lahko turo tukaj skrajšala in šla skozi Žmavcarje v dolino, a ker je bilo časa, vode ter prigrizkov dovolj in je vreme postalo za spoznanje boljše, sva naciljala še Tursko goro. Ležeren sprehod do Turske gore. Nekaj snežišč je še ostalo, a so vsa že prehojena. Tu spodaj pa se nama skriva bivak pod Skuto, mimo katerega vodi pot v Žmavcarje. Vrh Turskega žleba ob 15:35. Srednja tabla naju zanima. Dve uri s Turske gore do Kamniškega sedla? Hmmm... Na prvi pogled je dokaj prehoden, a se kakšno snežišče lahko še skriva. Kapo dol temu gospodu. Pri svojih 76. letih je prejšnji dan prišel z Okrešlja na Kamniško sedlo nabirat ranjak za čaj, ta dan pa se je preko Turske gore namenil skozi Turski žleb nazaj na Okrešelj. Počasi in s pametjo se daleč pride. Blazinice... Pogled na Kamniško sedlo in naprej na Planjavo ter Ojstrico v ozadju. Čisto levo pa verjetno Krofička. Z leve proti desni: Dolge stene, Grintovec s kapico, del Dolgega hrbta in Skuta. .........
Evo, še zadnji današnji osvojeni vrh - Turska gora ob16:00. Če bi bila kaka krajša pot na Brano, bi počila še njo, ampak kaj sta tisti dve uri do sedla? Tako na dlani, pa še vedno tako daleč. Če je bila pot NA Tursko goro mala malica, je pa spust Z nje prava požrtija. Pot je dokaj zračna, dolga, dinamična, sicer zavarovana, a naletiš tudi na take cvetke kot je ta navpična luknja. Po dobrih enajstih urah na poti se kar pozna utrujenost na takih odsekih. Pogled nazaj proti Okrešlju, podaljšku Logarske doline. In še Logarska dolina. Z izjemo enega izpuljenega klina je dolga pot res lepo urejena in označena. Malo pred sedlom Kotliči kraljujejo take monolitne špičke. Res lepe na pogled, a midva morava naprej... ...še dol. Sedlo Kotliči na 1949 m. Gremo gor, gremo gor. Še ta vzpon, potem gre pa res samo še navzdol. Izraz na obazu pove vse. Kamniško sedlo, še vsaj pol ure daleč. Table so torej imele kar prav. Odcep za Brano. Danes ne. Zadaj sta verjetno Konj in Rzenik, spodaj desno pa Zeleniške špice.
Slika za naslednje plane. "Tudi v planinah je najlepše v dvoje." Ja, pa bolj varno tudi. Končno pri koči! Ura je 18:00. Tu kupiva eno gorenjko in jo pomlativa, dve vrstici pa prihraniva za dolino.... ...ki pa je še daaaaaaleč. Kamniško sedlo trpi za krnskim sindromom - ves čas ga gledaš, a je še vedno enako daleč. Prva etapa je mimo. Daljše poti si je namreč pametno v glavi razdeliti na manjše odseke. V Klinu, odcep za Repov kot na cca 1050 m. Še več kot 400 m spusta naju še čaka. Posekan del poti. Tabla je opozarjala na posek in spravilo lesa, a ga je kar nekaj še ležalo na tleh. Spodnja postaja žičnice na Kamniško sedlo. Sledi še zadnje mučenje podplatov, stegen in kolen, popestreno z monotono pesmico za motivacijo. Do avta sva prilezla točno petnajst ur od takrat, ko sva ga zapustila. Mejo sva zopet prestavila na višjo stopničko, saj je bila to po času in višinski razliki (cca 3000 m) najina najzahtevnejša tura do zdaj. Sicer izredno lepa in razgibana tura z lepimi razgledi ter številnimi plezalnimi deli, a bolj primerna za večdnevno pohajkovanje. Predvsem zato, da se imaš čas ustaviti in poklepetati s pisano druščino planincev, ki so nama ta dan še dodatno polepšali.