V. Baba, V. Montura, Lanževica in M. ter V. Šmohor

Cel teden je žgalo, vendar vikend pa ni bil napovedan ravno briljanten. Nisva se kaj preveč sekirala, saj sva navajena slabih sobot. Kljub temu pa so napovedi o močnih nevihtah kar radikalno spremenile prvoten časovni plan. Ta je sicer vključeval spanje v Lepeni, vendar je bila prvotna ura bujenja ob 4. ali 5. uri, kar pa je zaradi slabe popoldanske napovvedi prepozno. Tako sva bujenje premaknila na 2. uro in štartala s hojo 20 minut kasneje. Seveda s čelkami. Motivacija je bila na vrhuncu, saj je bil sončni vzhod napovedan ob 5:11 in sva ga želela doživeti na vrhu prvega cilja Velike Babe. Poleg tega cilja je bila v planu še sosednja Velika Montura, malce oddaljena Lanževica, nato pa dolg premik v smeri Krna. Vendar ne prav do njega, ampak Vrh nad Peski, ki pa sva ga vseeno izpustila in raje z velikim užitkom in motivacijo osvojila še Mali in Veliki Šmohor nad Krnskim jezerom. Da pa bo besed čim manj, raje skočimo k slikam...
V nekaj več stavkih bom opisal tokratno pot. Modra ponazarja vzpon, zelena spuste, rdeča pa "na celo". Ob 2:20 štart iz Lepene oz. izpred doma Klementa Juga. Ob 3:50 sva bila pri zgodnji postaji žičnice ter nato kmalu zavila levo v smer Velike Babe. Sončni vzhod sva občudovala malce pod njo ob 5:30, na njen vrh pa stopila ob 5:35. Po paši oči na vrhu smo (je, eden naju je celo prehitel, vendar je štartal iz koče) ob 6:05 pričeli spust do T križišča, kjer sva midva zavila levo v smeri Velike Monture. Nanjo sva stopila ob 7:05. Sledil je spust na celo v dolinco in na celo proti Lanževici, katero sva osvojila ob 8:55. Tu sva imela že drugi zajtrk (klobasa s kuhom) in tudi naredila plan za naprej. Vrh pod Peski je bil črtan. Malce zaradi vremena, oddaljenosti in predvsem zaradi velikega števila snežišč. Pot sva ob 9:20 z Lanževice nadaljevala proti Vratcem (9:55) in ob 10:45 stala na Prehodcih. Na Veliki Šmohor sva stopila ob 12:30 in v jezeru namakala noge ob 13:50. Po zasluženem pivcu v koči sva pot nadaljevala v dolino in do avta prišla ob 16:20. Malce čez 2. uro zjutraj pri domu dr. Klementa Juga na 700 m. Dodatna LED razsvetljava odlično služi namenu. Zgornja postaja tovorne žičnice ob 3:50. Pot s čelko skozi gozd mi osebno ni bila kaj zelo prijetna, saj vedno malce tuhtaš kateri živalci boš posvetil o oči. No, na srečo ni bilo nobene. Morda zato, ker sem celo pot do tu prepeval. Spomenik pred zgornjo postajo tovorne žičnice. Še 2 uri. Ja prov :) Kljub polni luni svetlobe ni bilo veliko. Verjetno zato, ker je že "zašla", sonček pa se tudi še ni začel prebujati. Slika kaže smer Velike Babe. Morda pojasnilo, da sva nanjo hotela že 31.12.2011. Ker pa je bilo snega kar nekaj, nisva našla poti in osvojila drug vrh v verigi. Črno prst, ki pa ni ta, ki naju je matrala to zimsko sezono. Žabica se kobaca skozi travo. Srečala sva jih kar nekaj. Tu čelk nisva več rabila. Prekrasen jutranji pogled na dolino Krnskega jezera in pogorja. Ne moremo faliti. S seboj sva imela "tamale" derezice, ki sva jih uporabila na snežišču pod Veliko Babo, saj se je konec snežišča nadaljeval v melišče. Zdrs ne bi bil ravno priporočljiv. Na tej sliki pa samo prikaz, da je snežišč še veliko, kar bo razvidno tudi iz nadaljnjih slik. Sonček že počasi boža vrhove. Prve najine sončne žarke sva doživela ob 5:30, in to v smeri Triglava, ki je še malce zadekan. Čez 5 minut na vrhu Velike Babe (2016 m) je bilo sonce že nad vsemi vrhovi in naredil se je prekrasen dan.
V prekrasno jutro smo stopili. Vidimo tudi drugi vrh Babe. Bogatin, Mahavšček, Tolminski Kuk, .... Ta desni zaobljen pa je Velika Montura. Najin naslednji cilj. Greben v smeri Črne Prsti nad Lepeno. Jutranja panorama z vrha Velike Babe. Temperatura ni bila nič kaj podobna tedenskim v dolini in smo se morali kar toplo obleči. Na vrhu Velike Babe naju je prehitel planinski kolega iz Velenja (Borut?; saj mi je res nerodno, vendar jaz in imena), ki je pa res doživel sončni vzhod prav na vrhu. Njegov štart je bil iz koče pri jezercu. Prav globoka je ta dolina. Ob povratku z Velike Babe še zadnji pogled v smeri grebena od Babe, Črne prsti itn. Na tem T križišču se poslovimo in si zaželimo lep dan. Midva navzgor, Velenjčan pa navzdol proti koči in na zajtrk. Pogled na Veliko Babo in utrdbe na Veliki Monturi. Rov... Velika Baba se greje v jutranjem soncu, vendar prav isto dela Jalovec v ozadju. Grebeni :) Waw... Dom na Komni ni ravno daleč. Bojana me je počakala prav na vrhu, jaz pa sem šel raziskovat teren za direkten spust v dolinico in nato proti Lanževici.
Bojanin dokaz, da sva bila na vrhu Velike Monture (1958 m). Krn v ozadju s svojimi snežišči. Z Velike Monture sva jo usekala kar direkt. Upam, da niso vse to kopali na roke. Utrinek. Skozi Krnico se bi pa dalo še furat! Pogled na dolinico pod Vratci (Bogatinsko sedlo) in Bogatinom. Prideva na nekakšno nemarkirano pot, ki vodi okrog te dolinice. Greva po njej in nato spet na celo proti Lanževici v ozadju. Prelep dan. Pot "na celo" proti Lanževici postreže z naravnim mostom. Aha, kaj je pa to? Velik dec, ki pa ni vrh Lanževice. Eh, spet sva falila vrh :) To je pravi vrh Lanževice, ki pa ni ravno daleč. Avtoportret malce pod vrhom Lanževice (2003 m) ob 8:55. Resen sem bolj zato, ker nimam časa misliti na nasmeh, ker je časa le 10 sekund za slikco. Brlog?
Pogled malce nad Vratci v smeri Komne. Vratca oz. Bogatinsko sedlo ob 9:55. Vse cveti! Del poti od Vratc do teh kasarn smo prehodili s kolegi slabi dve leti nazaj, zato orientacija ni bila problem. Spomenik človeški neumnosti. Te stavbe so stare švoh 100 let, fuge pa so še na mestu. Impresivno! Danes pa nihče ne zna ali noče več tako dobro delati. Pogled v dolino Tolminke, katere čare sva tudi že okušala. Prehodci ob 10:45. Vreme nama služi, zato sta Šmohorja povsem dosegljiva. V nadaljevanju poti se je vreme obračalo iz dobrega na malce manj dobrega, vendar pa je bilo stabilno. Markirana pot za Krn zavije v notranjost in pogled se nama ustavi na verigi Šmohorjev. Nad to dolinico je kar nekaj kasarn. Tudi na zemljevidu je del opisan kot Pri kasarnah. Zanimivo. Kamen ne stopi snega okoli. Prelep pogled na najine vršace. Ta rožca se je verjetno še pod snegom matrala. Če te tu ulovi neurje, je zaklonišč dovolj.
Pojma nimava kje točno je Mali Šmohor, zato malce lutava po teh vrhovih. Veliki je tazadnji v tej verigi. Snežišč je resnično še veliko, zato je bila sprememba plana za osvojitev Vrha nad Peski pravilna odločitev. Namreč plan je bil kar na celo :) Pri kasarnah. Obljuden Vrh nad Peski. Panorama z Malega Šmohorja (1944 m). Če pa ta ni mali, je pa sosednji :) Utrinek. Na vrhu Velikege Šmohorja (1939 m-zakaj je ta že nižji?!) ob 12:30. Velika Baba nad prelepo dolino z Velikega Šmohorja. Utrdbe na Veliki Monturi. Tu pa sem imel čas za nasmešek. No comment. Snežišča so sicer nevarna, vendar pa pridejo tudi prav in prišparajo kar nekaj minut hoje okrog. Tu sva sploh veliko prišparala. Bojana najprej zasliši sikanje, nato pa to kačo tudi uzre. In zopet je bilo v nadaljevanju poti malce več tolčenja s palicami. Veliki Šmohor skoraj iz doline Krnskega jezera.
Smrekca si je izbrala krušne starše. Ob 13:50. Ni ravno majhna ta mlaka. Pri jezeru imava še sonček. Upam, da s tem dejanjem nisem uničil ekosistema v jezeru. Bojano so ribce tako grickale, da ni mogla imeti nog noter. Med jezerom in kočo je planina s kravami, ovcami in prašiči. Umik od jezera je narekovala črnina in grmenje. Ob 14:25 sva si pa zaslužila en... ...pir! Treskanje in grmenje je bilo bolj v smeri Bovca in v teh koncih se je kmalu zjasnilo. Igra vode z leti naredi prelepe kanale. Še zadnji pogled na dolino Lepene. Ja, prelep pohod, veliko užitkov, rezgledov, predvsem pa naju je veselilo, da noge niso nič kaj bolele.