Črna prst in Lisec, 15.6.2013

Bohinjske konce sva v zadnjih mesecih kar pogosto obiskala. Konec decembra lani sva Črno prst poskusila osvojiti peš, a se nama je zaradi obilice snega in skritih markacij potovanje zavleklo. Nato sva slalomirala med drevesi ob smučišču Kobla, s smučkami pa sva tudi nadaljevala in tako poizkusila v drugo napasti Črno prst. Napredek je že bil, saj sva prišla vsaj do koče, a točno na vrhu pa še nisva bila. To soboto pa sva jo iz Bohinjskih Raven napadla z najlažjimi nahrbtniki do sedaj in jo tudi osvojila. Še več, po malce stezosledstva sva stopila še na vrh izredno lepega kuceljčka bolj severno od Črne prsti, ki se imenuje Lisec. Orožnova koča je bila, presenetljivo, zaprta in kar nekaj planincev je potožilo o tem. Za pot na vrh Črne prsti sva rabila tri urice, uro do Lisca in še dve uri (z blodenjem vred) za povratek. Zdaj je odličen čas za to destinacijo, saj vse cveti v vseh možnih barvah in je prelepo. (B)
Modra vzpon, zelena spust. Gor sva šla od ceste po težji poti do Orožnove koče, saj še nisva šla po njej, dol pa deloma po grebenu do Lisca in na celo (neka pot je nakazana in tudi možici so postavljeni, a se kar izgubi, kot da ne bi bila dokončana) do travnate jase v dolini spet do Orožnove koče. Povratek po lažji poti do ceste. Opremo je bilo treba prirediti vremenu primerno: male krpljice na palicah, tanjše nogavice in veliiiiiko sončne kreme. Lisec - že večkrat sva ga občudovala, brez snega je pa še posebej lep. Smučišče se je spremenilo v dišečo preprogo iz rožic. Triglavožitje. Tukaj pa bodo snemali Hobita 3. Še enkrat s ceste - Lisec. Bohinjsko jezero. Skalni rob nad cesto nudi pogled na mnoge vrste dreves. Mrtva kopriva. Kaj sem rekla? Vse cveti! Tile slinasti brezdomci so bili kar pogosti na skalah po poti. Prvo snežišče ob težji poti do Orožnove koče (lažja se odcepi kasneje na cesti). Po drevesih sodeč je tu dokaj nevarno za plazove, saj so vsa postrani. Motivacija. Pravljična prizorišča z velikimi skalami in mogočnimi smrekami.
Ptičja perspektiva markacije. Ob teh štorih se počutiš kot škrat. Praprot pričara občutek pragozda. Nebotičnik za vile... Pri koči se odpre prekrasen pogled na Črno prst. Najina zimska grapa je lepo vidna. Greben proti Liscu na desno. Ob smreki na levi sva se zadnjič namazala s kremo za sončenje in se spraševala, kje neki so jezera... Pod snegom, kaj pa. Ob poti je kar nekaj tablic z imeni rastlin. Preprosto in poučno! Tempo je bistveno hitrejši kot takrat, ko so bile potrebne dereze in se je v sneg vdiralo do kolen in še čez. Če je res sibirski, potem mu je zdaj presneto vroče. Jap, tja gor greva. Avrikelj si je našel prostor v razpoki. Hja, plazovito je pa res tu pod stenami. Poleg flore se tudi favna nastavlja soncu. Pogled nazaj na zeleno dolinco pod kočo.
Začetek S-grape. Tu so zadnjič začeli pekati cepini. Približek skalatega dela poti, kjer se pešpot in zimski vzpon ločita. Značilna skala spodaj in nenavadno temne skale višje zgoraj. Ob prihodu na greben postane jasno, da je to dan Gorskega maratona štirih občin, kjer tisti najbolj vztrajni pretečejo 42 km Čez Suho, kot se imenuje to križišče poti na grebenu. Kapo dol vsem, ki jim je podvig uspel, še posebej pa tistim, ki so po prihodu na greben kar stekli navzdol. Naj vam kolena še služijo. Da si boste lažje predstavljali kaj doživljajo tekači, si preberite tole: http://www.tekaskiforum.net/novice/590 Improvizirano stojalo za anteno. Informacije za katero izmed naslednjih tur. Maratonci tečejo navzdol pod budnim očesom osebja prireditve, midva pa proti vrhu. S te strani izgleda najina grapa dokaj navpična... Še par korakov in bova na vrhu. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Dve uri in 50 min od izhodišča, in to z enim mazanjem in tudi kratko malico. Za prve korake letos ni slabo. Julijce pa zebe v ušesa. No, vsaj ledenega dežja nimava... Panorama oblačnosti. Vidi se del žičnice, s katero so najverjetneje pritovorili kante s pijačo za maratonce. Vroče, travnato pobočje. Iz bohinjske strani je dosti več sence.
Po malici in fotkanju sva si začela natanjčneje ogledovati kje za vraga bi se dalo priti na Lisca. Ob robu snežišča se vidi pot, ki pelje do pl. Osredki, katere dolina se mi zdi, da bi bila lahko smučabilna. Takšna je bila situacija... ...takšna pa rešitev. Najprej po snežišču navzdol, pri kamnitem pobočju nad ruševjem, nato prečenje po travnatem pobočju, nato pa je bilo videti začetek dobro uhojene poti na grebenu tam med ruševjem. Za zeleno pot ne garantirava, da je prava, je pa bilo videti malo shojeno, a je kmalu postalo zaraščeno in je potrebno "na celo". Med načrtovanjem zagledava uživače v zraku s Poreznom v ozadju. Par vrvic in rjuha? Dobri so. No ja, do planine Osredki ne bi rekla, da spust traja 3 ure in 15 min, saj sva že za celoten vzpon porabila dosti manj. Začetek odcepa bova upoštevala, planino bova pa le od daleč gledala. Ko se je sneg umaknil, so na plano butnile vse možne cvetlice. Kot sva rekla, po snežišču navzdol... Pogled nazaj. Jure je že razmišljal, če bi se dalo tu turno... ...pa po pobočju do grebena, kjer sva videla začetek shojene poti. Dolina na drugi strani grebena. Tudi tu se sneg še kar drži. Planina Osredki. Prekrasna potka se sicer vleče, a je prelepo, da bi človek opazil. Pogled nazaj na masiv Črne prsti, vhod v najino grapo in travnato dolino. Grebenska pot do Lisca... ...ki je, pričakovano, ponujal lep razgled na Bohinjsko jezero.
Rutka in kapca. Še približek planine. Do nje je zagotovo manj kot 3 ure 15, saj sva točno toliko porabila za hojo (brez postanka) z vrha Črne prsti preko Lisca in nazaj z blodenjem vred do Bohinjskih Raven, ki so dosti nižje. Orožnova koča z vrha. Evo, poti naštudirane, pot pod noge. Začetek poti je bil nakazan... ...nato se je izgubila in sva šla po najmanj poraščenem delu... ...a kmalu se je zgostilo. Nekaj ovir kasneje naletiva na prvega možica. Kmalu se nama smeh nariše na obraz, saj sva prišla do travnate jase med skalami. Pravljično. Živjo, koča! Čeprav je bila zaprta, je nekdo pridno posadil solato v vrtiček. Povratek po lažji poti do ceste. Je tu kdo žgal oglje, ali je nekoč strela spražila kako smreko? In prispela sva. Izredno lep krog z malce avanturizma, ki nama je prislužil eno pivo. Ni pa ravno prijetno, ko zaslišiš helikopter ravno tam, kjer si še bil pred nekaj urami. Upam, da so vsi maratonci in planinci v redu. No, ta dan je bil pa tudi namenjen doktorskemu pikniku nekje pod Krvavcem. športne discipline dneva: frizbi, pikado in dvigovanje uteži (beri komplet knjig). Hvala za lepo lokacijo in super postrežbo, še posebej na oddelku sladic. Jure je ostal tam, jaz pa sem se okrog sedmih s pomočjo zelo prijazne, a očitno blond gospe na GPS-u pripeljala v Ljubljano na koncert: Tony Cetinski in Perpetuum Jazzile. Vredno vseh 23,50 EUR z rezervacijo vred. Aja, če vas zanima, 9. novembra prirejajo spektakel v Stožicah, torej kar brž po vstopnice.