Črni Kal-Savudrija, 18.5.2013

Tokraten izlet sem naredil sam, kajti Bojana je imela privat stvari za urejat. No, itak je bil najin skupen plan, da greva proti morju. Pa sem šel. Najprej z Berlijem do Črnega Kala, parkiral pa pod avtocestnim mostom na parkirišču pri odcepu za Osp. Ko sem se zrihtal, sem odprl zemljevid in naredil plan. V smeri Marezig, po dolini Dragonje, morda do Umaga in nato najti tamkajšnjo Parenzano ter po njej nazaj do Kopra. Hja, nekaj takega je pa res bilo...
Izhodišče je bil Črni Kal. Nato skozi Kubed, Sv. Anton, Marezige, po dolini Dragonje do Savudrije. Nazaj (rdeče) pa Portorož, Izola, Koper in Črni Kal. Prvoten plan je bil sicer Umag, vendar pa je tudi Savudrija nudila 15 minut obalčkanja. Izhodišče na mini parkirišču pri odcepu za Osp na Črnem Kalu. Kakšne gužve pa na tem parkirišču ni. Upam, da tega "Brajdiči" ne pogruntajo. Pogled v smeri vasic na Črnem Kalu. Malce bolj levo sva z Bojano lansko leto sopihala ob železnici. Ja, dobra je ta moja Bojana ;) Po kratkem spustu v smeri Kopra zavijem levo za Hrvaško in zelo hitro prečkam Rižano. No, te vasice pa so bile res deležne lanskoletnega najinega sopihanja. Tu pred nosom pa imamo odcep za Hrastovlje. Ta smer pa že še pride. Saj kaj veliko ni videti, vendar pa pozoren opazovalec na vrhu hriba vidi nekakšen stolp?! Prvi planiran cilj je bila vasica Kubed. Ker pa me je res matral firbec, kaj je ta stolpič, sem ga obiskal. Skozi vasico po dokaj strmi potki sem hitro na vrhu. Butl, okrog gre lepa cesta. Hja, pa drugič! To je ta stolp. Le čemu je bil namenjen? NARODNO PREBUJENI ISTRSKI SLOVENCI SO SE DNE 7. AVGUSTA 1870 ZBRALI NA VELIKEM TABORU V KUBEDU IN ZAHTEVALI ZEDINJENO SLOVENIJO, SLOVENSKI JEZIK NA SODIŠČU, SLOVENSKO SREDNJO ŠOLO V KOPRSKEM OKRAJU IN PRAVIČNO DAVČNO POLITIKO. TABOR V KUBEDU JE POMENIL HUD UDAREC DUNAJSKI REAKCIJI IN ITALIJANSKI IREDENTI, KI STA TUDI ISTRSKIM SLOVENCEM IN HRVATOM ODREKALI PRIZNANJE NARODNOSTNIH PRAVIC. OB STOLETNICI POSTAVILA SKUPŠČINA OBČINE KOPER Pogled z vrha na Kubed. Desno ob robu gozda pa je cesta, ki sem jo izbral za bližnjico do vasi Sv. Anton. Takoj na začetku izbrane ceste je pokopališče s cerkvico. Upam, da se napis tu kaj vidi.
Ko se dvigujem po zelo strmi cesti, se seveda malce ustavim ter pogledam nazaj na izredno prelep pogled na vasico Kubed in v ozadju na skalovje Črnega Kala ter s Slavnikom v ozadju. Lično urejen nasad oljk. Ko se priključim glavni cesti do vasice Sv. Anton, se mi odpre še tale pogled. V mojih očeh ta viadukt sploh ni tako slab, celo impozanten! Levo pa pogled seže do Trsta. Ko se počasi pomikam proti vasici Sv. Anton, prvič uzrem Koper in morje. Priznati moram, da je bil pogled veliko lepši kot pa ga kaže slika. Namreč fotoaparat je res že marsikaj prestal, pa tudi svetloba ni bila ravno prava. Namreč kar veliko število razbitih oblakov in vmes prodirajoča sončna svetloba ni nudila ravno razmer za moje znanje fotografije. Pa še malce me je zeblo :) Iz vasice Sv. Anton v smeri Marezig sem jo ubral po občutku na eno makadamsko potko. Pripeljala me je dejansko ravno v pravo smer. Kar naravnost! Izredno lepa in umirjena narava. Morda še ena opazka. Na poti sem opazil dva zbirna centra in dve čistilni napravi. Iz obeh je pričakovano smrdelo, ampak vsaj ni sredi mest! Ob vstopu v vasico Marezige se sliši glasna glasba. Iz Marezig pogled na Koper. V Marezigah je potekal praznik refoška. Ura pa približno 11:30. Malce zgodaj bi bilo...zato grem raje naprej. Spust do vasi Babiči in nato v smeri zaselka Župančiči, ki že ležijo v dolini Dragonje. V tej smeri grem! Ja, saj cesta je :) Dragonja, ki je ni ravno veliko. Na tej samostojni poti sem imel kar nekaj časa za razmišljanje. Tudi od bicikla. V teh 15. letih sva bila pa res že marsikje. In čeprav je že dokaj glasen, ni še za v staro šaro! Utrinek s table.
Ob poti... Tudi v tej smeri bi bilo zanimivo iti. Vendar tokrat ne! Lepa je ta dolina! S konji mora biti tudi lepo. Sam kaj, ko se jih jaz bojim :( Utrinek. Utrdba Kaštel. Pa sem na mejnem prehodu Dragonja. Grem čez? Pa ja...zakaj pa ne! Se že dvigam nad mejni prehod in odpira se pogled na naše soline. Oh, do Umaga pa ja pridem. Še lepši pogled na našo stran. Letališče ne sameva! Upsi! Kako pridem na staro cesto? Brez GPS-a, zemljevid tu ne "dela" več. Traktor ne sme, konjska vprega tudi ne, peš ne smeš, kolo z motorjem tudi ne. Aha, kul. Z biciklom pa lahko :) Ker sem včasih res malce čez les, sem res šel kar malo po hitri cesti. Začela se je cca. 200 m od izvoza, zato ni bilo kakšne panike :) Šele doma na Google Earthu sem videl, da bi lahko šel okoli. Pa drugič!
Kaj kmalu ob robu ceste ugledam napis za Parenzano. Grem kar po njej. Ta del pa ni ravno urejen. Sicer z biciklom gre povsem b.p. Hm, zakaj se mi zdi, da sem v napačni smeri, saj ne grem še nazaj?! Upsi, res sem narobe. Še sreča, da moram samo kakšnih 200 m nazaj. Priznati moram, da mi ni bilo nič jasno, saj sem imel vedno v glavi, da gre Parenzana do Umaga. Ko se vrnem do ceste, se nanjo priključim in grem v smeri Umaga. Golf igrišče ob cesti. Haha, ta napis mi je pa vzbudil spomine. Kot otrok sem bil tu na počitnicah, in to v Etinem apartmaju. In v tem križišču sva z atom čakala, da pridejo mama, žal pokojna Marija in Bogdan Jež. To je moralo biti ene 20 let nazaj, zato sem lahko tudi vse pobrkal, pa kaj. Pustite mi malce domišljije! ;) Umaga očitno ne bom videl. Spet ne vem kje sem falil. Eh, pa kaj. Polno tabel kar je zalo pohvalno. In uzrem morje. Grem kar naravnost! Še sreča, da je bila ograja. Veter je dodobra razburkal morje. Za malico malce Isostarja, jabolko in čokoladica. Sicer pa sem ob 10h na štartu pofruštkal en sendviček.
Nekam velika je ta barkača! Ura je malce čez 14 in tudi km je že nekaj. Pa ko bi obrnil?! Idiličen nasad oljk s prelepo vilo v središču. Malce stran od te table sem moral malce poservisirati bicikl, saj mi je menjalnik malce ropotal. Eh, pa saj znam! Na tej tabli je ogromno biciklističnih tur, več pa na danes nedelujoči strani http:\\www.coloursofistria.com Me je pa bolj zanimal detajl kje gre Parenzana nazaj v Slovenijo. Torej do ceste za Kanegro in tam sem že bil ter obrnil. Zato ni bilo bojazni, da ne bi našel. To tablo smo že videli. Pa grem desno! Tu je bilo pa res matranje za delavce. Pridem na cesto za Kanegro in se zapeljem do nje. Pred recepcijo pa se obrnem, da ne bi imel kakšnih težav. Tu smo naredili že marsikatero sranje :) Iz Kanegre zopet nazaj na Parenzano, kjer se odpirajo pogledi na soline. Ta del Parenzane je veliko bolj obljuden in bolje vzdrževan. Kdo se nama priključi in naredimo enkrat prav celo! Zna biti zanimivo! No, tu mi je pa res postalo povsem jasno, da sem imel o Parenzani povsem narobe predstavo. Da gre do Umaga. Butl! Samo do Poreča pa res zna biti carska! Soline. Čarobni pogledi in sporočilo o minljivosti.
Na tej poti od ceste za Kanegro sem srečal kar nekaj tujcev (predvsem Nemci ali Avstrijci), ki so bili opremljeni za resne ture na biciklih. Spredaj, zadaj torbe, pa še na balanci. Vsi pa starejši! No, vrnimo se k Parenzani. Tule je verjetno šla naravnost, vendar pa se je zaradi takih ali drugačnih razlogov ta del speljal skozi S odsek. Kaj kmalu smo na "bojnem" ozemlju. Tu je sedaj Hrvaška, tam čez pa piknik v Sloveniji. Eh, te meje! Malce naprej Jorasova domačija. Ravno pri hiši prečka cesto Joško Joras. Lepo in vljudno ga pozdravim, vendar odgovora ni. Je pa za pričakovati, ko pa ti vsak dan v lepem vremenu vozi veliko število kolesarjev. Ob prečkanju Hrvaške kontrole sem se skoraj prisilil, da sem pokazal osebno izkaznico. Tudi brez bi šlo. Malce naprej pa most, ki bi ga lahko imenovali Podobnikov most. :) Da se priključimo Parenzani na naši strani, je potrebno takoj za našim mejnim prehodom zaviti desno. Ne moremo zgrešiti! Lepooooo..... Kot že omenjeno, je letališče res dinamično. Račka v prelepem vremenu uživa. O solinah. V notranjost solin nisem šel. Od solin gremo ob obali. Ta del sem imel pred seboj celo motivacijo, slikano ravno pred vhodom v avtokamp Lucija. Tudi to je bilo povsem novo zame, da je šla Perenzana tu skozi. In še po 15. letih sem bil spet tukaj. Saj ne vem ali je to še Lucija ali že Portorož. Tu v tem križišču moramo desno! Sicer tega nisem vedel, vendar pa mi je šesti čut pravil, da pojdi tu desno. In imel sem prav! Prav hudo je videti te oboke v samem osrčju Portoroža. Kako zaraščeno je sedaj!
Pogled na Portorož 18. maja 2013. Skozi prvi tunel v smeri Strunjana. Malce pred drugim tunelom nad Izolo je manjše počivališče, kjer sva se lansko leto ustavila že z Bojano. Takrat sva pila Pepsi. Ker ga res ne velikokrat, sem ga tudi tokrat. In seveda še drugi sendviček. Iz drugega tunela se odpre pogled na Izolo. V Izoli je malce zmede s tole kolesarsko stezo, saj jo je povozilo mesto. No, važno je, da se priključimo na tole v smeri Kopra. V Kopru ugledam tele mladce, ki se veselijo v drevoredu. Pa sem se spomnil, da Božič je pa ja direktor in seveda tudi posloven človek. Je morda oddal Ančko? Koliko železja... V Kopru se nisem kaj posebej ustavljal in sem po Parenzani nadaljeval v smeri Trsta. Vendar pa sem moral v smeri Črnega Kala. Da ne bi šel ves čas po cesti, sem zopet izbral pristop, ki sva ga že lani izbrala z Bojano. Vendar pa sem tudi tukaj uporabil svoj 6. čut in pot našel brez zemljevida. Tu se že peljem ob Rižani, nad menoj pa je železnica. Vodni utrinek. Ja, lepo je! Ker pa se vsaka stvar enkrat konča, se je tudi moj izlet. Ko enkrat ugledam tole skalovje, mi je lažje pri srcu, da ni potrebno do Kozine. Še enkrat! Bojana, kapa dol za lanski podvig in 126 km poti. Začrtal sem si, da bom doma ob 19:30 in zato je bila ura kar pravšnja za prihod do avta. Za prvo resno tudi v sezoni je kar ok...