Sedlo Bela peč in Krnica

Bojana je v sredo za letošnjo turno sezono rekla, da je to pač to. No, jaz nisem ravno takega mnenja in sem se prav razveselil sestrinega klica v petek zvečer, da se s Primožem meni za eno "lagano" turno. Štart je bil izredno pozen iz Ljubljane, saj smo se v Tinin Berlingo nabasali šele nekaj minut čez 7. zjutraj. Saj dan je že dolg, samo kaj ko plohe pretijo popoldne. Cilj ture smo rekli, da izoblikujemo na avtocesti. V igri smo imeli: Mojstrovka, Kotovo sedlo, Sella Nevea. Po Tininem klicu Frenka, ki se nam nato ni pridružil, še vedno nismo imeli cilja. V Kranjski Gori je odletela Mojstrovka, saj je bila smer Vršiča povsem zabasana z oblaki. No, tudi nošnja smučk na rukzaku navzgor ni ravno motivacijska :) Ostane Kotovo sedlo, ki pa tudi zaradi ravnine do Tamarja ni bilo ravno sprejeto z nasmeškom. Hja, pa gremo spet malce v Italijo (čeprav sem bil tam tri dni nazaj). Edini plan, ki je bil ob štartu s parkirišča na sedlu Nevea je bil, da gremo navzgor. Potem pa vidimo... No, pa gremo!
Modre pike nakazujejo vzpon s parkirišča (1162 m) do sedla Bela peč na višini 2005 m. Zelena nakazuje spust do Gilbertija (1850 m) in nato vzpon po smučišču do sedla Prevala (2067 m). Do tu smo šli vsi trije skupaj, nato pa Primož v italijansko dolino po avto, midva s Tino pa skozi Krnico dokler se je pač dalo. In se je dalo presenetljivo daleč. Na tem zemljevidu je označena točka do katere sva prišla s smučmi, nato pa je sledilo pešačenje do postaje B. V treh dneh je neslo ogromno snega! Za vzpon še ne bo potrebno sneti smučk, vendar za morebiten spust je pa snemanje zaželjeno :) Namreč v tem trenutku ni bilo še prav nobenega izoblikovanega plana oz. cilja. Kljub kopnosti smučk tu nismo sneli. Vreme je odlično. Primož je tu lani zaključil sezono, letos pa jo je tu otvoril. No, razen ene "domače" ljubljanske, lahko rečemo testne. Ko smo se mi vzpenjali, so nekateri šli že navzdol. Ura je bila namreč tu okrog 10. Malce pred Gilbertijem opazimo, kako se vrhovi nad njim zabijajo z oblaki. Prevala je bila povsem zabita, sedlo Uršič tudi precej, edino sedlo Bela peč je bilo še lepo. Pa tudi prej smo se pogovarjali, da bi bilo to sedlo naš današnji cilj. Namreč še nihče ni bil tam gor. Na tem delu (morda malce naprej) sem imel prve težave. Namreč za prečenje na strmini, kjer so smučine zelo ozke, moje smučke ne dajajo ravno občutka varnosti. Pogled nazaj napoveduje, da se vreme slabša. Midva s Primožem se zaklepetava in Tina naju kar krepko prehiti. Sicer tak klanec ni ravno kakšna posebnost, vendar pa je snežna podlaga gnila in zvožena, zato se velikokrat zgodi, da malce zdrsneš. Še sreča, da sem bil zadnji in je Primož našel en del za obračanje, kjer sem tudi jaz lahko obrnil. Ja, malce so dolge te moje smučke... Sedlo Bela peč na višini 2005 m. Nismo bili sami. Smo pa tega možakarja srečali ob smučanju s sedla, ko je poležaval na eni skali.
Tina bi smučala po "dnevni". Pogled v smeri Žrda? Bojana. Evo dokaz, da sem delil čokoladce! :) Dva smučarja izredno previdno smučata s sedla Uršič. Na videz je tu klanec kar konkreten, vendar ni, kajti tu gor je smer dostopa na sedlo Uršič z decembra 2012. Primož si razgleduje okolico. V smeri Montaža je sonček še prisoten. Oblečen sem tako kot pozimi. Namreč sonček je bil skrit, na sedlih vedno rado malce piha in zato je kar malce zazeblo. Na sedlu Bela peč smo se zadržali kar nekaj časa; verjetno kakšno uro. In v tem času je pričela nastajati ideja o smučanju skozi Krnico v smeri Bovca, saj sem v sredo naredil sliko, ki kaže kako lepo je zalita. In Primož se je tudi ponudil, da prepelje avto na drugo stran. Hvala!!! Primož in Tina pri spustu s sedla Bela peč. Previdnost je bila potrebna, saj klanec ni zanemarljiv, podlaga pa tudi raznorazna. Predvsem pa čisto gnila. Ob pogledu na Prevalo je motivacija na vrhuncu, saj vreme drži! Na Prevalo gremo vsi trije. Če drugače povem. Očitno edini trije, saj tudi pri Gilbertiju ni bilo nikogar več. Seveda se je vreme v času vzpona spreminjalo. Ob našem prihodu se je kar konkretno zabilo. Pogled na Krnico. Zalita! Vidljivost pa slaba. :( Primož se pripravlja na spust v smeri Gilbertija, midva s Tino pa čakava na ugodnejšo vidljivost skozi Krnico. Kot bi nekdo dobro podmazal temu vremenu. Tunelsko očiščenje takorekoč do Bovca. Greva!!!
Smuka odlična. Ampak res! Sneg ravno pravšnji. Nič cukanja, podlaga ustrezno trda, naklon ravno pravi! Ja, za moj debi idealno. Sem pa še pridem! Tina v uživanciji! Jaz po smučanju skozi prvi del Krnice. V ozadju se vidi sedežnica Prevala. Plan je bil, da tu oceniva snežne razmere in po potrebi obrneva in seveda to sporočiva tudi Primožu, da naju počaka na parkirišču. Vendar... ...smuka se nadaljuje! V tem osrednjem delu tam zadaj na klancu je bila smuka še boljša! Tu na ravnini pa se je pri meni že pričelo pojavljati cukanje. Hja, vsega lepega je enkrat konec in tudi snega je enkrat zmanjkalo. No, ne še čisto... ...tudi tu se še da... ...konec. Smuči na rukzak in po markirani poti najprej do pl. Krnica. Kakšen teden nazaj se je tu verjetno dalo prismučati še skoraj do planine oz. do ceste. Moja celotna masa je bila očitno veliko večja od Tinine, saj mi je na enem snežišču leva noga dobesedno odletela v luknjo. Brez snetja rukzaka bi se bolj težko dvignil. Tina mi je seveda povedala kaj je to za ena rožca, samo kaj mi to pomaga :( Planina Krnica. Po široki gozdni cesti v smeri B postaje kabinske žičnice.
Vse za boljši razgled. Pogled na bovško kotlino! Levo zgoraj pa vidimo jeklenico t.i. Zip-line parka. Povsem zgornja "postaja" Zip-line-a! Ja do B postaje je še kar nekaj. Sicer so tudi vmesne peš poti, pa saj imava čas. Primož je moral smučati s Prevale v dolino, iti malce peš navzgor in nato zopet smučati do parkirišča. Se preobleči in čez Predel peljati do Bovca ter nato po tej gozdni cesti nama naproti. Ja, časa imava dovolj. Vmes me je Tina "futrala" z mladimi listi bukovja. Muuuu.... Oznake so tukaj dobre! B postaja kaninske kabinske žičnice. Dve kabini, ki sta januarja skupaj z jeklenico usekali ob tla. Uradno zaradi udara vetra. Še sreča, da ni bilo noter ljudi. No, od takrat žičnice ne obratujejo in tudi obeti so bolj slabi. Brez ure, brez telefoniranja :) Midva na B postajo, Primož na B postajo! Sledila je kar dolga malica s pogledom na Bovec, vožnja čez Vršič na Gorenjsko in na pir k Aljažu. Ja, dolga, vendar pa izredno lepa tura! Hvala obema!