Vršič, Log, Kanin

Te prvomajske mini počitnice sva res nestrpno čakala, saj nisva bila "fraj" od novega leta oz. letošnje smučarske Francije. Samo kaj nama naredi biti "fraj", saj se itak nikoli ne uleževa. Temu sicer ni čisto tako, vendar pa v večini primerov velja. Tudi tokratni prazniki so bili zelo klasični in predvsem odvisni od vremena. Plan je bil, da se naredi kakšna turna fura, obišče domačijo v Logu in seveda delo na vrtu. Priznava, da je bilo uresničeno še kaj več kot samo omenjeno, vendar ravno vsega pa ne gre oglaševati. Ker pa slike ter filmi povedo veliko več...
Teden pred prvomajskimi prazniki naj bi bili deležni luninega mrka. No, to kar sva midva ujela je bilo malce zabrušena luna, veliko bolj odločilen vpliv pa je imela na najino življenje. Zaspanost, utrujenost, razne Alzheimerjevske napake itn. Še sreča, da imava ventil v obliki hobijaške zaposlitve. Pa tu ni všteto samo lazenje po hribih, ampak zadnja dva tedna predvsem vrt, saj so se opravila na njem zvrstila vsa naenkrat po koncu zimskega vremena. Zadnji delovni dan pred mini počitnicami sva zaključila s štihanjem novega dela vrta in to tudi "proslavila" s pirom in večerjico v Cankarjevem hramu. Ni bilo lepšega začetka teh počitnic. Vikend je minil v bolj ali manj slabem vremenu, vendar pa naj bi bil ponedeljek boljši. Vendar pa je nizka oblačnost odpihnila vse upe na turco, ki naj bi jo vodil Frenk. Tako smo se s sestro Tino zmenili, da zakaj pa ne bi osvojili Vršiča z gorenjske strani. Ker je bil dan vseeno napovedan lep, sva imela v avtu prav vso šaro. Smučke, gojzarje, bicikle, dereze, cepina,... Jao...kot kakšna Romuna. Osvojitev Vršiča se je pričelo izpred hotela Lek ob 9:10. Opasna kolesarka :) Jej, ta nizka oblačnost pa vztraja. Čeprav sva z Bojano imela Vršič osvojen lansko leto pri hkratni osvojitvi Prisojnika, sem si vseeno malce orisal vzpon. In to tako, da sem imel v glavi motivacijske vmesne cilje. Eden je bil seveda lepo obnovljena kapelica. Začeten mraz je hitro zamenjala pregretost, čeprav ima Bojana očitno pokvarjen termostat. Malo pred to sliko je namreč še imela oblečeno vetrovko. Smučarsko-turna varianta pod Kriško steno je bila kljub slabemu vremenu dobro obiskana. Pod Kriško steno se oblačnost drži nižje. Višina obcestnega snega narašča skoraj linearno :) Približno na polovici poti smo in ugledamo Kočo na gozdu, ki je bila tudi odprta. Prejšnji stavek glede linearnost ne velja povsem :( Zanimivi so se mi zdeli ti 3 m obcestni koli. Ja, tu ga mora pa res nametati. Tu pa stavek o linearnosti zopet velja. Vsaj meter ga je ob cesti. Le kako so pa tu našli cesto?! Malce pred vrhom prelaza Vršič ob 10:40. Kakšen mejčken avto :)
Moj Lee Couganček še kar pridno melje te klance, čeprav ima že okrog 15 let! Ker je bil veter dokaj močan, sem hitel s preoblačenjem. Bojana pa s fotografiranjem :) Priznati morava, da ta Vršič res ni nek bav-bav. Kjer je malica, je tudi kuža :) Sestrin prvi letošnji kolesarski vzpon. Vršič je bil tudi zanjo mala malica :) Že smo se hoteli pričeti spuščati, ko sem omenil, da zakaj se ne zapeljemo nekaj metov na Primorsko :) Pogled v smeri Prisojnika človeku vzbudi domišlijo. :) Kapljica na objektivu nam da znak za pričetek spuščanja ob 11:10. Pri najvišji obcestni snežni odeji dami pričneta z vragolijami. Da ne ostanem dolžan, izmerim višino snežne odeje. Seveda na palec. Tu ga je vsaj 3,5 m! Tina najde "zajlo" za snežno plezanje :) Nižje opazim v sneg ujeto palico. Zaradi vetra, dežja in seveda spusta nas je kar dobro zazeblo. Zato smo se ustavili v odprti koči na gozdu, in to na čaju :) Datum: 29.4.2013! Kasneje ob analizi dogodkov ugtovimo, da smo se z Mihom zgrešili ravno zaradi tega postanka. Miha, očitno nam ni usojeno, da se kje srečamo :) Kot vedno za dežjem posije tudi sonce. Ko sva midva s Tino, je to kar stalnica. Tudi te kapljice na objektivu povedo, da sva pravi magnet za dež. Izhodišče ob 12:10. Sledi še spremljanje sestre do nakupa kolesarskega prtljažnika, nabava nekaj stvari v Merkurju v Kranju, kosilce na Vrhniki in pot proti Cerknemu. Namreč, že naslednji dan zjutraj smo zmenjeni, da se dobimo pri domačiji v Logu, kjer čaka polno dela, piknik in seveda kurjenje kresa! Torek. Proti domačiji v Logu vodi ozka pot, ki jo je Bojana pridno čistila.
Pred domačijo v Logu nas čaka tak pogled. Idila v pravem pomenu besede. Priznati moram, da je bilo prav strašljivo, saj so bili zvoki zelo nenavadni. Zvok tekoče vode v hudourniku nižje v grapi, rahel veter in petje ptic. Prav nič povezano z našim vsakdanjim življenjem. To drevo štrli nad vsemi,vendar ga je verjetno skoraj nemogoče najti. Ker je ostali del odprave (Anastazija, Marija, Emil in Ljubo) malce zamujal, sva se z Bojano zamotila drugače. Kapljice na robu lista jagode. Bojana uživa v neokrnjeni naravi! Ptičja hišica z dimnikom :) Ne, ne. Tu notri gre 3 kg hrane, ki počasi leze navzven spodaj in ptice imajo zimsko hrano! Cel dan smo nekaj delali. Žagali suhe veje na jablanah, čistili rob gozda, gnojili, ... Seveda tudi dobro jedli in pili! Videti res ni veliko, vendar čiščenje roba gozda in predvsem čiščenje robidovja nas je kar zaposlilo. Proti večeru se nam pridružita še Sandi in Ivica, vendar se nista približala kresu. Bojana je ujela mamo :) Zaradi velike količine surovih vej je bilo gorenje zelo počasno. Sandi, Ivica in Marija pred domačijo v Logu. Začetna sramežljivost je pojenjala. Dobro sem ujel to zelo živahno živalco. Kar ogrejta si malce kosti :) Lahko bi gorelo tudi drevo v ozadju.
Slikano malce kasneje, ko noč pada na nas. V ozadju lahko vidimo štrleče drevo, ki ga je verjetno res nemogoče najti. Noč prevzame nadzor in hladen piš razplamti celoten kres. Goreči utrinek. Toplina kar seka iz slike. Tudi sam sem pogosto obrnil hrbet proti ognju, saj je res zazeblo. Ko pa je bil kres v mejah normale in ni bilo bojazni za njegovo širjenje, smo s čelkami šli na pot proti Sovodnju, kjer so nas čakali avti. Kljub pozni uri najinega prihoda v Cerkno (22:30) sva stvari zmetala v avto, bicikle na nosilec in v posteljo. Namreč budnica je bila ob 4:30! Ja, po dveh urah vožnje iz Cerkna ob 7:00 prispeva na sedlo Nevea (Sella Nevea). Plan pa je bil ena idilična turna furca na škrbino pod Prestreljenikom za verjetni konec sezone. Sama pa ne bova :) Pogled na desno progo kaže, da je snega sicer dovolj, vendar pa se intenzivo topi. Ja kaj ne, saj je 1. maj, višina pa 1190 m. Začetni klanec človeka kar dobro ogreje. Za razliko od drugih tur sva tu imela dež že na začetku. Kot pa sem v tem trenutku rekel Bojani: "Slab začetek, dober konec!" Plohica je hitro odhitela mimo in sonček je prišel barvati dan. Tudi Montaž se ogrinja v poletne barve. Že skoraj pri Gilbertiju (1850 m) in pogled proti sedlu Uršič (Vršič). V smeri najinega decembrskega pristopa špura ni bila niti potegnjena, vendar pa sem opazil dva turaša malce višje. Morda sta štartala v smeri sedla Bela peč in nato zavila levo. Smer pristopa za sedlo Uršič je meni malce čudna. Predvsem zato, ker se tu tudi spuščaš (midva sva se tu spustila v decembru) in lahko na nepravem mestu naletiš na vzpenjajočega. Hm... Sedlo Bela Peč. Nisva še bila, je pa videti lepo!
Po opravljenih človeških potrebah (hrana, pijača, ...) ob 9:25 štartava s spustom v smeri Prevale. Lepo je videti! S psi je šlo presenetljivo dobro, saj je podlaga gnojna. Pogled na smer spuščanja s sedla Uršič. Lepa flanka. Malce višje ujamem gospoda pred menoj in za razliko od ostalih "ušmekanih" Italjanov je iz Domžal. V prijetnem pogovoru hitro prideva na sedlo Prevala. Pogled nazaj nakazuje, kako lep dan se je naredil. Pravo hranjenje duše. Sicer ne vem, kje se spuščaš s Prestreljeniškega okna, vendar pa bi se jaz tu dol. Malce pred Prevalo pogledam kako gre kaj Bojani. Malce počasneje, vendar pa vztraja! Večina vseh turašev je šla samo do sedla Prevala na višini 2067 m (tudi gospod iz Domžal), midva pa zaradi prelepega vremena vztrajava naprej. Snega pa je tu res ogromno. Samo poglejmo primerjavo s kolesom sedežnice. Uf, Krnica je pa še aktualna. Samo kaj, ko ga to vreme sračka. Pogled na Rombon (2208 m), ki pa od tu deluje nižji. Ob najinem vzponu je navzdol smučalo nekaj smučarjev in videti je bilo, da jim ne gre ravno slabo. Komaj čakam :) Bojana na "varni" razdalji vztraja! Aha, le kaj tu vidimo? Ja sedlo! Dobesedno sedlo! Kaj pa imamo tam čez?
Ne vem, če sm s tem žleht, samo je pa res skoraj muzej na prostem. Žal že 4 mesece ne obratuje. V takem lepem vremenu in pravi uživanciji sem bil prav razpoložen! Za dosego sedla z vsemi postanki sva rabila 4 ure. Žal pa je bila sončna idila prekinjena z oblaki, zato sva se odločila za predčasen spust :( Bojanin zgornji del do sedla Prevala. Tu je bil sneg slab. Gnoj dobesedno. Cukanje, spremenljiv, umazan, ... ni bila ravno super smuka! Od sedla Prevala naprej sva se držala raje malce bolj v senčnih delih, kjer pa je bil sneg prava poslastica. Jaz sem imel edino težavo s tem, ker sem bil brez kontaktnih leč in sem imel Adidasova očala z nastavkom z dioptrijo. Žal mi povzročajo težavo z zaznavanjem globine, kar pa je pri smučanju kar velika težava. Uf, črno, črno je tam v ozadju. Dajva raje spokati, saj je za popoldne napovedano poslabšanje vremena. To je bil tudi glavni razlog, da sva bila tako zgodnja. Iz luknje pod Gilbertijem je pač potrebno priti. Bojana v kristusovem slogu ne izgleda nič kaj zmatrana :) Hja, originalni nosač križa je dvakrat padel, Bojana pa nikoli. Film ne pove kaj dosti, vendar pa ob pozornem poslušanju slišimo dež! Torej dež, sonček, sneg in petje ptic. Živel 1. maj! Lepo me je ujela. Na delu smučišča, ki je bil redno ratrakiran in tudi umetno zasneževan, je bila podlaga skoraj malce pretrda za najine plastelinaste smuči in žagaste robnike. Tudi tu so bili zavoji nesigurni. Ja, vsaka lepa tura ima žal tudi kakšen slab detajl. Eh, pa kaj! Montaž, letos pa prideva! Ozek spodnji del smučišča bo še kratek čas smučljiv. Bojana je rekla, da je to to!!! Iz pancarjev direktno v tevice :) Če ne bi bilo dela na vrtu, bi si verjetno zrihtala še kakšno soboto in morda s kolesom uletela na kakšno smučarsko turo, vendar je žal letos vse naenkrat. Štihanje, sejanje, sajenje, pletje, košnja, ...
Improvizirana mizica, stolčki pa so itak vedno v avtu. Na poti nazaj se ustaviva še ob Rabeljskem jezeru. O popoldanskih plohah ni ne duha ne sluha. Bojana je ugotovila, da so današnji vremenarji kot vedeževalci. No, prevajalci! Lahko pa jaz. Spomenik človeški neumnosti, vendar se nič ne naučimo. Žal! Vendar obrat za 180 st. pokaže lepote jezera in okoliških vršacev. Sem bi lahko prišla s kajakom, obiščeva še Montaž...uf, ideje kar padajo. Sicer izgleda izredno v slabem stanju, vendar pa je natančnejši pregled pokazal, da ni zaradi vandalizma. Letošnja zima in kakšno neurje... Tudi ob jezeru ima Dinos nekaj dela :) Znamenite Rabeljske špice. Na poti proti Vrhniki se zmeraj obvezno ustaviva pri Aljažu na temnem, nato pa na AC, da gre bolj naravnost :) Sicer je slika s četrtka zjutraj, vendar pa najin vrt ne izgleda dan prej ali kasneje drugače. Poleg dosedanje površine, ki je tu v ospredju, imava "na čez" po novem še naslednji vrt. Vendar pa lepo in počasi dobiva tudi pravo obliko. Se mi že cedijo sline po prvi solati in krompirju...