Črna prst, 13.4.2013

Po neverjetno deževnem in zasneženem začetku 'pomladi' so napovedi vremenarjev končno postale bolj pozitivne. 'Pretežno jasno z delno oblačnostjo in lokalnimi padavinami' bi lahko pomenilo karkoli, a ker naj bi ta jasnost prihajala s severa, sva jo mahnila na drugi naskok na Črno prst. Dež in splošna oblačnost že na Vrhniki sta nama načenjala zaupanje v vremenarje, zato sva rekla, da če bo dež na Bledu, se obrneva. No, dežja na Bledu ni bilo, je bil pa zato kasneje na izhodišču :D Štart tako kot zadnjič iz Bohinjskih Raven, vendar tokrat s smučkami na nogah. S sabo sva seveda imela tako dereze kot oba cepina, saj je bilo snega še več kot pred novim letom. Po temeljitem premisleku in pregledu razmer sva se zopet odločila za "S-grapo". Koče na vrhu Črne prsti tokrat nisva gledala samo od daleč, naju je pa pozdravila z ledenim dežjem. Toliko o razgledu... Spust je bil od vrha s smučmi, saj je grapa dovolj široka, podlaga pa kljub plasti stiroporastih kroglic dokaj stabilna. Več o razmerah pa ob slikah. (B)
Štart ob 9:15 po vedrenju pri spodnji postaji sedežnice smučišča Kobla v Ravnah. Prvi del vzpona po smučišču, nato pa se priključiva cesti in ji slediva vse do drugega odcepa za Orožnovo kočo, kamor prispeva po dveh urah in 20 min. Od koče naprej greva po dolini Škrilje, nato pa pod "S-grapo" in po njej s cepini in smučkami na nahrbtniku na vrh Črne prsti (ob 14:35). Spust po isti poti, ki je trajal uro in 35 min. Seveda predvsem zaradi previdnosti in počasnega napredovanja po cesti do smučišča. "Če bo na Bledu dež, se obrneva." No, na Bledu ga ni bilo, je pa začel padati takoj ko sva ugasnila motor. In čakamo, in čakamo... Sobote, midva in vreme - ena zelo zanimiva kombinacija. Škoda, ker se od ironije ne da dobit železa... A od severa se je res približevala jasnina in preganjala meglice. Ob 9:15, ko sva štartala, je bilo nebo že čisto spomladansko. Na progah je še veliko snega in nezasneženih zaplat je nekaj le v čisto spodnjem delu. A dež je naredil svoje - sneg je bil težak in gnil. Prvo lupljenje. In mazanje, da se kasneje ne bomo lupili. Po smučišču navzgor. Tukaj pri sedežnici se priključiva cesti. Opozorilo: cesta je nižje. Da sva se priključila cesti, se je bilo pač treba spustiti. Prvi občutki na snegu so dobri. Bistveno bolj zasnežena cesta kot pred novim letom. Sneg zmehčan, prav nič pomrznjen. Med hojo so Juretov pogled pritegnile ogromne stopinje, ki so bile preveč okrogle, da bi bile človeške. Sledi krempljev in hoja navznoter sta dala misliti, da gre za medveda. Gulp... Medvedove sledi sva spremljala kar dolgo časa. Očitno je rad hlačal po cesti. Prvi odcep za kočo, ki pa je pred markirano pešpotjo, zato ga zadnjič nisva videla. Sreča, da niso bile sveže....
Prvi pogled na Lisca. In prvi pogled na lepo zalito Črno prst. Prvi odcep za kočo po križišču s pešpotjo, ki pa ga še ne poznava, zato sva šla naprej do drugega. Zapuščava cesto. Po gozdu do Orožnove koče. Psi so prijemali brez problemov. Del poti skozi gozd je kar strm, vendar pa kombinacija snega in dobre izbire terena naredi svoje. Pri koči sva bila ob 11:30. Drugo mazanje, pijača in tablica čokolade. Ku-ku. Ena izmed možnosti je bila tudi smučarija po planjavah tu na desni, a sva še predaleč za oceno. Plazovi iz grape, ki je bolj zalita kot zadnjič. Sva pa poslušala bobnenje z desne strani z Lisca, zato sva zelo podrobno opazovala teren pred nama. Namreč v tem trenutku še nisva izbrala cilja. Vreme je lepo držalo, se je pa začelo nabirati nekaj belih posameznikov. Po dolini od koče naprej. Mogoče bo treba za nazaj spet opsovati smučke... Namočen sneg, a debela plast. Tempo zmeren, saj v takem vremenu res nimaš kaj za noreti. Opcija A: greva pod steno na levi, ob plazu navzgor, menjava opreme in vzpon na Črno prst po grapi. Opcija B: prečiva na desno, se vzpneva do čistine in odsmučava nazaj od grebena.
Izbrala sva opcijo A, saj naju je strmina malo odvrnila od smučanja, pa še razmere v grapi so nama bile bolj znane. Pa še sonce se je upiralo ravno v ta konec in pričelo prožati snežne slapove. Cikcakanje do plazu. Podlaga je začela pridobivati svežo vrhnjo plast. Tik pod plazom se je pričela predstava: nekje se je začel sneg valiti in se v majhnih kroglicah kotalil po površini. Na koncu je bilo vse počečkano. Do 3 cm debela plast puhastega snega na predelani podlagi se je takole posvaljkala. Tu sva kar nekaj časa stala in opazovala ter proučevala dogajanje. Starejši svaljek. Snow bagel. Ob 13:15 sva prišla pod grapo, zbirati pa so se začeli malo temnejši oblaki. A vreme je bilo še vedno boljše kot zadnjič, pa še dan je daljši. Pospravila sva palice in smučke ter na plano potegnila cepina. Še čelade na glavo in greva. Prvi raztežaj je vodil Jure. Čeprav sva imela s sabo tudi dereze, je bil sneg dovolj čvrst za hojo s pancarji. Nahrbtnika sva že doma čimmanj obtežila, zato je bil vzpon lažji. Tokrat sva prvič oba uporabljala oba cepina. Počasi in previdno se vzpenjava. Drugo etapo (od grma do skale) sem prevzela jaz. Pod tanko vrhnjo puhasto plastjo se je tu pojavila plast nepovezanih ledenih kroglic, kot bi nekdo razkosal stiropor. A spodaj je bil sneg še vedno čvrst in nič leden. Še v živo. Tempo ni bil nič kaj hiter, vendar se nama tudi ni nič mudilo. Zadnja menjava. Jure je po počivanju v že narejenih mojih stopinjah prevzel vodstvo. Del koče na Črni prsti je že viden. Žužek, kaj pa delaš na mrazu? Podlaga je bila bistveno debelejša in bolj čvrsta kot zadnjič; tu sva zadnjič (v decembru 2012) enostavno morala obrniti saj podlaga in močan veter ter pozna ura niso dovoljevali osvojitve vrha) Še par korakov in... ...in prideva na vrh! Uro dvajset sva rabila za celotno grapo. Ni ravno hitro, vendar veliko hitreje ni šlo. V ozadju se vidijo ogromne opasti, ki samo prežijo, da se podrejo, zato nisva izzivala s hojo proti vrhu. Tik preden sva izstopila iz grape je pričel padati leden dež, kar je veliko bolje kot pa dež. Bilo je okrog 7 st. C (senzor v objektivu fotoaparata).
Porezen v soncu. Kaj pa midva?! Slikat se morava v ledenem dežju! Pa ni bilo panike, le nahrbtnike je bilo treba imeti pokrite. Povsod drugod imajo lepše vreme kot midva... Pa se ne pritožujeva, saj je bilo vseeno boljše, kot bi pa lahko bilo. Približek Porezna. Dom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Za štempelj sem se obrisala pod nosom, pa nič za to. Okolica... Tudi Julijci so imeli sonček. Edini hribi s padavinami so bili veriga Črne prsti v smeri Vogla. Le zakaj?! Če bi izbrala opcijo B, najverjetneje ne bi prišla na vrh, saj je dostop bolj zoprn. Čisto na vrhu nisva bila. Količina napihanega snega in možnost opasti, saj terena ne poznava, so naju odvrnile od vrha. Sva si pa rekla, da prideva poleti iz iste smeri. Sedaj bi morala pa ja že v miže priti ;) Morje.... Ok, po malici, pijači, preobuvanju in spravilu psov sva pripravljena na spust. Pričetek ob treh. Jure je šel prvi in preveril drsenje. Zmehčana tla so dopuščala tudi kakšen zavoj, a začetek je bil bolj previden. Prečenje izpod vrhnje etape nad drugi, najbolj strm del. Desno na sliki je tista značilna skala v grapi. Še posnetek. Medsebojna pomoč je izredno pomembna. Podlaga je zdržala, zavoje se je dalo lepo delati. Uf, pa sva zunaj. Pogled na grapo in najbolj smučljiv del pod njo.
Nižje se je svetloba spremenila, tako da sva težje videla grbince, a smučanje je bilo vseeno za prste obliznit. Juretov spust. Naklon je bil idealen. Pogled na zdaj že zamegljen vrh. S pikicami je označena smer spusta. Razveselilo naju je dejstvo, da psi niso bili potrebni, saj je bil sneg težak in se je dalo premagati naklon do koče z minimalnim štamfanjem. Od vrha pa do koče sva rabila 40 min. Hojladri po gozdu do ceste. Zadnji del je bil najbolj zabaven :D Pogled na Bohinjsko jezero. Edina kolikor toliko slaba stran spusta je bila cesta. Na nekaterih mestih je bila preveč položna in se je bilo treba potiskati s palicami, čeprav sva namazala smučke z voskom, ko sva prišla na cesto. Po "upper body workout session" končno prideva nazaj na smučišče. Še malo smuka po težki podlagi... Kake hitrosti res ni bilo. Ne, to ni slow motion, je snow motion :D Pogled na osvojeni cilj izpred bara na železniški postaji ob točenem pivu. Po sedmih urah in pol na poti se res prileže.