Kotovo sedlo, 3.3.2013

Še vsak zdravniški pregled je pametno opraviti vsaj dvakrat, da se vidi, če se kaj spreminja, če gre na boljše, pa tudi če se kaj slabša. Tako mi je Kotovo sedlo ostalo dolžno in zanimalo me je, če se je v teh dveh letih kaj spremenilo. Jure je sicer imel našetih kar nekaj tur, pa vsaki je kaj manjkalo; predaleč, premalo sonca, skorja... zato je pest po mizi udarila pri še najbolj primerni dolini Tamar in tisto frdamano Kotovo sedlo. In tako sva prepustila Vrhniko megli in vztrajno korakala po senci proti s soncem obsijanem sedlu. Štart ob 8:30 pri planiški velikanki, na sedlo pa sva stopila ob 13:00. Podlaga je bila dosti bolj prijazna kot zadnjič, predvsem čez stare plazove se je dalo priti brez srenačev, saj so bili lepo zaliti. Odveč je pa beseda, da je bila tura izredno obljudena (predvsem Italijani). Kaj ne, ko je bil pa tak lep dan... Po štamfanju po odtajani progi nazaj do avta, ko je sonce ob treh ravno zašlo za gorami, sva turo okronala še s temnim pivom v gostilni Pri Aljažu. Šest ur in pol na poti - bistvena izboljšava od prvega poizkusa, ki je bil za dve uri daljši. Kaj dosti več pa z najinimi lopatami ne bi zmogla, saj so naju prehiteli skoraj vsi... (B)
  • Na parkirišču, ura pa je 8:30. Obeta se sončen dan, a sonček naju čaka šele čisto na koncu.
  • Prva etapa ture gre po progi za tek - ogrevanje.
  • Lepo vrezana špura za tekače. Sama se še nisva odločila za spremembo discipline, je pa ta šport okrog naju vedno bolj priljubljen.
  • Jalovec in njegov ozebnik.
  • Po točno eni uri zagledava kočo v Tamarju na prekrasnem ozadju.
  • Tudi tukaj je snega nametalo na veliko.
  • Druga etapa ture je gozdna potka, ki sva jo ravno še ujela pred skupino krpljarjev.
  • Višina napisa razkriva ogromno količino snega!
  • Po progi sva kar hitro stopila, je pa tempo nad gozdom postal bolj standarden.
  • Pogled po dolinci. Hja, dve leti nazaj nisem toliko uživala v teh lepotah, ker sem bila preveč zaposlena z grizenjem kolen in jezika.
  • Pod steno sta v plazu dva mrhovinarja kljuvala trupelce neke živali. Najverjetneje je šlo za neprevidnega mladega gamska. Hja, konec za enega, kosilo za drugega, tako pač je.
  • Nekaj čez deseto uro. Skupina krpljarjev naju je že prehitela, midva pa mirno naprej.
  • To ni še nič. Višje sta vsaj dve veliki skupini turašev/krpljarjev/deskarjev in pa nekaj posameznikov.
  • Jalovčev ozebnik je bil tudi dokaj obljuden.
  • Pogled nazaj razkriva kar dobro podlago. Se pozna, da sonce ne pride tako nizko in se lahko sneg v miru predeluje. Le nižje, tik nad gozdom, se dela skorjica.
  • Ja, gužva kot v soboto zjutraj v Sparu...
  • Moram priznati, da se to sedlo kar vleče, ampak noge so zagotovo v boljši formi, kar se pozna na minimalnem zaostanku za Juretom.
  • Malica, nato pa juriš na sonce!
  • Jap, pogled na vse to skalovje je bil prečudovit, pa še pihalo ni preveč.
  • Sonceeee! Vemo, kaj to pomeni - mazanje in striptiz.
  • Ja, tu je pa sonce že naredilo hrustljav čips na odeji.
  • Še par raztežajev in...
  • ...a sem že omenila, da se vleče?
  • Pri skali na levi strani slike se je zbralo večje število turašev, midva pa sva jo mahnila do tistih, ki so malicali najviše.
  • Voila! Nisva čisto na vrhu, bo pa ta del čisto zadovoljiv. Ura je 13:00.
  • Panorama.
  • Zumirana grapa pod Mangartom.
  • Skupna slikca pred gorami, ki se v daljavi vedno bolj manjšajo kot odmev, odmev, mev, mev, ev.
  • Po pol urce malicanja in razpasivanja ter paščkanja, sploh pa menjave rokavic, pričneva s spustom - potem ko so se vsi Italijani že odpravili, seveda. Za nama je res prišlo še nekaj ljudi, a sva sedlo zapustila med zadnjimi.
  • Zgornji del je bil kar smučljiv, se je pa nekaj pogumnežev odpravilo rezat skorjo na sonce.
  • Jeeee! S spočitimi nogami je smučanje dosti večji užitek. No, moram priznati, da me je zadnji raztežaj kar dajala utrujenost.
  • Jure po enem izmed najlepših delov za smučanje.
  • Čav-čav, Jalovec. Hvala za lepo smuko.
  • Pa še toliko je za presmučat...
  • Na soncu je zgodba povsem drugačna. Hrust, hrust. Ker pa naklon ni bil prevelik, se je kar dalo narediti kak daljši zavoj.
  • Ko se še nadmorska višina pridruži soncu, je podlaga dokaj zmehčana. Je pa zato lažje zavirati po kavbojski poti, ki so jo najini predhodniki vrezali nad gozdom.
  • Zabavno, pa še vejam se izogneš.
  • Smučanja je bilo za 50 minut, čaka naju še pol ure cijazenja po progi. A nič ne de, nagrada naju čaka na koncu. Je pa lepo videti toliko športnih navdušencev in pasjih prijateljev.
  • Živa in zdrava sva ponovila turo izpred dveh let in zopet se strinjava, da je teh ~1200 m višincev in 4:30 ur vzpona nekako najin maksimum. Za kaj več bi pa rabila bolj zobotrebčaste smučke...
  • No, pa pojdimo. Čimmanj po sončnih predelih in čimbolj po ledenih!
  • Sonček naju še spremlja...
  • ...pri velikanki tudi še, med preobuvanjem pa je kar naenkrat poniknil za vršaci. Kaj naj rečem? Ni mi žal, da sem še enkrat napadla to pošast, ki se je spremenila v prijazno, a še vedno zahtevno živalco.