19.-26. 1. 2013, Les Sybelles 2.0 (Francija)

Kaj je lepšega kot dvakrat v enem dnevu poslušati slovensko himno (Tina Maze je postala nova Zlata lisička, Robert Kranjec pa je suvereno preletel vse v Vikersundu), kot pa se lotiti potopisa še enega tedna smučanja v Franciji. Destinacija je bila ista dolina v južnem delu Savojskih Alp, vasica St Sorlin d'Arves. Sloves naših prejšnjih, bolj smučarsko orientiranih, zasedb v apartmaju se je širil in tako je bilo letos potrebno najeti apartma za deset ljudi. Šli smo: midva, Dejan, njegov brat Robert, Alenka ter Jani s familijo; Sašo, Ano in Joštom. Vreme je Boško seveda plačal, je pa kdaj malo kasneje vstal in so se meglice malo kasneje umaknile. O terenu pa ne bi izgubljala besed - dovolj pove že podatek, da je Jure imel obute slalomke samo en dan v celem tednu. Naj slike povedo več... (B.)
  • Odhod iz Gerbičeve ob enih zjutraj v soboto. Že teden pred samim odhodom je bilo pestro, saj je bilo treba jedilnik prilagoditi za devet oseb, od tega dva sedemletnika. Poleg dveh škatel s hrano sva imela s sabo še vsak po eno potovalko, po en ta velik nahrbtnik, po en mali nahrbtnik, eno boršo, vsak svoje smučke, pa še vrečko za smučke, ki je vsebovala palice in slalomke. Kar veliko prtljage za dva človeka. Če pa je toliko opreme...
  • Najbolj dolgočasen del potovanja po Italiji smo srečneži prespali, kasneje pa je vođa puta zrihtal kak film.
  • Moževanje med enim izmed postankov.
  • Kaj kmalu se pokrajina spremeni in pridemo do tunela.
  • Na srečo se Sylvester Stallone ni peljal tu skozi, zato nas ni bilo treba reševati iz ruševin.
  • Snega v dolini ni videti veliko, se pa vseeno vidi, da je zima.
  • Mogoče bo pa više kaj boljše...
  • Striktno za dokumentacijo: najina obutev na avtobusu.
  • Pa še zgornji del. Šoping za zelenjavo in senf s celimi semeni v kraju St Michel de Maurienne.
  • Nakupovanje - prvi del.
  • Nakupovanje - drugi del.
  • Nakupovanje - končni rezultat. Zaradi tega polnega vozička si je Jure od Jošta prislužil vzdevek Medved. Ker je toliko nakupil (pa čeprav je bil glavni glasnik proti prevelikim količinam hrane).
  • Nekaterim so zapasali jupij - 2,5 dcl v flaški.
  • Nafilan avtobus s prikolico se ni smel peljati več kot 90 na uro. Je pa padel kak film več...
  • Končno na spodnjem parkirišču v St Sorlin d'Arves. Rahlo naletavanje snega je obetalo fine off-piste.
  • Ski bus nima ravno petih zvezdic, smo se pa vseeno nabasali vsi iz našega apartmaja z vso kramo vred.
  • Reklama za prvo večerjo - porovo juho.
  • Dokaz, da se Francozi res znajo naredit francoze. Ovinkasta cesta do apartmajev je bila usodna za divjaka v tem golfu.
  • Pa kaj, če se je malo obdrgnil, peljal je naprej, kot da ni bilo nič.
  • Že znano avtobusno postajališče pod obračališčem. Najvišja točka, kjer še lahko prideš na smučišče direkt iz apartmaja.
  • Portret - Robert.
  • Portret - Alenka.
  • Portret - Jani.
  • Portret - Saša.
  • Portret - Dejan.
  • Ne, ne, ne bomo smučali v poškrobljenih srajcah, tisti likalnik je za smučke.
  • Čakanje na ključe apartmaja je botrovalo Dejčkovi odločitvi, da sproba Boškotove freeride smuči. Že prvi dan je smučal...
  • Čakanje je tudi idealno za spoznavanje novih cimrov...
  • Po francoskih standardih je to ležišče za dva.
  • Jedilni kot.
  • Feršterkerija. Očitno smo bili zelo originalni, ker je bil tram popolnoma zaprašen. Ampak špilalo pa je, špilalo.
  • Kraljevanje v dveh štukih. Roko na srce, še eno celo sobo z ležiščem bi spravili v apartma, če bi se en del pregradil.
  • Druženje prvega večera.
  • "Hmm, zanimiv predlog. Veste kaj, vas pokličemo in obvestimo o naši odločitvi."
  • Ko se mi že malo pohladijo živci od nekompatibilnosti tisočerih kablov, gadgetov in brezžičnih povezav, vidim, da tudi v arhitekturi ni nobenih standardov.
  • Večerna zasedba. Kramljanje, načrti, dogodki, pa kakšen kozarec zraven.
  • Na sosednji strehi smo imeli prerez snežne odeje. Obetavno.
  • Prvi dan smučanja je bil prekrasen. In čeprav je bila nedelja, je bilo še vedno dovolj ležalnikov za vse utrujene in žejne. Veliko pivo po 5,50 EUR se zdi veliko, a v betuli na drugi strani proge je pa 6 EUR. Ja, nadmorska višina naredi svoje.
  • Tudi letos ni manjkalo izstrelkov, padalcev, kamikaz in kar je še takšnih pojav, ki niso slišali ne za plug ne za čelado.
  • Pogled na betulo, od koder se da s sedežnico priti na najvišjo točko, 2620 m.
  • Juretova špura.
  • Tu pa smo štirje širokodilarji poiskali pot, ki sva jo lani z Juretom prehodila v nasprotni smeri.
  • Cesta čez prelaz nam je nudila lahek dostop do apartmajev po tej celcarski eskapadi in prvi smučarski dan je pri koncu.
  • Kako se skriva naša dolinca.
  • Kaj sem že govorila o kamikazah? Med manevrom izmikanja je Robertu ponagajal gleženj, zato je dr. Rejc prispeval vso svojo opremo za takšne primere.
  • Ponedeljek, drugi dan. Začel se je obetavno, a je postregel z najhujšim vetrom tedna. No, samo v zgornjem delu najvišje sedežnice, zato nas ni preveč motil. Smo pač ostali na prvem delu smučišča. Večinoma izven prog, seveda.
  • Kljub pooblačitvi je karavana krenila na smučišče z velikim veseljem.
  • Kljub slabemu vremenu se je za trenutek pokazalo tudi sonce in smo ga zagrabili na polno in tako napadli celc pod sedežnico ob betuli.
  • Naši lanski priljubljeni tereni so zamikali še nekatere ostale člane naše odprave... bolj ali manj uspešno, a vedno z nasmeškom na obrazu.
  • Meglenkoti. Ana, Robert, Saša, Jure, jaz, Jošt in Dejan.
  • Večerna megla.
  • Robert je pa dobre volje.
  • Midva pa še boljše. Se ne spomnim točno teme, nekaj o ekstremnih zimskih razmerah in gurmanstvu hkrati...
  • Ker nismo dosti hodili naokrog po apartmajih, so nas domači stoli kar precej ožulili.
  • Od gurmanskih užitkov na ekstremnih višinah h konkretni malici...
  • ...ki je šla tako hitro, kot se je narezala.
  • Torek - tretji dan smučanja. Obetal se je prekrasen dan, zato smo sklenili, da družno skočimo na drugo stran smučišča.
  • Glede na gužvo se je bilo treba kar podvizat.
  • Značilne špičke v ozadju je še kar zeblo v ušesa, zato so si nadele kapico.
  • Ponoči je snežilo in nevarnost za plazove so povišali s 3 na 4. stopnje. Upravičeno, saj je eden celo zašel na eno progo in ti Francozi so zaprli kar celo progo. Kakšna je šele bila gužva, ko so progo spet odprli ... baje je bil to plaz posebne vrste. 1/2 apartmaja je tako ali tako šla kar po zaprti progi.
  • Ampak na drugi strani se je pa odprlo. Na povezovalnih talerčkih.
  • Pa še Jure. Tu smo na poti do smučišč nad vasico Corbier, drugi talerčki pa peljejo proti vasici Toussuire.
  • Črna proga, nič več tako divja kot lani, zato je bilo posledično tudi postankov manj.
  • Ah, milina. Naša priljubljena destinacija pršičastih užitkov. Ko smo prišli, je izgledala takole...
  • ...na koncu pa takole.
  • Kaj še čakamo, gremo ane?
  • Milina.
  • Dejčkov spust. Se je kar dalo dobiti kako celo špurco.
  • Jure pokaže, da je sneg tako mehak, da ne rabi postanka.
  • Robi se strinja.
  • Pa tudi moja malenkost je pridobila nekaj ravnotežja v primerjavi z lani, ko sem bila kot Costa Concordia.
  • Jap, ko enkrat dobiš občutek, je carsko.
  • Na zasluženem počitku po parih furcah. Smo pri koči, kjer glavna natakarica celo zna nekaj angleško. Pohvalno.
  • Pirčki za vsako temperaturo.
  • Familija Svetličič se nam je pridružila z rahlim zaostankom. A nekaterim tudi čreda nevajenih francoskih smučarjev, ki se je naenkrat zvalila v dolino po odprtju proge, ni prišla do živega.
  • Čebelnjaki v Corbierju.
  • Ob povratku je padla ideja, da bi še enkrat šli po dolini pod križem do ceste, pa sem bila skeptična. Že res, da je novozapadli sneg prinesel nov material, ki ga je veter tako lepo spihal v stare smučine, ampak a ni nevarno zaradi plazov?
  • Boy, was I wrong! Plazov od nikoder (midva sva itak vseskozi imela žolne s sabo), sneg pa kot preproga sredi dnevne.
  • Robi.
  • Dejčk, moja malenkost in Jure.
  • Ja, tudi rit je bilo treba hladit. :D
  • Juretu se je samo smejalo. P.S. pol ure ni mogel spravit čelade dol, ker je imel nasmeh do ušes.
  • Prilika o štirih mlinarjih. "In odsmučali so v dolino in videli, da je dobro - in so šli še enkrat." Evangelij po Elanu.
  • Veliko prostora za vragolije.
  • Približan posnetek pokaže, da se je nekdo peljal tik ob robu grebena, kjer so napihane opasti zijale v grapo.
  • Druženje ob povratku.
  • Mineštra in Alenkine la-pačinke. Z nutelo, seveda.
  • Jure, a bi paradajz?
  • Utrujeni, a celi po tretjem smučarskem dnevu.
  • Sreda, četrti smučarski dan. Ana pridno vadi zavoje.
  • Saša se je odločila za pavzo, da si odpočije od črede kamikaz prejšnjega dne, mi pa smo skupaj šli nazaj na naše priljubljene kucle nad Corbierjem.
  • Če je Ana bolj za tehniko, se je pa Jošt navdušil nad celcem.
  • Pa še oba skupaj.
  • Jani je že lani dokazal, da se da po celcu tudi z navadnimi smučmi, je pa vseeno boljše z lopatami. Hvala, Boško, za ta prispevek!
  • Joštu je pa videti vseeno katere smučke ima, saj so zanj "najbolj boljše na skoraj vsem svetu".
  • Moram priznati, da je šlo Joštu bolje kot meni lani. Nasploh sta nas najmlajša člana apartmaja morala venomer čakat.
  • Snežna odeja v pravem pomenu besede.
  • Na sledi medvedu.
  • Tudi kakšen padec je bil, a nič hujšega.
  • Uf, dovoj zaenkrat. Je treba pomalcat tisti sendvič iz žiletkastega francoskega kruha in pa čokoladico za moč.
  • Eni imajo pa še vedno dovolj energije...
  • Vragolije na snegu.
  • Po čaju/piru/vroči čokoladi je naju z Ano ujel ritem.
  • Brez besed. Zimska različica "Ne hodi po travi".
  • Na poti nazaj se nismo mogli upreti celcu pod sedežnico pri betulci (s pirom za 5,50 EUR), smo bili pa že pošteno crknjeni. Razen očitnih izjem...
  • Kratko, ampak sladko.
  • Domača naloga.
  • Za boljši občutek sem si pretekle dni pancarje malo bolj zatisnila, zato so mi gležnji otekli kot da bi me popikali sršeni. Rdeče zelje lahko pa vseeno režem.
  • Sreda je bila šnicl dan. Dejčk je že doma zrihtal marinado in krava je bila mehka. Pireja tudi nismo mogli prehvalit, solato smo popucali, vsa grahova omaka je šla... Pa smo bli res lačni.
  • Četrtek - peti dan smučanja. Dejčk tukaj razkazuje lopate za smučanje po celcu. Za po progah so pa take, kot da bi juho z vilicami jedel.
  • Na sedežnici.
  • Na sedežnici.
  • Skoraj celotna zasedba apartmaja A103.
  • Tudi na povezovalnih talerčkih se najde kak kuceljček.
  • Za podmladek offroadarjev se ni bati.
  • Prej je kucelj izgledal takole...
  • ...nato pa takole.
  • Vreme za vikat.
  • Saša si je prejšnji dan lepo odpočila in se spopadla s širokimi progami nad vasico Toussuire.
  • Tudi Ani niso proge delale prevelikih težav.
  • Heh heh. Ja, ne moremo iz svoje kože. Zraven restavracije, kjer imajo glasno štanc muziko, so Jureta in Robija zamikale špure, ki so izginevale nekam v dolino. Izgleda obetavno, sem rekla še jaz in skupaj smo se podali v dolino. Dejčk je tačas lovil hitrostne rekorde.
  • Prvi del je bil malo bolj zahteven, ampak samo zaradi velike količine težkega snega.
  • Ko pa prideš iz gozdička...
  • ...poezija.
  • Iz dolince te gor potegnejo (oz. raztrgajo) najbolj grobi talerčki, kar sem jih kdaj sprobala. So pa vseeno nudili prelep razgled na tri etape našega spusta, navzgor po dolini pa številne plazove.
  • Širok razpon cen (od 5,50 do 6,50 EUR za veliko pivo), pa vseeno te najbolj nategnejo tisti, ki največ računajo. Človečnost je pri skromnih.
  • Trije nadebudni smučarji, eden bolj vztrajen od drugega.
  • Turca je bila glede na razmere super, so me pa spet začele matrati noge. Zato sem se pridružila družini pri povratku, Jure in Robi pa sta šla še enkrat.
  • Pot sta malo prilagodila.
  • Namesto skozi gozdiček sta jo mahnila po dolinci zraven.
  • Pogled na greben po drugem spustu.
  • Imam občutek, da sta si brez mene končno lahko dala duška, saj se jima je dalo štamfat vse do križa. Vseeno lepa slikca.
  • Z višjim štartnim mestom sta si ogledala teren in tudi tukaj izbrala grapo ob klasičnem spustu.
  • Izbire polno, samo uživat je treba.
  • V bistvu smo se zaman smejali tistemu, ki je smučal tik ob robu grape, saj je bil teren bolj utrjen kot je pa izgledalo od daleč.
  • Pogled nazaj.
  • Pa še spodnji del. Izredno prevožen, pa še bi se kje našlo kaj.
  • Ob ponovnem spustu (pa sta si res dala duška) sta videla nekaj krivcev, ki so eden drugemu postavljali merila, kako visoko se še da smučat.
  • Kdo ima daljš... khm, višjo... špuro.
  • Dobro sta speljala, samo malo je mogoče hrustalo.
  • Za konec pa še vinjeta naše vasice.
  • Slika pove vse. Tisti, ki smo šli prej v apartma, smo bili bolj sveži. Smo se pa soočili z natakarico, ki nam je namesto sadnega čaja (po njenem naštevanju smo izbrali marelico), prinesla gosti sok jagode. Tudi upravitelji talerčkov so nepismeni tako v tujih jezikih kot v neverbalni komunikaciji. Ko palice s talerjem ni hotelo prijeti za žico, je model stal pri miru in žlobudral v francoščini, namesto da bi vsaj pokazal na palčko, ki sproži sistem. Od Italijanov bi se lahko marsikaj naučili.
  • Pa je šel še četrtkov jedilnik po grlu. Njami.
  • Petek, zadnji, šesti dan smučanja. Jure je tokrat za spremembo vzel slalomke.
  • Koleno je bilo čisto tiho. Mogoče tudi zaradi kolenčnika.
  • Zasledovalna tekma Roberta za Juretom.
  • Na razgledni točki, kjer se vidi v dolino z našimi apartmaji.
  • Še malo sepie.
  • Panorama.
  • Pa še približek do naših apartmajev.
  • Dejčk, jaz in Jure. Zraven bi pasala "I Believe I Can Fly".
  • Po uživanju na praznih progah smo si zunaj prvič v tednu privoščili nekaj za pojest.
  • Če zamižiš na eno oko, je to mogoče res podobno big cheeseburgerju. Vseeno je bilo okusno.
  • To je pa najdba leta. Še posebej ostra gorčica, ki ti odpre sinuse kot hren.
  • Terorist? Ne, samo zaščita pred soncem.
  • Anglist v meni se obrača.
  • In tudi tega dne je bilo kmalu konec. Vračanje s talerčki.
  • Še zadnji pozdrav špičkam.
  • Odlične off-piste so odnesle vsakršne načrte za turne vzpone, zato jezero ostaja neobiskano. Smo pa videli sledi nekoga, ki je šel direkt čezenj.
  • Zvoženi hribčki - kot frizura od Pujola.
  • Povratek v apartmaje je bil bolj zgoden še iz enega razloga. Nekateri smo šli nabavljat sire in salame na tržnico v centru vasice.
  • Detajl starih hiš. Predvidevamo, da so tu originalno delali sir.
  • Potem pa pride turizem in potegne s sabo arhitekturo.
  • Evo, dobrote. Med drugim sva vzela po eno salamco, povaljano v popru, eno s sirom in eno z lešniki. Razen če hazelnuts pomeni kaj drugega v Franciji...
  • Jap, sedežnice se ugašajo.
  • Nazaj do apartmajev smo se pripeljali s skibusom. Na vrhu pa smo občudovali vzhajanje polne lune. Posnetek 1.
  • Posnetrek 2.
  • Posnetek 3, ne več kot 12 sekund od prvega.
  • Pripravljanje poslednje večerje.
  • Sobota - dan odhoda. Čas, da se poslovimo od apartmaja A103.
  • Še malo in dan se bo naredil. Slikco je naredil Jure, ko je šel po kruh. Ura pa cca. 7:30.
  • Lučka ob prebujanju dneva.
  • Vse je bilo spakirano že prejšnji dan, saj smo morali vstati, pozajtrkovati, pripravit malico in pospravit apartma do 9:40, ko naj bi ga prišli preverjat.
  • Količino hrane smo neverjetno dobro zadeli, saj je to vse, kar je ostalo. Dokupiti smo morali edino olje in pa malo masla.
  • Med čakanjem na skibus smo se še zadnjič razgledali po okolici, obsijani z jutranjim soncem.
  • Ekipa v kombiju se tudi že pripravlja na odhod.
  • Tudi Francozi očitno prisegajo na trpežne avte. Na sončku je bilo prelepo, na parkirišču ob čakanju na avtobus pa je pošteno zazeblo.
  • Joštu kažem, kje je Slovenija.
  • Gasilska letošnje zasedbe. Pohvala mlademu fotografu za lepo kompozicijo. Hvala za še en čudovit teden, vsi skupaj. Fajn je bilo!