Uvodna stran/Sedlo Uršič (Sella Ursic), 22.12.2012

Uvodna stran » Sedlo Uršič (Sella Ursic), 22.12.2012

Celotedensko gledanje lepega vremena v visokogorju in čakanju na zaslužene dopustniške dni, so naju držali v pričakovanju sobote. V petek sem imel s službo kosilo na Krasu (gostišče Grča v Hruševci pri Štanjelu) in Tadej Bajd je bil nad menoj povsem razočaran, saj sem bil miren, pil skoraj nič. Vse to je bilo zaradi zadanega cilja, da v soboto greva že zgodaj od doma in smukneva nekam v visokogorje, kjer je zima. Odločitev je bila dejanko zelo težka, saj se da "furati" skoraj povsod na +2000 m, vendar je treba do tam tudi prilezti. Veliko vlogo je imelo tudi vreme, zato sva ob poti črtala ljubeljski konec, saj je bil povsem zabit. Aja, štart je bil 6:50 z Vrhnike. Naslednji cilj je bil Kotovo sedlo ali pa Jalovčev ozebnik, vendar sva zaradi bližine megle oz. oblakov raje šla čez mejo. In to v smeri sedla Sella Nevea (1190 m), kjer sta bili tudi dve varianti. Prva je bila klasika do Gilbertija in nato nekam naravnost ali desno. Druga pa pod Montaž. Ta bi se izkazala za slabo, saj sonček naredi svoje in je sneg zato zelo spremenljiv (beri: eno sranje za smučat). To mojo teorijo je potrdil tut en turaš, ki je parkiral zraven naju. Tako sva jo ubrala kar po levi smučarski progi (naj bi bila zaprta, vendar ni bila), kjer je Bojana na strmini "odletela" in si polomila nekaj nohtov in opraskala roke. Brrr.... Šatartala sva ob 9:10 do Gilbertija pa prispela ob 10:45. Tam sva sprejela strateški plan. Ali v smeri Prevale in na našo stran Kanina, kjer bi imela sončka na pretek, ali pa v smeri sedla Uršič in pozabiva na sonček. Ker smo prvo varianto naredili spomladi, sva se odločila, da pač sončka ne bova videla in se usmerila desno oz. proti zahodu. Zaradi velikega števila turašev je bila špura super potegnjena. Na nekaterih delih je bila oprijemljivost psov zaradi pršiča dokaj slaba, vendar se je dalo brez težav premostiti tudi to težavo. Varianta bi bila tudi nižje sedlo Bela peč, ki je bilo tudi obljudeno,vendar sva zaradi dobrega časa vztrajala v smeri Uršiča (2280 m). Na omenjeno sedlo sva prispela ob 12:30, kar je bilo zelo hitro za najino težko opremo. Še posebej zame, ker sem v petek oddal tudi 450 ml krvi, Bojana pa tudi ni ravno športno aktivna med tednom. Na sedlu sva se lepo okrepčala s čajem, zmrznjenim Isostarjem in rogličkom, ki sem ga dan prej preveč vzel na Zavodu za transfuzijsko medicino. Smučarijo sva delal v smeri vzhoda, saj se nama je zdela smer najboljša, čeprav že zelo sfurana. Nisva se zmotila in tako po uživanciji in Bojaninem razbivanju brade do Gilbertija prispela ob 13:30. Sneg je bil fin, morda že malce trd, ne pa kložast, zato ni bilo t.i. mučenja. Verjetno pa veliko boljši kot pa na sončnih pobočjih. Tudi bojazni plazov nisva imela, saj je smučarija dala občutek trdnosti plasti snega. Na Gilbertiju sva pojedla še sendviča, popila ostanek čaja in po isti smeri odsmučala v dolino. Ob povrtaku sva se zapeljala še do Belopeških jezer in si ogledala zadnjo steno Mangarta, temno pivo pa spila v betulci na križišču za Mojstrano in Dovje. Priznati morava, da sva imela super smučarsko soboto, ravno prav za prvič in dobra priprava za kaj podobnega.

Izdelano z JAlbum & Chameleon