Uvodna stran/"Najkrajša pot" na Stol, 29.10.2011

Uvodna stran » "Najkrajša pot" na Stol, 29.10.2011

Že med tednom sem vsem razglašal o sobotnem projektu vzpona na Vrtačo (2181 m), s štartom izpred Tinčkove koče (1070 m), in to po nemarkirani poti skozi grapo Zagon. Namreč Vrtačo že dlje časa gledava z mnogih strani in je v tem delu še neosvojen cilj. Zakaj ravno ta pot? Ker sva drugje že hodila, pa še po nemarkiranih je običajno bolj zanimivo. Tako sva s parkirišča v področju Tinčkove koče štartala ob 8:15. Že takoj na začetku sva bila malce skeptična glede poti, kajti ni bila ravno dobro vidna in sva smatrala, da pač nisva ravno prav. Zato sva na pomoč poklicala zemljevid (KZS, Karavanke, 1:50.000), ki kaže, da je odcep nemarkirane poti malce s strani (levo od grape) in začetni del poteka malce po robu grape. Tako sva se raje držala bolj levo in računala na sekanje prave poti. Ki pa jo ni bilo. Tako sva čez čas ugotovila, da sva povsem zašla. Ker nisva hotela nazaj sva si rekla, da greva do vrha vidnih špičk in tam vidiva kam lahko obrneva. Klanci so bili res hudi. Tako po travi kot tudi skalah ter kamenju. Iskanje najlažjih prehodov naju je peljalo vedno bolj levo. Najino izgubljenost je prekinil pogled na delček Prešernove koče pod Stolom (2236 m). Seveda nama ni ostalo nič kaj drugega kot, da stopiva nanj. Tako sva na vrhu stala ob 12:45. Na prelepem sončku, ki je tiščal nizko oblačnost na okrog 1400 m, sva počivala debelo uro ter ob 13:40 štartala po preverjeni poti v smeri Valvazorja. Vendar nama ni dalo "gmah", kje sva falila začetek poti. Ker zemljevid kaže dve nemarkirani poti v smer Zagona, sva si rekla, da morda pa vseeno poskusiva. Seveda, če bova našla odcep. In odcep je bil ravno tam, kjer je po zemljevidu moral biti. Tudi začetek poti je bil izredno lep in izrazit. Pa sva šla (15:05). Izrazita pot se je počasi začela skrivati. Delno zaradi podrtega drevja (ja, zgodnji sneg je naredil veliko škode), delno pa zaradi neshojenosti. Težava se je povečala ob vstopu na jasico, kjer je sled poti dobesedno izginila. Dodatna težava je bila meja oblačnosti, ki je bila malce pod to jasico in nama oteževala orientacijo. Vseeno sva nadaljevala v smeri nekakšnih potk ter se tako spustila za vsaj150 m in prispela na rob prepada. Tako nama ni ostalo prav nič drugega kot vrnitev na markirano pot, saj sva se zavedala, da naju bo lovila tema! Na markirano pot sva se vrnila po 1:15 blodnje. Ta razcep je bil zopet na sončku, vendar sva kaj kmalu zopet začela s "turško savno". Ta megla oz. nizka oblačnost naju je zmedla celo na markirani poti, saj sva imela kar nekaj težav tudi malce pred Zabreško planino, kajti na enem izmed travnikov je bilo, zaradi slabe vidljivosti, težko najti pravo pot. Tudi na markirani poti, po kateri sva lansko leto že hodila, sva imela težave. Na enem odcepu sva spregledala markacijo in zopet zašla. Težava je bila v tem, da je bila ta pot boljša, pa tudi eno rdečo tablo sva srečala. Vendar pa je bilo čez čas jasno, ko markacij ni in ni bilo, da sva falila. Vse lepo in prav, samo čas oz. tema naju je resno lovila. Saj imava oba čelke z baterijami (tudi rezerve), vendar kljub temu... Vseeno nama je uspelo priti do avta tik pred temo (18:10), po 9. urah hoje (1 ura pavze na vrhu Stola), približno 1100 višinskih metrov, vendar pa sva jih naredila vsaj 200 do 300 več. Ja, blodenje ni ravno "zastonj". Kot zaključek lahko rečeva, da je bila tura prav super, nič pretirano nevarna, edino slab priokus neosvojitve Vrtače ter zgubljenosti glede poti skozi Zagon nama pa ostaja. Do naslednjič pa lep pozdrav.

Izdelano z JAlbum & Chameleon