|
| Lepi vikendi, ki so bili cel september, so naju bolj držali stran od kucljev. Pravega razloga niti ne veva. Morda moj vikend s prijatelji v hribih in tudi trgatev na Štajerskem. No, saj povsem na miru tudi nisva bila in saj to sploh ni važno. V hribe naju je spravil prvi sneg, ki je iz tople jeseni prišel v le nekaj urah in pobelil, ne samo naše vršace, ampak tudi nižje ležeče kraje. Ker letos najine noge še niso stopile v Kamniške Alpe, sva jo mahnila prav tja. Pravega plana nisva imela, edino štarto mesto je bilo določeno in smer proti Presedljaju. Tako sva parkirala na parkirišču tik za mostom potoka Kamniška Bela na 571 m in ob 8:45 pričela s hojo. Tempo ni bil ravno hiter, pa zakaj bi bil, saj sva ja cel teden urejala vrt za zimo in tudi že za pomlad. Pot je sprva široka gozdna cesta, ki pa kaj kmalu postane ožja in se tudi prične strmo vzpenjati. Tako sva z nekaj postanki (tudi vedrenje zaradi padajočega ledu) na sedlo Presedljaj (1613 m) prispela po 3 urah hoje, ob 11:50. Za tako počasen tempo je kriv tudi sneg, saj ga je bilo ponekod do kolen, pa tudi upognjeno drevje je bilo potrebno čistiti. Na sedlu sva staknila svoji brihtni glavi (seveda čelad nisva imela s seboj) in po tehtnem premisleku dorekla smer proti Konju, saj proti Korošici bi nama zmanjkalo dneva. Zavedala sva se, da je izbrana pot varovana s klini in jeklenicami ter tudi na določenih mestih malce zračna. Tako sva kaj hitro na noge vrgla tudi mini derezice, ki so nama utrdile korak. Brez njih bi se res lahko samo obrnila. S pravimi derezami pa tudi ne bi šlo, saj je bilo ledu in snega premalo. Na vrh Konja (1803 m) sva prispela po dobri uri hoje. Zakaj sva z njega odšla šele po eni uri pa sledi v nadaljevanju. :) Pot s Konja naju je vodila po zasneženem ruševju, poti na Rzenik pa nisva ravno našla, zato sva mu le pomahala s poti pod njim. V dolino sva šla mimo pl. Rzenik in pl. Dol ter skozi Dolski graben nazaj do avta, kamor sva prispela ob 16:50. Prehojena in preplezana pot je v letnem času verjetno izredno lepa in ne preveč težka, "pozimi" pa so razmere zaradi snega in ledu povsem drugačne, kar sva prvič izkusila tudi sama. Namreč bil je najin prvi zimski oz. snežni/ledeni vzpon po zavarovani poti na kak vrh. Priznati morava, da je bila pot prav adrenalinska in brez čelade prav nikamor več. Ja, saj vem. Zarečenega kruha... Pa lep pozdrav do naslednjič. |
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
| <-/-> Nazaj / Naprej | Backspace Uvodna stran | Home Prva stran | End Zadnja stran | Presledek Start/Stop Prezentacije | Enter Prva slika |
Izdelano z JAlbum & Chameleon