Uvodna stran/Okolica Krna, 25.6.2011

Uvodna stran » Okolica Krna, 25.6.2011

Snežnik prejšnji teden mi je dal krila, saj je noga že na 90 %. Ker sva se z Bojano že dlje časa pogovarjala, da bi "sedla" ena daljša enodnevna tura, je v plan padla že dlje načrtovana okolica Krna. Dodatna motivacija je bila "dopustovanje" sestre Tine na planini Sleme. Tako sva vstala ob 4h in četrt čez štartala iz Cerknega ter na parkirišče (1020 m) pri planini Kuhinja prispela okrog 5h. Pri obuvanju starih gojzarjev sem začutil, da je pritisk na poškodovan prst na nogi (povsem druga zgodba od živca) prevlik. Seveda sem s seboj imel tudi nove gojzarje, ki pa so bili na nogah samo do Snežnika in nazaj, kar je precej manj od zastavljenega plana. In kaj...pa grem z novimi. Prvi najini koraki so se pričeli ob 5:35 v smeri planin Kašna in Lesko. Med potjo vidiva mnogo krav in vse so izredno lepe, čiste in povsem mirne. Pri pl. Lesko sva že zabluzila in jo že tam mahala kar direkt do označene poti, ki so jo nama kazali predpohodniki. Nisva jim dolgo sledila, saj so bili namenjeni po klasični in seveda markirani poti do jezera v Lužnici. Pri označenem križišču sva jo desno mahnila proti planini Sleme (1448 m), kamor sva prispela ob 6:55. To pa je raj na Zemlji! Pogled proti vzhodu, sonce že ob 6h, razgledi prečudoviti. Sestre Tine ni bilo ob najinem prihodu, saj so gnali krave past. Prijazen možakar Drejc naju je ob prihodu pogostil z odličnim medenim žganjem in pogovorom o življenju na planini. Bujenje ob 4h, po krave na nočno pašo, molža, gnati krave na dnevno pašo, zajtrk, delanje sira in skute, malce pavze in počitka. Popoldne pa po krave za popoldansko molžo in zgodba se ponavlja. Kljub trdemu delu, pa v tistih koncih ne moreš biti slabe volje. Ko so ostali prispeli na zajtrk sva bila deležna ogleda delanja sira, po uri in pol gostoljubja, pa sva jo morala ubrati naprej, kajti poti je bilo še precej. Na izbiro sva imela povratek nazaj na markirano pot in v smeri jezera, vendar sva bila odločena, da greva raje kolena gristi. Ob 8:30 direkt nad planino Sleme na sedlo (9:25) med M. in V. Stadorjem. Uf, huda, vendar v takem vremenu in razgledih ni težko. S sedla tudi ni bilo ravno kakšne hude izbire poti, zato sva ubrala kar svojo smer do vrha V. Stadorja (1903 m), kamor prispeva ob 10:10. Na vrhu ni prav nič, še to težko veš, če si na pravem kuclju. Nadaljujeva v smeri Rdečega roba (1913 m), na katerega sva plezala kar 2x. Prvič brez rukzakov in palic, vendar sva se po opremo vrnila, saj sva z njega lahko nadaljevala v smeri Škofiča (2013 m). Na vrhu Rdečega roba je prisrčna maketa Aljaževega stolpa, žalostno pa je, da je štempelj popolnoma izrabljen. Do Škofiča (ob 11:30) nama je šlo povsem brez težav, vendar z njega v dosedanji smeri nisva našla ustrezne rešitve. Zato sva jo raje ubrala nazaj, in to skoraj do Rdečega roba, kjer sva s Škofiča opazila potko, ki naju je pripeljala na markirano pot. V tem trenutku sva strnila misli in zaključek je bil,da je bila do sedaj prehojena pot izredna, tako po težavnosti kot lepotah narave. Ob 12:30 sva si nad jezerom v Lužnici privoščila malico iz rukzaka. To nama je uspelo zaradi pokušanja dobrot na pl. Sleme. Obrezki, skuta, sir. Vreme se je v času malice poslabšalo, vendar je bila edina prava odločitev, da nadaljujeva. Tako ob 13:40 prispeva na najin 4. vrh, Batognica (2164 m). Kljub videnju kam lahko seže človeška neumnost, se očitno nismo v teh skoraj 100. letih nič naučili. Po Batognici se mirno sprehajajo puloverji (beri ovce) in jih je izredno lepo gledati, kje vse se povsem miro sprehajajo in pasejo. Na Krnski škrbini, ki je sedlo med Krnom in Batognico sva imela na izbiro spust, vendar 5. vrh v dnemu pa le mora pasti. To je bila bolj Bojanina motivacija, jaz sem svojo bolj videl v pivu pred Gomiščkovem zavetišču pod vrhom Krna (2244 m), kamor prispeva ob 14:30. Ob uživanju ob pivu se nama pridruži gospa, ki jo je kar samo prineslo do zavetišča. Po začetnem pogovoru smo se po mukotrpni poti skupaj spuščali proti pl. Kuhinja. Govorim o samostojni novinarki Carmen Leban iz Tolmina. Carmen, najlepša hvala za družbo in tudi za širjenje svojih novinarskih izkušenj glede gorskih nesreč. Še ena potrditev, da sva na poti s Škofiča ravnala prav. Skupaj prispemo do pl. Zaslap, kjer smo se ločili. Do Berlija sva hodila še kar lep čas, pa vendar do njega prispeva ob 18:40. Omenjena pot je zahtevna, fizično naporna, saj sva samo hodila 10 ur, skupaj pa kar 13 ur. Pa vendar jo priporočava marsikomu, če ne drugega po klasičnem krogu v smeri jezera in Krna, saj je okolica prelepa, čista (skoraj nisva pobrala smeti) in raznolika.

Izdelano z JAlbum & Chameleon