Uvodna stran/Mala Mojstrovka (2332 m), 17.7.2010

Uvodna stran » Mala Mojstrovka (2332 m), 17.7.2010

Ja, težka je...pa ne pot. Vstati ob treh zjutraj. Razlog pa so bile napovedane vremenske spremembe v obliki neviht. Drugi pa razlog za nevihte. Vročina...hja, biti v hribih je zelo lepo, vendar visoke temperature! Ne, hvala! Torej človeku ne ostane drugega kot zgodnje vstajanje. Sicer nisva vstala ob treh, sva pa ob 3 in 10 minut :) Hiter fruštek, zadnji pregled opreme in v avto ob 3:50. Ker je bil izvoz oz. uvoz na avtocesto na Vrhniki zaprt, sva morala najprej do Brezovice, nato pa malce hitreje naprej proti Gorenjski. Na Vršiču (1611 m) sva parkirala ob 5:30, 10 minut kasneje pa sva jo mahnila v smeri Hanzove smeri (severna stena) na Malo Mojstrovko. Začetni del poti je dokaj strm (kot sem že zapisal mi to ne odgovarja), zato je bil začetek počasen. V prvi polovici poti do odcepa za Malo Mojstrovko in Sleme sta naju že prehitela dva alpinista z N metri plezalne vrvi na nahrbtniku. Tu sva doživela tudi enega najlepših prizorov - sončni vzhod izza gora! Na samem odcepu, kjer sem že moral skrbeti za hidracijo, je naju prehitel še par alpinistov, ki sta pa bila očitno namenjena na Šitno glavo. Po markirani poti sva nadaljevala proti vstopu v Hanzovo smer, opazovala alpiniste, ki nadeljujejo svoje smeri, in zgrešila vstop v smer. Zato sva odšla prav do odcepa za Tamar. Tako sva izgubila vsaj 1/2 ure dragocene jutranje svežine in predvsem izgubila prednost pred gužvo v Hanzovi smeri. Nazaj grede, ko sva le ugotovila, kje je ta vstop, sva videla, da moraš biti izredno pazljiv, saj je vstop zaznamovan le z markacijo in majčkeno tablo. Pred vstopom sva si nadela čelado, plezalni pas in samovarovanje ter stopila v smer. Hanzova smer je v začetku speljana po ozkih koritih, zavarovanimi z jeklenicami, nato pa doživiš tudi zelo zračne odseke. Varovanje v obliki jeklenic in klinov je izredno dobro, kar je verjetno tudi razlog, da je ta smer zelo obiskana. Ker sva samovarovalni komplet uporabila prvič, sva bila kar nekaj počasnejša od drugih, zato sva nekatere nesebično spustila mimo. Drugi razlog, da so šli mimo, pa je pobiranje pir piksn sredi stene!!! in samohidriranje. Očitno sva samo midva potrebovala okrepčilo?! V zgornjem delu poti jeklenice in klini izginejo, zato je potrebno čez določene odseke malce poplezati, vendar gre povsem brez težav. Na vrh Male Mojstrovke (2332 m) sva tako prišla ob 8:40. Namesto 2 uri 15 sva tako hodila oz. se vzpenjla 3 ure. Hja, očitno moj Planer zgodaj zjutraj še spi ali pa so se mu skisali možgani od te vročine. Na vrhu nekaj fotk, malce okrepčila in ob 9:15 štart v smeri Vršiča po južnem pobočju. Vročina je bila že tolikšna, da si težko predstavljam muke hribolazcev, ki so se takrat po južnem pobočju šele vzpenjali. Na tem spustu sem se zapletel v pogovor s Hrvatom iz Zagreba, ki je očiten ljubitelj naših gora. Štartal je iz Zagreba ob 4 uri, na avtocesto do Jesenic in hop na Vršič ter Malo Mojstrovko. Ja, kar kapo dol, da pride tako daleč. No, spust je sicer lep in nenaporen, le veliko gruščastega kamenja se meša med obalne skale. Zakaj obalne? Take skale so na obalah morja! Edini težavnejši del spusta je spust po koritu v smeri Vršiča. To pot sva skrajšala s spustom po melišču. Na sredini le-tega pa zaslišiva helikopter in ga tudi hitro zagledava iz smeri Kranjske Gore. Kar zmrazilo naju je, saj je najprej pristal pri Poštarskemu domu nato pa odletel v smeri severne stene Šitne glave in Mojstrovke, tako da sva ga izgubila izpred oči ter iz slušnega območja. Spust po melišču je bil prav zabaven, saj je šlo kot po snegu. Na Vršič oz. do avtomobila sva prispela ob 10:20, kar pomeni urico spusta. Vendar se pri avtu realizirajo zle slutnje, saj slišiva lebdeči helikopter, kar pomeni, da gotovo ni bil v severni steni Male Mojstrovke, ampak bliže, verjetno v severni steni Šitne glave. Drugi dan sva izvedela, da je šlo za reševanje alpinista, ki mu je ob vzponu na Šitno glavo na roko padel padajoč kamen oz. skala, drugače pa se je vse srečno izšlo. Z Vršiča je sledil avto-spust v dolino Trente. Tako sva obiskala izvir Soče, ki sva si jo natočila v plastenko in jo seveda ob izviru tudi pila. Mrzla pa je! V smeri Trente sva nato poiskala senčni kotiček ob Soči, kjer sva malce poležala (pokinkala), nato pa proti Slapu ob Idrijci, kjer sva se srečala s prijatelji, ki so se hladili v Idrijci po 8-urni hoji od Tolminskih Ravn, planine Kal, Migovca, Kuka, Vrha nad Škrbino do pl. Razor in nazaj v Ravne. Med namakanjem v Idrijci nas je zajela ploha, kar pa nas ni motilo, saj je bil dež prav topel. Tako sva zaokrožila dan še s potjo skozi Cerkno na Vrhniko, čemur je sledil 12 urni spanec. (J)

Izdelano z JAlbum & Chameleon