|
| No, pa je bil teden naokoli in kar nisva mogla biti na miru. Po petkovi krvodajalski akciji sva bila sicer malce skeptična kako in kaj sva pripravljena, vendar na miru nisva mogla biti. Bojana sicer zaradi prenizke vrednosti hemoglobina ni mogla dati krvi, sem jo pa jaz (ja, običajno je to čtivo izpod rok Jureta). In glede na tok dogodkov sva bila s hemoglobinom verjetno povsem na istem, kar se nama je med potjo resnično poznalo. Hja, plan da napadeva Ratitovec sploh ni bil mlad, ampak že kar nekaj časa premlevan v glavi. Za izhodišče sva planirala kar Zali Log, kar bi pomenilo pribliľno 1100 m vzpona. Vendar sva ocenila, da se z nizko vrednostjo hemoglobina ni igrati. Tako sva se s Cliom odpeljala kar na 1011 m, v vas Prtovč. Do nje pridemo iz Železnikov, kjer odcepa ob lepo označenem križišču resnično ne moremo zgrešiti. Pri cerkvi v vasi je veliko parkiriąče, zato kar brez bojazni, da ne bi bilo placa. Od tu imamo dve poti proti koči, skozi Razor ali čez Povden. Ker običajno delava krožne poti v obratni smeri urinega kazalca (ja, v robotiki je ta smer pozitivna), sva pač morala čez Razor (9:15). Kljub dobrim markacijam, sva vseeno malce reskirala in kar naenkrat prišla v situacijo, kjer ni bilo več dolgcajt - beri ... ni bilo trum ljudi in predvsem markacij. Ker sva pač pametne sorte, sva se iz "neljube" situacije rešila tako, da sva jo usekala dobrih 300 m direktno proti nekemu vidnemu prevalu. Ja, to je bilo za najino raven hemoglobina resnično "zelo pametno". Med tem vzponom po travnatem koritu, sva imela priliko spremljati selitev gamsov, videti beg raci podobe živalce, resnično zamaščene gosenice, pa še kaj bi se našlo. Zato nama nikakor ni bilo niti sekundo žal. Ob "prekucu" čez vrhnji kucel, sva videla takoj kočo in večino vrhov pogorja Ratitovec. Na človeku je ali gre sploh na kakąnega ali pa uleti v kočo na pivo, flancate in druge dobrote (11:15). Midva sva na hitro pojedla svoja sendviča in popila malce mamilij (Isostar) ter odvihrala (11:30) v smeri Soriške planine, čeprav to ni bil cilj. Ura je bila še zgodnja, dan pa sploh prelep, pa še po teh ravnicah je lepo hoditi. Tako sva uletela skoraj na konec Ratitovca, mimo Altemavra (1678 m) do Žbajneka (1538 m), nato pa sva obrnila nazaj proti koči (13:15), kjer sva pomalcala še jabolko in malce čokolade z veliiiiikimi lešniki. Vračala (13:30) sva se v smeri Povdna. Ta pot je po pravici povedano prav dolgočasna, zato sva bila prav vesela, da je na svetu robotika. Po kar razvlečeni poti prispemo nazaj v vas Prtovč (15:10), kjer je Clio pridno predel v lepem jesenskem sončnem popoldnevu in naju preko Železnikov, Šk. Loke, Visokega, Pasje ravni, Črnega vrha, Polhovega Gradca, Horjula pripeljal nazaj v rezidenco na Vrhniki. |
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| |||||
|
|
|
|
| <-/-> Nazaj / Naprej | Backspace Uvodna stran | Home Prva stran | End Zadnja stran | Presledek Start/Stop Prezentacije | Enter Prva slika |
Izdelano z JAlbum & Chameleon